Jedro

Zavezanec za plačilo dohodnine je v skladu s 4. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) fizična oseba, v konkretnem primeru torej tožnik kot prejemnik dohodka. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bo plačilo dohodnine od izplačane odškodnine za izgubljeni dohodek (peti odstavek 27. člena ZDoh-2) na koncu bremenilo tožnika, z izplačilom zgolj neto zneska izgubljenega dohodka bi bil tako tožnik po plačilu dohodnine iz tega naslova še vedno prikrajšan.

Za valorizacijo mesečnih rentnih zneskov ni zakonske podlage niti takega stališča ni sprejela sodna praksa. Odškodninska narava rente, prisojene zaradi izgubljenega zaslužka v primeru nesposobnosti za delo, izključuje upoštevanje porasta življenjskih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka tako spremeni, da se iz izreka črta zadnji stavek 2. točke.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca izgubljeni zaslužek v znesku 10.403,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2009 dalje do plačila ter izgubljeni zaslužek v znesku 15.234,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo, da je dolžna plačevati tožniku dosmrtno denarno rento v višini 408,57 EUR mesečno od 1. 10. 2012 dalje, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne zneske dolžna plačati v 15 dneh od dneva pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče mesečne rentne zneska pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter jih nakazovati na osebni račun tožnika. Hkrati je odločilo, da se tako določena renta povečuje v skladu s spreminjanjem pokojnin po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (2. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek za (bodočo) premoženjsko škodo, da je dolžna toženka plačati tožniku kapitalizirano rento v višini 57.179,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti povzročene pravdne stroške v višini 11.838,92 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe (3. točko izreka), s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek za plačilo kapitalizirane rente, graja pa tudi „neutemeljeno spremembo računa za nakazovanje rentnih zneskov iz fiduciarnega računa na osebni račun tožnika“. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Izpostavlja, da je resen razlog za izplačilo kapitalizirane rente iz petega odstavka 167. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) utemeljil s svojo potrebo za nakup drugega stanovanja, primernega njegovemu zdravstvenemu stanju in potrebam njegove invalidnosti, kar je izkazal z najemno pogodbo za (neprimerno) stanovanje, ki ga sedaj zaseda, ter ponudbo za nakup želenega pritličnega atrijskega stanovanja, katerega kupnine brez kapitalizacije rente ne bo zmogel. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki tožnikovih razlogov ni štelo kot resnih razlogov za izplačilo rente v enkratnem znesku, kar naj bi bilo v nasprotju s citirano sodno prakso. Poleg tega tožnik sodišču prve stopnje očita, da je razloge zoper kapitalizacijo rente ugotovilo v nasprotju z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj toženka zahtevka za kapitalizacijo rente vsebinsko ni prerekala v nobeni od svojih pripravljalnih vlog, temveč se mu je (neutemeljeno) upirala zgolj s trditvijo, da naj bi tožnik razloge za zahtevano plačilo rente v enkratnem znesku navedel prepozno. Prvostopno sodišče naj bi zato do zaključkov proti kapitalizaciji rente prišlo arbitrarno, brez trditvene podlage toženke, v izpodbijani sodbi pa obstoji nasprotje o odločilnem dejstvu - obstoju resnih razlogov za izplačilo rente v enkratnem znesku (pritožbeni razlog bistvene kršitve procesnih določb). Sodišče svoje odločitve o višini dosmrtne denarne rente v višini 408,62 EUR po mnenju tožnika tudi ni zadovoljivo obrazložilo. Neutemeljeno pa naj bi sodišče prve stopnje spremenilo račun za nakazovanje rentnih zneskov iz fiduciarnega računa na osebni račun tožnika, s čimer je arbitrarno poseglo v razmerje med odvetnikom in stranko. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka v svoji pravočasni pritožbi graja prvostopno odločitev v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Uvodoma izpostavlja, da tožnik nastanka materialne škode in vzročne zveze med nastankom prikrajšanja in škodnim dogodkom ni dokazal z gotovostjo oz. s takšno stopnjo verjetnosti, da bi lahko sodišče utemeljeno ugodilo njegovemu zahtevku. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik enostransko in izključno po lastni volji prekinil pogodbeno razmerje, sklenjeno s Č. za raznašanje časopisa za nedoločen čas, zato izpada dohodka zaradi prekinitve pogodbe ne more terjati od toženke. Tožnikova odpoved ne temelji na njegovem zdravstvenem stanju, ki bi bilo posledica škodnega dogodka, kar po prepričanju toženke izhaja iz mnenja izvedenca medicinske stroke, da bi tožnik s poškodbo, ki mu je nastala v obravnavanem dogodku, še vedno lahko opravljal večino opravil, kjer ni potreben popoln upogib ali izteg komolca, pri tem pa obračanje podlahti niti ni bilo prizadeto. Vse ostale zdravstvene težave, ki jih navaja tožnik in vplivajo na funkcionalnost leve roke, pa po ugotovitvah izvedenca niso posledica obravnavanega škodnega dogodka, po mnenju toženke pa so prav te povzročile tožnikovo nezmožnost opravljanja dela. Zato naj bi sodišče neutemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo prikrajšanja pri zaslužku kot tudi za plačilo rente, še posebej dosmrtne rente, kar je prvostopno sodišče obrazložilo z nesprejemljivim razlogom, da gre za specifično situacijo. Upravičenost do rente obstaja, kadar so podani trdni dokazi, da bo nastala škoda tudi v bodoče, v obravnavanem primeru pa tožnik gotovosti in trdnosti bodočega zaslužka ter da bi imel delo za celotno uveljavljano obdobje, po mnenju toženke ni dokazal. Pri tem izpostavlja manjšo trdnost sklenjene delovršne pogodbe od delovnega razmerja, kakor tudi tožnikove predhodne zdravstvene težave, zaradi katerih je neutemeljeno pričakovati, da bi lahko delo raznašalca časopisa opravljal do konca življenja. Opozarja tudi na negotovo ekonomsko stanje Č. , zaradi česar je pri slednjem predlagala poizvedbe v zvezi z načinom raznašanja časopisa v zdajšnjih razmerah, čemur sodišče prve stopnje neobrazloženo ni sledilo (kršitev določb pravdnega postopka). Toženka graja tudi višino izračunanega prikrajšanja in rente, pri čemer naj bi izvedenec nepravilno upošteval tudi dohodnino, čeprav je zavezanec za plačilo akontacije dohodnine izplačevalec dohodka (v obravnavanem primeru toženka), zato so po prepričanju pritožnice napačni tudi na izvedenskem mnenju temelječi zaključki sodišča. Ker prvostopno sodišče brez utemeljenega razloga ni sledilo njenemu predlogu po opravi novega izračuna prikrajšanja z upoštevanjem zgolj čistega neto prejemka tožnika, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Pri višini mesečne rente pa naj bi prvostopno sodišče nepravilno upoštevalo valorizirani znesek in akontacijo dohodnine, poleg tega se po mnenju pritožnice tudi v bodoče renta ne more povečevati z rastjo pokojnin, kot je zmotno odločilo sodišče. Graja še odločitev o stroških postopka, v okviru katere je prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da je tožnik uspel z zahtevkom v celoti, čeprav je bil primarni tožbeni zahtevek zavrnjen.

5. V odgovoru na pritožbo toženke tožnik izpodbija pritožbene navedbe toženke, zavzema se za zavrnitev njene pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah pravočasno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa, razen v odločitvi o valorizaciji prisojenega zneska mesečne rente, tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

8. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost prvostopnega zaključka glede obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in po tožniku uveljavljano premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo od prometne nesreče v septembru 2007 dalje, kakor tudi izgubljenega zaslužka v bodoče, ki ga je tožnik uveljavljal v obliki zahtevane denarne rente (primarno v enkratni vsoti – kapitaliziranem znesku, podrejeno pa v mesečnih zneskih). V tokratnem (ponovljenem) postopku je namreč sodišče prve stopnje natančneje raziskalo pravno relevantno dejansko stanje, pri tem pa izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Ne glede na predhodno zdravstveno stanje tožnika (pretežno hroma desna roka že pred škodnim dogodkom), je pravilno upoštevalo, da je tožnik delo raznašalca časopisa pred škodnim dogodkom v celoti zmogel opravljati ter ga je opravljal solidno in brez pripomb, po poškodbi v prometni nesreči pa zaradi trajno zmanjšane gibljivosti levega komolca in posledičnih omejitev pri uporabi leve roke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno razbralo iz dopolnjenega mnenja izvedenca medicinske stroke, tožnik dela raznašalca časopisa ne zmore več opravljati. Neutemeljena je pritožbena graja toženke, da naj ugotovljene omejitve tožnika, ki vplivajo na funkcionalnost njegove leve roke, ne bi bile posledica obravnavanega škodnega dogodka, temveč od tega neodvisnih zdravstvenih težav tožnika. Čeprav je iz dopolnjenega mnenja izvedenca medicinske stroke razbrati tudi določene težave tožnika z levico, ki niso povezane s škodnim dogodkom, je prvostopno sodišče iz mnenja pravilno povzelo zgolj tiste posledice, ki jih je izvedenec izrecno pripisal škodnemu dogodku - trajno zmanjšana gibljivost levega komolca ter posledične tožnikove obsežne omejitve pri uporabi leve roke, ki so bile tudi natančno opisane (kot vse podrobneje izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točki 8). Med njimi v zvezi z delom tožnika kot raznašalca časopisov glede na težo strojno pakiranih paketov časopisov (10 do 15 kg) izstopa tožnikova nezmožnost dvigovati in prenašati bremena, težja od 5 kg, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju navedenih iz škodnega dogodka izvirajočih zdravstvenih težav tožnika, je prvostopno sodišče tokrat tudi pravilno presodilo izpovedbe prič, ki so kot razlog za tožnikovo odpoved pogodbe o delu izrecno navedle njegovo poslabšanje zdravstvenega stanja v posledici prometne nesreče. Zato zgolj dejstva, da je tožnik zaradi zdravstvenih težav sam odpovedal pogodbo o delu in posledično izgubil zaslužek, pri presoji utemeljenosti zahtevka na povrnitev izgubljenega dobička (zaslužka) pravilno ni štelo tožniku v škodo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9). S pritožbenim izpostavljanjem tega dejstva (tožnikove odpovedi pogodbe o delu) zato toženka ne more doseči drugačne odločitve.

9. V skladu s 168. členom OZ ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička. Če zakon ne določa drugače, se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, pri oceni izgubljenega dobička pa se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Po ugotovljenem, da je tožnik v posledici škodnega dogodka postal nezmožen za raznašanje časopisa, kot je bilo obrazloženo zgoraj, mu je prvostopno sodišče povsem utemeljeno priznalo povrnitev zaradi tega že izgubljenega zaslužka. Pri ugotavljanju višine le-tega je v celoti sledilo med postopkom pridobljenemu izvedenskemu mnenju izvedenca finančne stroke (ki mu je tožbeni zahtevek prilagodil tudi tožnik), iz katerega izhaja, da skupno prikrajšanje tožnika sestoji iz seštevka tožnikovega neto prejemka in deleža „nevrnjene“ dohodnine (dohodnine, ki je bila iz naslova pridobitve tega dohodka tožnika dejansko plačana). Res je sicer, kot v svoji pritožbi izpostavlja toženka, da v skladu z davčnimi predpisi akontacijo dohodnine praviloma mesečno plačuje izplačevalec dohodka, kar pa v konkretnem primeru ni toženka, ki ji je zgolj naloženo plačilo odškodnine (in ne dohodka!). Zavezanec za plačilo dohodnine je v skladu s 4. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) fizična oseba, v konkretnem primeru torej tožnik kot prejemnik dohodka. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bo plačilo dohodnine od izplačane odškodnine za izgubljeni dohodek (peti odstavek 27. člena ZDoh-2) na koncu bremenilo tožnika, z izplačilom zgolj neto zneska izgubljenega dohodka bi bil tako tožnik po plačilu dohodnine iz tega naslova še vedno prikrajšan. Prvostopno sodišče je zato pri prisoji povrnitve že izgubljenega zaslužka tožnika pravilno upoštevalo tudi delež dohodnine, ki jo je moral plačati od prejemkov v zadnjem obdobju pred odpovedjo pogodbe o delu (povprečni mesečni zaslužek iz tega obdobja je prvostopno sodišče pravilno vzelo kot osnovo za izračun tožnikove izgube zaslužka). Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče tožniku pravilno prisodilo povrnitev izgubljenih prejemkov v obdobju od septembra 2007 do oktobra 2012 v skupnem seštevku 25.638,07 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 11).

10. Tudi pri presoji tožnikovega izgubljenega zaslužka v bodoče (drugi odstavek 174. člena OZ) je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih dejanskih in materialnopravnih izhodišč. S tem v zvezi sicer toženka pravilno izpostavlja, da upravičenost do rente obstaja, kadar so podani trdni dokazi, da bo nastala škoda tudi v bodoče. Sodišče svoje odločitve o renti ne more utemeljevati na negotovih domnevah. Čeprav se presoja o bodoči škodi, mora presoja o utemeljenosti tožbenega zahtevka temeljiti na trdnih in dokazanih izhodiščih, ki jih ima na voljo sodišče ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji. Po drugi strani pa gre pri izračunu rente vendarle za odločitev o bodoči škodi. O tej se po naravi stvari odloča na podlagi predvidevanj, ocene o normalnem teku stvari, gledano iz perspektive škodnega dogodka. Kot že pojasnjeno, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kljub določenim zdravstvenim težavam pred škodnim dogodkom delo raznašalca časopisa v celoti zmogel opravljati in ga je tudi opravljal solidno in brez pripomb. Delal je na podlagi pogodbe o delu, sklenjene za nedoločen čas (zato ni razlogov za dvom v njeno trdnost), ki pa ne daje podlage za tek upokojitvene dobe oz. pridobitve upravičenja do pokojnine. Ker po ugotovitvi sodišča prve stopnje pred škodnim dogodkom na strani tožnika ni bilo razlogov za prekinitev pogodbe (delo je zmogel opravljati in ga je opravljal brez pripomb), je neutemeljena pritožbena graja, da tožnik gotovosti in trdnosti bodočega zaslužka ni dokazal. Toženkini v pritožbi ponovljeni pomisleki, da ni verjetno, da bi imel tožnik delo za celotno uveljavljano obdobje, se ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov v tej smeri zaenkrat izkažejo zgolj kot neutemeljena predvidevanja, ki ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost prvostopne odločitve. Navedeno velja tako za pomisleke v zvezi z ekonomskim stanjem tožnikovega sopogodbenika (graja relativne bistvene kršitve procesnih določb zaradi neizvedbe dokazov v tej smeri je v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP neupoštevna), kakor tudi za dvom v tožnikovo zdravstveno zmožnost opravljanja konkretnega pogodbenega dela. Za slednje toženka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih konkretnih dokazov, s katerimi bi z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala nastop tožnikove nezmožnosti opravljanja dela raznašalca časopisov, tudi če do škodnega dogodka ne bi prišlo, kakor tudi verjetni časovni trenutek nastopa takih okoliščin (s čimer bi vnaprej določila časovni mejnik plačevanja rente). Prvostopno sodišče je zato ob izpostavljenih dejanskih okoliščinah tožniku pravilno prisodilo denarno rento za celotno vtoževano obdobje (dosmrtno), neupoštevaje upokojitveno starost, saj v konkretnem primeru ni šlo za pogodbo o zaposlitvi, poleg tega iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik pogojev za pridobitev pokojnine ne more več doseči. Ob tem je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na možnost spremembe prisojene odškodnine v primeru spremenjenih okoliščin (175. člen OZ), kar velja tudi za primer, če bi se uresničila zgoraj opisana toženkina zaenkrat neutemeljena predvidevanja.

11. Tudi opisana možnost upoštevanja spremenjenih okoliščin pri prisojeni bodoči mesečni renti (175. člen OZ) je eden od razlogov za prisojo mesečne rente in ne enkratne vsote namesto rente (kapitalizacije rente), ki je tudi po zakonskih določbah (četrti in peti odstavek 167. člena OZ) zgolj izjema. Zanjo se je v okviru zahtevka na povrnitev bodoče škode primarno zavzemal tožnik. Sodišče druge stopnje sicer tudi razloge za ta del prvostopne odločitve (zavrnitev primarno postavljenega zahtevka na plačilo kapitalizirane rente) šteje za sprejemljive (točka 13 obrazložitve). Sicer pa je tožnik konkretne in z dokazi podprte „resne“ razloge za zahtevano kapitalizacijo rente v skladu s četrtim in petim odstavkom 167. člena OZ podal šele v ponovljenem postopku (kot je razbrati tudi iz 3. točke obrazložitve prvostopne sodbe), torej prepozno. Navedeno je med postopkom na prvi stopnji pravilno opozarjala že toženka, zato njene odločitve, da se ne spušča v vsebinsko obravnavanje take tožnikove zahteve, ni moč šteti kot priznanje tožnikovih navedb v tej smeri po drugem odstavku 214. člena ZPP, kot se v svoji pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik. Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova kapitalizirane rente se tudi iz obrazloženih razlogov (prepozne in zato neupoštevne trditve o resnih razlogih za zahtevano enkratno plačilo) izkaže za pravilno.

12. Kot že zgoraj obrazloženo, pa je utemeljen tožnikov zahtevek na plačilo mesečne rente kot povračila bodoče škode zaradi izgubljenega zaslužka. Glede višine tožniku prisojene mesečne denarne rente je sodišče prve stopnje v celoti sledilo med postopkom pridobljenemu mnenju izvedenca finančne stroke, ki ga je tudi tožnik povzel in mu prilagodil postavljeni podredni zahtevek za plačilo mesečne rente, zato je neutemeljena njegova pritožbena graja, da naj višina prisojene rente ne bi bila zadovoljivo obrazložena. Sicer pa je prvostopno sodišče med drugim tudi s sklicevanjem na točno določen izsek iz izvedenskega mnenja (list. št. 320 in 321) in povzemanjem njegovih zgolj ključnih zaključkov dovolj izčrpno pojasnilo podlago za tak izračun. Glede toženkine pritožbene graje, da naj bi pri višini mesečne rente prvostopno sodišče nepravilno upoštevalo valorizirani znesek in akontacijo dohodnine, sodišče druge stopnje dodaja, da je prvostopno sodišče (kot izhaja iz dela izvedenskega mnenja, na katerega se sklicuje) pri izračunu izgubljenega zaslužka v bodoče najprej pravilno izhajalo iz višine izgubljenega zaslužka (dobička), ki ga je tožnik že utrpel. Pravilnost upoštevanja dela nevrnjene akontacije dohodnine je bila s tem v zvezi že obrazložena zgoraj. Valorizacija zneska že izgubljenega zaslužka pa je v skladu z drugim odstavkom 168. člena OZ, v skladu s katerim se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Tako ugotovljeni mesečni izgubljeni zaslužek za zadnje že preteklo obdobje (408,57 EUR) je sodišču prve stopnje pravilno služil za določitev nadaljnje bodoče mesečne rente (kot povračila za bodočo škodo). Utemeljena pa je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo z odločitvijo, da se tako določena mesečna renta povečuje v skladu s spreminjanjem pokojnin po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije. Za valorizacijo mesečnih rentnih zneskov namreč ni zakonske podlage niti takega stališča ni sprejela sodna praksa. Odškodninska narava rente, prisojene zaradi izgubljenega zaslužka v primeru nesposobnosti za delo, izključuje upoštevanje porasta življenjskih stroškov. (1) Sicer pa je dodati, da tožnik zahtevka za povečevanje mesečne rente v skladu s spreminjanjem pokojnin niti ni postavil. V tem obsegu je zato sodišče druge stopnje sledilo utemeljeni pritožbi toženke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je stavek o povečevanju določene rente v skladu s spreminjanjem pokojnin črtalo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Opisana odločitev sodišča druge stopnje temelji na 5. alineji 358. člena ZPP.

13. Glede prvostopne odločitve, da se prisojeni mesečni rentni zneski nakazujejo na račun tožnika osebno in ne na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca, kot je bilo zahtevano, kar v pritožbi graja tožnik, sodišče druge stopnje prvostopne razloge za tako odločitev (15. točka obrazložitve) sprejema kot pravilne. Poleg tega je dodati, da gre za izplačevanje mesečnih zneskov, namenjenih tožnikovemu preživetju, v daljšem časovnem obdobju v bodoče, zato je negotovo, ali bo pooblastilno razmerje med tožnikom in njegovim pooblaščencem ves čas tega obdobja sploh še obstajalo. Postavi se tudi vprašanje pravnega interesa tožnika za pritožbeno grajo take prvostopne odločitve, ki je za tožnika (ne pa tudi za njegovega pooblaščenca) celo ugodnejša. 14. Čeprav je bil v okviru zahtevka za povrnitev bodoče premoženjske škode zavrnjen primarno postavljeni zahtevek na plačilo kapitalizirane rente, pa je sodišče prve stopnje v celoti sledilo podrejenemu zahtevku iz tega naslova (na plačilo mesečnih zneskov rente) kakor tudi obdobju zahtevanega plačila. V celoti je bilo ugodeno tudi zahtevku na povrnitev že izgubljenega zaslužka oz. dobička. Pravilno je zato prvostopno stališče, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom v postopku na prvi stopnji v celoti uspel. V konkretnem primeru sta bila primarni in podrejeni zahtevek pravzaprav zgolj modaliteti izplačila rente, zato zavrnitev primarnega zahtevka iz tega naslova in ugoditev podrejenemu tudi po presoji sodišča druge stopnje ne vpliva na pravdni uspeh tožnika. Posledično je pravilna tudi po toženki grajana prvostopna stroškovna odločitev, ki toženki nalaga povrnitev vseh tožniku v postopku na prvi stopnji nastalih pravdnih stroškov. Njihova višina ni bila pritožbeno grajana, zato je bila zgolj predmet uradnega preizkusa.

15. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe tožnika kakor tudi pritožbe toženke (razen v že obrazloženem neznatnem delu) in potrditev nespremenjenega dela izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli (razen toženke v neznatnem delu in ne o glavni stvari), zato sta dolžni sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Navedeno velja tudi za tožnikove stroške odgovora na pritožbo toženke, ki za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

Op. št. (1) : Tako Strohsack, Obligacijska razmerja II, str. 184.