Jedro

Pravilna je presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 14. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka).

2.Uvodoma je ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 12. 4. 2023 mu je ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco EURODAC (v nadaljevanju Eurodac). Ugotovila je, da ga je 31. 3. 2023 kot prosilca v to evidenco vnesla že Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Dublinske uredbe dne 24. 4. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika, in od nje 8. 5. 2023 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je nato s sklepom št. 2142-1973/2023/14 (1221-02) z dne 19. 9. 2023 skladno z devetim odstavkom 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 na podlagi meril v Dublinski uredbi zavrgla tožnikovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito zaradi predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški. Zoper navedeni sklep je tožnik po vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, ki ju je to sodišče s sodbo in sklepom I U 1483/2023-43 z dne 24. 10. 2023 zavrnilo kot neutemeljeni. Tožnik je to sodno odločbo izpodbijal s pritožbama, Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom I Up 272/2023 z dne 29. 1. 2024 pritožbo zoper sodbo zavrnilo, zoper sklep pa zavrglo.

3.Tožnik je bil 19. 1. 2024 predan odgovorni državi članici Republiki Hrvaški, naslednji dan 20. 1. 2024 pa je zopet nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, ker je 14. 2. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito.

4.Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) člena 18(1) Dublinske uredbe dne 29. 2. 2024 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in od nje 14. 3. 2024 prejela odgovor, da na podlagi petega odstavka 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavanje prosilca.

5.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 3. 4. 2024 opravila osebni razgovor. Vsebino le-tega je povzela v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in se opredelila do njegovih izjav. Navedla je, da se njegove izjave glede policijskega prijetja in nadaljnjega policijskega ravnanja nanašajo na dublinski postopek, ki je že pravnomočno končan in v okviru katerega je bil tožnik že vrnjen v Republiko Hrvaško. Tam je ostal približno dan ali dva, nato pa zopet nezakonito prečkal hrvaško-slovensko mejo. Tudi v tem dublinskem postopku ga bodo ob predaji sprejele hrvaške uradne osebe, pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, tožnik bo lahko imel pravice prosilca. Tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Izpostavila je sodno prakso tega sodišča in Vrhovnega sodišča, skladno s katero je pri ugotavljanju ali obstajajo pomanjkljivosti bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo tam podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato za tožnikovo predajo tej državi ni videla ovir.

Bistvene trditve tožnika

6.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep. Hkrati predlaga naj se z izdajo začasne odredbe njegova izvršitev zadrži do pravnomočne sodne odločitve. Ponavlja izkušnje s hrvaško policijo, o katerih je že govoril na prvem osebnem razgovoru pri toženi stranki. Navaja, da se je po predaji na Hrvaškem nahajal dva dni, zatem pa ponovno odšel v Slovenijo. Toženi stranki očita, da je popolnoma ignorirala sodbo ESČP z januarja 2023, iz katere izhaja, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in migrantov, pri tem pa ne loči med uradnimi osebami in policisti. Iz te evropske sodbe je tudi razvidno, da hrvaški organi ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopka, temveč ga celo povzročajo, zato meni, da bi bila njegova vrnitev na Hrvaško nevarna.

Bistvene trditve tožene stranke

7.V odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Izpostavlja, da se tožbene navedbe večinoma nanašajo na tožnikove izkušnje s hrvaškimi varnostnimi organi, ki so že bile predmet pravnomočno zaključenega postopka (njenega sklepa št. 2142-1973/2023/14 (1221-02) z 19. 9. 2023 in kasnejših odločitev Upravnega sodišča št. I U 1483/2023-13 z dne 24. 10. 2023 in Vrhovnega sodišča št. I Up 272/2023 z 29. 1. 2024). Po predaji v Republiko Hrvaško je tožnik tam bival približno en dan. Ob sklicevanju na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 64/2024 (15. točka obrazložitve) dodatno navaja, da Sodba ESČP z januarja 2023 ni relevantna, saj opisuje primer, ko je policijsko postajo v Republiki Hrvaški zajel požar, kar vsebinsko ni v nobenem primeru povezano s konkretno zadevo.

Presoja sodišča

9.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisov, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

K I. točki izreka

10.Tožba ni utemeljena.

11.Predmet spora je druga predaja tožnika Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici. O pravilnosti in zakonitosti prve predaje je to sodišče že odločalo (sodba in sklep I U 1483/2023-43 z dne 24. 10. 2023) in pritrdilo sklepu tožene stranke, da se tožnika preda pristojnim hrvaškim organom. Odločitev tega sodišča je potrdilo Vrhovno sodišče (sodba in sklep I Up 272/2023 z dne 29. 1. 2024).

12.Po pravnomočno končanem sodnem postopku je bil tožnik 19. 1. 2024 predan pristojnim hrvaškim organom. Dne 20. 1. 2024 se je vrnil v Republiko Slovenijo in ponovno nasprotuje predaji v Republiko Hrvaško.

13.Tožnik v tožbi navaja, da je na prvem osebnem razgovoru povedal, da so ga hrvaški policisti pretepli, da so mu odvzeli prstne odtise in mu niso obrazložili, kaj bi bilo, če jih ne bi dal. Videl je le njihove jezne obraze, postavili so ga ob steno, mu dali v roke list, ga slikali in mu odvzeli prstne odtise. Nato je skupaj z drugimi čakal v nekem prostoru dlje časa brez hrane in pijače. Hrane mu niso želeli kupiti niti za njegov denar. V postopku mu ni bil zagotovljen tolmač. Policisti so govorili angleški jezik, ki ga ne razume. Po končanem policijskem postopku so jih odpeljali na avtobusno postajo, jim izročili dokument, na katerem je pisalo 24 ur in jim rekli naj odidejo. Ta dokument je bil v hrvaškem jeziku, tožnik je domneval, da se številka 24 nanaša na ure za izgon. V Republiki Hrvaški je bil od zjutraj do polnoči.

14.Sodišče ugotavlja, da so bile zgoraj povzete tožnikove izkušnje s hrvaško policijo pred prvim nezakonitim prečkanjem hrvaško-slovenske meje dne 1. 4. 2023 že predmet presoje tako tega sodišča kot tudi Vrhovnega sodišča v postopku I U 1483/2023. Ta postopek je pravnomočno končan, zato se sodišče do teh tožbenih navedb ne bo ponovno opredeljevalo. V nadaljevanju je presojalo utemeljenost tožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje po tožnikovi predaji Republiki Hrvaški (t.j. od 19. 1. 2024 dalje). Datum predaje med strankama ni sporen.

15.Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

16.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

17.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Po njeni presoji odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

18.Tožnik ne zanika, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem.

19.Dublinska uredba v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

20.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

21.Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024 (8. točka obrazložitve), je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Povedal je, da so ga po predaji v Republiki Hrvaški namestili v v azilni dom, ki pa ga je drugi dan zapustil, ker tam ni želel ostati. V azilnem domu so mu zagotovili prehrano, zdravniške oskrbe pa v tistem času ni potreboval. Prejel je kartico, s katero je lahko odklepal sobo, te kartice mu ni bilo treba puščati na recepciji. Na vprašanje uradne osebe ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je izjavil, da ni imel stikov z drugimi uradniki, zato ne ve kako to poteka.

22.Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je iz teh tožnikovih izjav razvidno, da so zanj kot za prosilca v Republiki Hrvaški po predaji ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški. V zvezi z bivanjem na Hrvaškem po predaji je namreč tožnik v tožbi navedel le to, da je tam ostal dva dni, nato pa se je vrnil v Slovenijo. Zaslišan je izpovedal, da so ga po predaji Republiki Hrvaški "normalno odpeljali na policijsko postajo", ga tam zaslišali, nato pa ga namestili v azilni dom. Ker tam ni želel ostati, je samovoljno odšel.

23.Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

24.Sodišče poudarja, da je treba vedno vsako zadevo presojati individualno, ob upoštevanju dejanskih okoliščin vsakega primera posebej. To pomeni, da ni mogoče izhajati iz dejanskega stanja, ki je bilo lahko sicer odločilno za presojo v drugi zadevi, v presojani zadevi pa ni ugotovljeno. Tako se kot nerelevantne izkažejo tožbene navedbe v zvezi s sodbo ESČP z januarja 2023, ki se najverjetneje nanašajo na sodbo ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023 (št. 84523/17). V tej zadevi ESČP ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sodbi I Up 250/2023 z dne 28. 11. 2023, se ta sodba nanaša na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedlo do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka s strani pristojnih organov. Ker gre torej za v bistvenem drugačen primer od obravnavanega, se sodišče do tožbenih navedb v zvezi s to sodbo ni opredelilo.

25.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka

26.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

27.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

28.Tožnik navaja, da bi utrpel nepopravljivo škodo, če bi bil Republiki Hrvaški predan pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Tam so z njim nečloveško ravnali, saj so ga pretepli in mu cel dan niso dali hrane, četudi je zanjo zaprosil in jo je bil pripravljen tudi plačati. Meni, da je glede na njegove trditve, sodbo ESČP z januarja 2023 ter številne druge judikate sodišč evropskih držav jasno, da na Hrvaškem z migranti in prosilci ravnajo nečloveško.

29.Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

30.Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba.

2Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

3Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba.

4Iz policijske depeše in registracijskega lista v priloženem upravnem spisu je razvidno, da je tožnik hrvaško-slovensko državno mejo prvič prečkal 1. 4. 2023.

5Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

6V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

7C-411/10 (88. točka).

8Prav tam, 94. točka.

9Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Up-919/23-2o z dne 23. ii. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča.

-------------------------------

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4

Mednarodne Pogodbe Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.