Jedro

Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1027/2024-24 z dne 24. 6. 2024 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-1973/2023/47 (1221- 02) z dne 14. 5. 2024, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se ga do pravnomočne odločitve ne preda Republiki Hrvaški.

2.V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Navedlo je, da tožnik ne zanika, da se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem. Strinjalo pa se je tudi z ugotovitvijo toženke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, niti to, da je Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

7.Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in sodišče prve stopnje sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

8.Pritožnik s pritožbo izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje, vendar v zvezi z zatrjevanim obstojem sistemskih pomanjkljivosti navaja le, da bi jih moralo Vrhovno sodišče ovrednotiti drugače. Za to pa ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku in do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Zato ne more izpodbiti presoje, s katero se Vrhovno sodišče strinja, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti.

9.Te presoje ne more omajati niti sklicevanjem na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj sodba za obravnavani primer ni relevantna, ker je bilo v njej predmet presoje povsem drugačno dejansko stanje. Šlo je za hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Vendar pa ESČP v tej zadevi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da so človekove pravice na Hrvaškem kršene, torej da niso priznane in varovane. Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

10.Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Op. št. (2)Iz izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 31. 3. 2023 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške.