Jedro

Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da so bili „resni“ razlogi za izplačilo kapitalizirane rente podani prepozno.

Izrek

Revizija tožene stranke v delu zoper pravnomočno odločitev o odškodnini iz naslova izgubljenega zaslužka v skupnem znesku 25.638,07 EUR s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

Revizijama tožnika in tožene stranke v delu zoper pravnomočno odločitev o odškodnini za bodočo premoženjsko škodo - rento (tč. 2 in 3. izreka prvostopenjske sodbe v zvezi z II. tč. izreka drugostopenjske sodbe) se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v tem delu, vključno z odločitvijo o stroških postopka, razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za izgubljeni zaslužek v višini 10.403,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2009 dalje do plačila, ter za izgubljeni zaslužek v znesku 15.234,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo plačevanje dosmrtne mesečne rente v višini 408,57 EUR od 1. 10. 2012 dalje, plačljivo petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne zneske dolžna plačati v 15 dneh od dneva pravnomočnosti sodbe. Hkrati je odločilo, da se tako določena renta povečuje v skladu s spreminjanjem pokojnin po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (2. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek za (bodočo) premoženjsko škodo, da je dolžna toženka plačati tožniku kapitalizirano rento v višini 57.179,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka izreka) in sklepno odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov (4. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da se iz izreka črta zadnji stavek 2. točke. V preostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo, ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta - tožnika

3. Tožnik vlaga revizijo zoper pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek za izplačilo kapitalizirane rente v višini 57.179,73 EUR iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da nakup primernega stanovanja predstavlja resen razlog za izplačilo kapitalizirane rente. Poudarja, da rok praktično ne more uporabljati in je vezan na tujo pomoč. Nepravilen je zaključek višjega sodišča, da je resne razloge za kapitalizirano rento podal šele v ponovljenem postopku in zato prepozno, saj je vsa dejstva in navedbe, ki njegov zahtevek upravičujejo, podal pravočasno, kar podrobneje obrazloži. Doda, da stanovanja na obroke zaradi svoje kreditne nesposobnosti ne more kupiti, pričakovati, da bo izvedel obsežno renovacijo kopalnice v najetem stanovanju, pa je glede na naravo najemniškega razmerja neživljenjsko. Predlaga, da v izpodbijanem delu Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge (in prve stopnje) razveljavi in vrne zadevo sodišču druge (ali prve) stopnje v novo odločanje.

Navedbe revidentke - tožene stranke

4. Toženka je vložila revizijo zoper pravnomočno odločbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da tožniku izguba na zaslužku za nazaj in mesečna renta ne pripadata, saj je tožnik sam odpovedal sklenjeno pogodbo. Izpostavlja, da ima tožnik težave z levo roko tudi zaradi degenerativnih sprememb v levi rami in da pred komisijo ZPIZ zaradi sporne poškodbe ni dobil priznane pravice zaradi telesne okvare. Njegova invalidnost je izključna posledica plegične in atrofične desne roke. Mesečna renta tudi ni upravičena iz razloga, ker ni bilo z veliko verjetnostjo izkazano, da bi tožnik delo raznašalca časopisa opravljal do svoje smrti. Meni, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker sodišče ni dovolilo izvedbe predlaganih dokazov v smeri dokazovanja upada časopisnih naročnin in statistike odpovedi pogodb o delu. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno tudi iz razloga, ker je bila toženki naložena povrnitev tožnikove izgube na dohodku v bruto zneskih, kar podrobneje utemelji.

5. Sodišče je reviziji vročilo nasprotnima strankama, ki na njiju nista odgovorili.

6. Revizija toženke je delno, revizija tožnika pa v celoti utemeljena.

7. Podlago za presojo temelja tožnikovega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente predstavljata določbi prvega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določba drugega odstavka 174. člena OZ, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo (dosmrtno ali za določen čas). Škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda in jo predstavlja izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka.(1)

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus izhaja, da je bil tožnik, ki je od leta 1992 dalje invalid I. kategorije zaradi poškodbe desne roke, poškodovan v prometni nezgodi l. 2007, ko je utrpel močno luksacijo levega komolca. Za povzročitev prometne nesreče je bil kriv zavarovanec tožene stranke.

9. Pravilna je presoja sodišč prve in druge stopnje o obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo od prometne nesreče v septembru 2007 dalje, kakor tudi izgubljenega dobička v bodoče, ki ga je tožnik uveljavljal v obliki zahtevane denarne rente (primarno v enkratni vsoti - kapitaliziranem znesku, podrejeno pa v mesečnih zneskih). Ugotovljeno je bilo, da je tožnik delo raznašalca časopisa pred škodnim dogodkom v celoti zmogel opravljati, po poškodbi v prometni nesreči pa, zaradi trajno zmanjšane gibljivosti levega komolca in posledičnih omejitev pri uporabi leve roke, ne več. Kot bistvena omejitev za opravljanje dotedanjega dela se je izkazala izvedenčeva ugotovitev, da tožnik ne zmore več dvigovati bremen, težjih od 5 kg, kot raznašalec časopisov pa bi moral dvigovati strojno pakirane pakete časopisov (10-15 kg). Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pod točko 8 izhaja, da je bilo revidentki pravilno odgovorjeno na njene pritožbene očitke, ki jih sedaj ponavlja v reviziji v zvezi z dejstvom, da je tožnik pogodbo o delu odpovedal sam in da sodišče tožnikovih zdravstvenih težav, tudi z levo roko, ni prezrlo, temveč je upoštevalo zgolj tiste posledice, ki jih je izvedenec izrecno pripisal škodnemu dogodku.

10. Tožniku je bila na podlagi prvega in drugega odstavka 174. člena OZ prisojena odškodnina za nastalo premoženjsko škodo (izguba zaslužka). Primarna funkcija odškodninskega prava je predvsem v odstranitvi nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, to je v odpravi njegovega prikrajšanja (izravnalna funkcija). Zaradi prisoje odškodnine v obliki denarne rente je v tem primeru odločilno, kakšno delo je tožnik opravljal tedaj, ko se je pripetil škodni dogodek, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal in sedanjimi prejemki. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik zaradi škodnega dogodka dela, ki ga je opravljal pred nesrečo, zaradi v nesreči zadobljene poškodbe levega komolca ne more več opravljati. Pravilen je tudi materialnopravni sklep sodišča druge stopnje, da je gotovost in trdnost tožnikovega bodočega zaslužka izkazana z dejstvom, da pred škodnim dogodkom na strani tožnika ni bilo razlogov za prekinitev pogodbe. Z neizvedbo toženkinega dokaznega predloga za dokazovanje upada časopisnih naročnin in statistike odpovedi pogodb o delu pa je pritožbeno sodišče pravilno opozorilo na izostanek graje neizvedbe predlaganega dokaza pred sodiščem prve stopnje (286.b člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Glede bodoče škode:

11. Revizija toženke pa je utemeljena v delu, kjer ji je sodišče naložilo plačevanje mesečne rente tožniku v bruto znesku (408,57 EUR). Zakon o dohodnini določa, da je k plačilu davka od dohodka zavezana fizična oseba, ki je upravičenec do izplačila dohodka, akontacijo davka pa mora plačati tožena stranka, saj je morebitna kršitev teh davčnopravnih dolžnosti prekršek (6. točka prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku). Če plačnik plača akontacijo dohodnine, to torej stori v korist davčnega zavezanca, zato ni videti utemeljenega razloga, da se plačilo akontacije ne bi štelo kot delna izpolnitev pogodbene obveznosti(2). Sodišči druge in prve stopnje sta navedeno upoštevali pri določitvi povrnitve izgubljenega zaslužka za čas pred izdajo sodbe, ne pa tudi pri določitvi povrnitve bodoče škode. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje pod točko 11 obrazložitve sodbe, znaša znesek prikrajšanja tožnika seštevek neto prejemka in deleža „nevrnjene“ dohodnine, kot to izhaja iz tabele 2 izračuna izvedenca finančne stroke na l. št. 317. Vrhovno sodišče je iz razlogov, ki bodo sledili v nadaljevanju, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo kot izhaja iz točke II. izreka, v preostalem delu pa je revizijo toženke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Glede pravnomočne zavrnitve primarnega zahtevka za plačilo kapitalizirane rente:

12. OZ v petem odstavku 167. člena določa, da lahko iz resnih razlogov upnik tudi v drugih primerih zahteva, takoj ali pozneje, naj mu dolžnik namesto rente izplača enkratno vsoto. Povrnitev bodoče premoženjske škode v obliki kapitalizirane rente je izjema. Nakup ustreznejšega stanovanja po stališču teorije predstavlja „resen“ razlog za uveljavljanje kapitalizirane rente.(3)

13. Tožnik je zahtevek na izplačilo kapitalizirane rente postavil že v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu I Cp 71/2011 z dne 5. 4. 2011 sodišču prve stopnje, med drugim, izrecno naložilo, da presodi ali na tožnikovi strani obstaja resen razlog za izplačilo kapitalizirane rente. Ker je tožnik te razloge tudi zatrjeval, se je sodišče prve stopnje do njih v točki 13 obrazložitve sodbe nato opredelilo. Sodišče je ob upoštevanju, da je tožnik invalid I. kategorije, ki rok praktično ne more uporabljati, živi pa v najetem stanovanju površine 50 m2 (kopalnico in wc ima združeni na površini 3,81 m2) v tretjem nadstropju, presodilo, da v celoti soglaša s tožnikovimi potrebami po ustreznem stanovanju v pritličju, s primerno kopalnico in s primerno velikimi prostori. Primarni zahtevek za izplačilo kapitalizirane rente pa je zavrnilo iz razloga, da si tožnik primernejše stanovanje lahko tudi najame ali kupi na obroke, sicer pa lahko kopalnico v zdajšnjem stanovanju ustrezno prilagodi svoji invalidnosti. Zmotna je tako presoja sodišče druge stopnje, da so bili „resni“ razlogi za izplačilo kapitalizirane rente podani prepozno.

14. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 286. člena ZPP, je podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločbe, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v zvezi z zavrnitvijo primarnega zahtevka za izplačilo kapitalizirane rente v celoti izčrpati.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi sodbo in sklep VS RS II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012. Op. št. (2): Glej odločbo VS RS II Ips 78/2013. Op. št. (3): Jadek Pensa D., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), I. knjiga, GV Založba 2003, str. 940.