Jedro

Po določbi prvega odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ta določba velja tudi glede dokaza z izvedencem, tudi če je v zvezi z odrejenim izvedenstvom pred tem izdelal izvid in mnenje pisno.

Obtoženi je imel od decembra 2010 kot diakon položaj župnijskega sodelavca, zato je treba le pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so starši oškodovanko vpeljali v cerkveno življenje in ji omogočali preživljanje pretežnega časa v okviru cerkve in župnije, kjer je imela številne dejavnosti, v prepričanju, da je oškodovanka v tem okolju varna. Starši so torej prepustili oškodovanko v varstvo cerkvi kot instituciji, župniku in osebam, ki so delale z njim, torej tudi obtoženemu. Prav v župniji pa je obtoženi s položajem diakona, zaradi česar je bila oškodovanka bolj zaupljiva, navezal stik z njo.

Glede na besedilo določbe 173. člena KZ-1 storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona ni element kaznivega dejanja, kot tudi primerjalno, v pravni ureditvi držav, ki imajo to področje urejeno primerljivo naši ureditvi. Naklep storilca je sicer lažje prepoznaven, če poseže v spolno nedotakljivost druge osebe z namenom zadovoljitve spolnega nagona, vendar pa to ne pomeni, da je naklep usmerjen v prizadetost spolne nedotakljivosti druge osebe izključen, če storilec tega namena nima.

Izrek

Pritožbi zagovornikov se deloma ugodi in izpodbijana sodba v opisu dejanskega stanja spremeni tako, da se v peti vrstici izpusti besedi „konca meseca“ in namesto njih vstavi beseda „trinajstega“, v odločitvi o kazenski sankciji tako, da se obtožencu izrečena kazen štirih let zapora zniža na 3 (tri) leta in 9 (devet) mesecev zapora, sicer pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega K.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let in mu po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 izreklo kazen štiri leta zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtoženemu v izrečeno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti od 2. oktobra 2014 od 6.15 ure do 10. novembra 2014 do 17.56 ure. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka od 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo odškodnine oškodovanki K.M. v znesku 28.000,00 EUR, ki jo mora plačati v petnajstih dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. S preostankom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanko napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta pritožbo vložila obtoženčeva zagovornika zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in glede premoženjskopravnega zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Utemeljen je očitek zagovornikov, da je časovni okvir dejanja opisan v izreku sodbe glede na izveden dokazni postopek prekoračen, saj na podlagi izvedenih dokazov (izpovedi oškodovanke in obtoženčevega zagovora) ni dvoma, da spolna dejanja obtoženca zoper mladoletno oškodovanko po 13. marcu 2014 niso dokazana. Kot je namreč izpovedala oškodovanka K.M., sta se z obtožencem srečevala do 13. marca 2014 tedensko do dvakrat ali več, srečala sta se ob mašah in vmes, po navedenem datumu pa nič več. Komunikacije med njima v obliki e-mail in sms sporočil po navedenem datumu namreč ni moč uvrstiti v okvir z določbo tretjega odstavka 173. člena KZ-1 opredeljenih spolnih dejanj. Zmotnost navedbe o časovnem okviru obtožencu očitanih spolnih dejanj v izreku izpodbijane sodbe izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje obtožencu očitano kaznivo dejanje v 43. točki obrazložitve umestilo v čas od januarja 2014 do srede marca 2014 (sicer v zvezi z odločitvijo, da zavrne potrebo po izvedencu psihiatrične stroke). Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov čas storitve kaznivega dejanja pravilno ugotovilo in to okoliščino zgolj očitno spregledalo, ko je v tem delu sledilo obtožbi državnega tožilstva, je sodišče druge stopnje to napako samo odpravilo s spremembo opisa dejanskega stanja v izreku izpodbijane sodbe obtožencu v korist tako, da se v peti vrstici izpusti besedi „konca meseca“ in namesto njih vstavi beseda „trinajstega“, s čimer je jasno, da je obtoženi izvrševal spolna dejanja do trinajstega marca in ne do konca marca 2014. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da je bila kršena obtoženčeva pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker pisni izvid in mnenje izvedenke obtoženemu K.V. pred narokom, na katerem sta bila obravnavana (glavna obravnava dne 18. junija 2015) nista bila vročena (tik pred obravnavo mu je kopijo mnenja izročil zagovornik); ni mu bil dan rok, da se z njima seznani. Izvedensko mnenje je bilo dne 18. junija 2015 na glavni obravnavi celo dopolnjeno z listinskimi dokazi, kot so za obtoženca obremenjujoči rokopisi oškodovanke, risbe in fotografije poškodb, ne da bi bili vročeni obtoženemu, ti pa so bili vsi kot del izvedenskega mnenja uporabljeni v kazenskem postopku. Izvedenka je na glavni obravnavi 18. junija 2015 povzela svoj pisni izvid in mnenje, sodišče pa je v obrazložitvi sodbe dobesedno povzelo vsebino listin izvedenke.

Opisano ravnanje sodišča prve stopnje ne predstavlja nikakršne kršitve. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ta določba velja tudi glede dokaza z izvedencem, tudi če je v zvezi z odrejenim izvedenstvom pred tem izdelal izvid in mnenje pisno(1). Kot pa je razvidno iz spisovnih podatkov, je bilo pisno klinično psihološko izvedensko mnenje za oškodovanko vročeno obtoženčevemu zagovorniku 12. junija 2015, izvedenka je izvid in mnenje podala na glavni obravnavi dne 18. junija 2015 v prisotnosti obtoženca in zagovornika, ki sta na podano izvedenstvo imela pripombe, na katere je izvedenka tudi odgovarjala, vendar ne bistvene glede na obtožbeni očitek(2), niti ni bila na obravnavi postavljena zahteva ne s strani obtoženega ne njegovega zagovornika po dodatnem roku za izjasnitev glede vsebine izvida in mnenja. Glede na to, da je bil obtoženčevemu zagovorniku poslan pisni izvid in mnenje izvedenke več dni pred njenim zaslišanjem na glavni obravnavi, bi ta lahko predlagal preložitev njenega zaslišanja, glede na to, da je šlo v mnenju za strokovna vprašanja in je zagovornik tisti, ki oceni ali tudi sam potrebuje pomoč strokovnjaka pri obrambi obtoženca. Tega ni storil in je zato po presoji pritožbenega sodišča zagovornikov očitek, da je sodišče z navedenim postopanjem zagrešilo bistveno kršitev določb ZKP po drugem odstavku 317. (prav 371.) člena ZKP in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ter da je bila kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), določba 16. člena ZKP in 29. člena Ustave RS (pravno jamstvo v kazenskem postopku), določba 5. člena ZKP (omogočanje, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih), torej da obtožencu ni bil omogočen primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe, niti zagotovljeno izvajanje dokazov v svojo korist (29. člen Ustave RS, 5. člen ZKP), neutemeljen.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravne presoje obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Po določbi tretjega odstavka 173. člen KZ-1 stori kaznivo dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v 45. točki izpodbijane sodbe, je imel obtoženi poseben položaj v cerkvi kot diakon, bil je oseba s posebnimi pooblastili župnika in ta položaj je zlorabil, da je oškodovanko, ki mu je bila zaupana v varstvo, spolno zlorabil. Zagovornik sicer meni, da glede na opredeljene naloge, katere sta v okviru dejavnosti župnije I. opravljala obtoženi in oškodovanka, izhaja, da med njunima dejavnostma ni niti najmanjše povezave na temelju katere bi bilo moč sklepati da je obtoženi lahko izvrševal kakršnokoli avtoriteto na oškodovanko, vendar se s takšnim stališčem ni moč strinjati. Obtoženi je imel od decembra 2010 kot diakon položaj župnijskega sodelavca, zato je treba le pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so starši oškodovanko vpeljali v cerkveno življenje in ji omogočali preživljanje pretežnega časa v okviru cerkve in župnije, kjer je imela številne dejavnosti, v prepričanju, da je oškodovanka v tem okolju varna. Starši so torej prepustili oškodovanko v varstvo cerkvi kot instituciji, župniku in osebam, ki so delale z njim, torej tudi obtoženemu. Prav v župniji pa je obtoženi s položajem diakona, zaradi česar je bila oškodovanka bolj zaupljiva, navezal stik z njo. Oškodovanka je namreč izpovedala, da se je vse skupaj pričelo v cerkvi, ko jo je obtoženi ob prihodu v cerkev poljubil na lička. Prav tako pa je v cerkvenih prostorih v pevski sobi obtoženi tudi izvršil prvo spolno dejanje, ko jo je prvič poljubil na usta z jezikom. Zaradi svojega položaja v cerkvi je lahko poskrbel tudi, da sta bila z oškodovanko sama. Glede na omenjene okoliščine se zato ni moč strinjati s stališčem obtoženčevega zagovornika, ki ga je razbrati iz vložene pritožbe, češ da bi morala biti mladoletna oškodovanka prav njemu osebno prepuščena v vzgojo, varstvo ali oskrbo, da bi lahko obtoženec sploh izvrševal svojo avtoriteto. Čeprav je obtoženi prihajal z oškodovanko v stik tudi izven prostorov cerkve, pa je iz izpovedi oškodovanke očitno, da so bila spolna dejanja storjena prav v času njunih verskih aktivnosti, pri čemer je oškodovanka vedela kakšen položaj ima obtoženi v cerkvi kot inštituciji in prav to okolje je obtoženi izkoriščal za izvrševanje kaznivega dejanja. Kot je namreč povedala oškodovanka (drugi odstavek na peti strani sodbe), sta se videvala vsako nedeljo pri maši, v zakristiji se vsi preoblečejo in potem morajo pospraviti, čemur se drugi izogibajo in potem sama pospravi, on pa je ostal, čeprav ne bi bilo potrebno ter jo na začetku pričel objemati, tudi pod majico, po koži, na začetku samo po hrbtu potem pa tudi po riti, po spolovilu, preko hlačk, po prsih. S temi dotiki se je začelo, ko so razdirali jaslice, enkrat februarja in takrat je začel govoriti „kako ima perfektno telo in da bi rad imel hčerko z njo, ki bi imela vse enako kot ona in bi se imenovala K.“. Že opisani potek dogodkov jasno pokaže, da je bila oškodovanka takrat njemu zaupana v varstvo kot predstavniku cerkve; ne staršev ne duhovnika namreč ob teh situacijah ni bilo poleg. Za odločitev ali je v obravnavani zadevi spolna dejanja obtoženca treba opredeliti kot dejanja po tretjem ali prvem odstavku 173. člena KZ-1 ni odločilno, ali sta se družini obtoženca in oškodovanke poznali že dalj časa, niti da sta vzdrževali prijateljske stike. Iz vsebine izpovedi mladoletne oškodovanke je jasno, da pri njej ni šlo za „določeno spoštovanje do obtoženca kot do starejše osebe“, kar trdi zagovornik, pač pa ga je doživljala kot predstavnika cerkve, zaradi česar je cerkev, kot je povedala, hotela zapustiti. Glede odnosa do njega dovolj pove tudi njena izpoved povzeta v prvem odstavku na peti strani sodbe, iz katere je razvidno, da o dejanjih obtoženca ni mogla nikomur povedati, ker je menila, da ji ne bi nihče verjel „ker je on avtoriteta, vsi ga imajo radi, vsi bi prej verjeli njemu kot njej“. Očitno je torej, da ni šlo za spoštovanje do obtoženca kot do starejše osebe, pač pa za njeno doživljanje obtoženca skozi njegov položaj diakona v cerkveni hierarhiji. Nikjer namreč ni govora še o kakšni drugi vlogi obtoženca zaradi katere bi ga dojemala kot avtoriteto.

Navedbe oškodovanke, da je mislila, da je v obtoženca zaljubljena in da naj bi ji obtoženec večkrat dejal, da bo storil samomor zaradi ljubezni do nje, kar naj bi kazalo, da do ravnanj obtoženca ni prišlo zaradi položaja obtoženca v cerkveni skupnosti, za pravno presojo obtožencu očitanih ravnanj niso odločilne. Spolna dejanja z osebo, ki še ni stara 15 let so kot kazniva dejanja opredeljena ravno zaradi ranljivost oseb, ki duševno in telesno še niso dozorele. Oškodovanka je namreč poleg navedenega povedala, da je hkrati, ko je mislila, da je zaljubljena vanj, imela tudi občutek gnusa, ter da je imela občutek, da je konec njenega življenja (v povezavi z njegovimi izjavami kako bi imel z njo otroka, kako se bo ločil). Vse navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča kaže zgolj na hudo stisko, v katero jo je spravil obtoženec s svojimi izjavami in ravnanji.

Zagovornik z navedbami, da bi moralo biti dokazano, da je imel obtoženec v svoji zavesti, da zlorablja svoj položaj diakona pri storitvi kaznivega dejanja, ponuja zgolj drugačno dokazno oceno od te, ki jo je sprejelo in razumno obrazložilo sodišče prve stopnje, vendar s svojimi stališči ne more uspeti. Bistveni poudarki, ki odgovarjajo tudi na navedeno vprašanje so zajeti v točkah od 39 dalje na straneh od 20 do 23 sodbe, in k temu kar je navedlo sodišče prve stopnje ni kaj dodati. Obtoženec je avtoriteto izvajal kot diakon, torej zaradi svojega položaja v cerkvi, sicer ne bi bilo nikakršnega razloga, da bi mu oškodovanko starši zaupali v varstvo (med drugim npr. da jo je odpeljal na prireditev v Š.), saj je bil on tisti, ki je sodeloval pri cerkvenih dogodkih (v omenjenem primeru naj bi fotografiral prireditev), kar je obtoženi izkoristil, da je oškodovanko po prireditvi s svojim vozilom odpeljal na prazno parkirišče pri bolnišnici, do katerega je imel sam kot tam zaposleni, prost dostop in jo tam v avtomobilu poljubljal in otipaval, šele nato pa jo odpeljal k staršem (točka 46 obrazložitve). Jasno je, da je prav zaradi položaja diakona imel nad oškodovanko večjo avtoriteto, kot druge odrasle osebe (primerljiva je z vlogo učitelja, duhovnika ali roditelja), prav to svojo avtoriteto pa je izkoristil, da je oškodovanko pritegnil k skupnim srečanjem in v nadaljevanju tudi pripravil do srečanj, v katerih je prišlo do telesnih stikov med njim in oškodovanko (točka 47 obrazložitve). Na katerih krajih vse je nato obtoženi zlorabil svoj položaj diakona prav zaradi njegove vloge v cerkvi zaradi katere mu je bilo to omogočeno, ni pomembno. Vendar je prav s tem, da je obtoženec imel dostop do oškodovanke brez prisotnosti staršev zaradi svojega posebnega položaja v cerkvi, da je bil prav zaradi tega položaja v očeh staršev zaupanja vredna oseba, postavljena tudi ločnica med obtožencu očitanim kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 173. člena glede na določbo prvega odstavka 173. člena KZ-1 po kateri lahko kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let stori kdorkoli oz. tudi kdo, ki dejanja ne stori z zlorabo katerega od položajev navedenih v tretjem odstavku navedenega člena.

Nasprotno od zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, oceno izvedenih dokazov je opravilo v skladu z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP ter utemeljeno zaključilo, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje, da je zanj tudi kriv ter za svojo odločitev navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami ni omajal. Pritožbeno sodišče, ne glede na nekatera drugačna stališča(3), ki jim sledi tudi obtoženčev zagovornik, meni, da ni pomembno, ali storilec z ravnanjem s katerim prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let, zadovoljuje svoj spolni nagon. Glede na besedilo določbe 173. člena KZ-1 namreč storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona ni element kaznivega dejanja, kot tudi primerjalno, v pravni ureditvi držav, ki imajo to področje urejeno primerljivo naši ureditvi(4). Po oceni pritožbenega sodišča je pri obravnavanih kaznivih dejanjih, poleg fizičnega načina izvršitve (s katerimi se poseže v spolno nedotakljivost) potrebno raziskati le še storilčev naklep, to je, ali se je storilec zavedal dejanja in ga hotel storiti oz., ali se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica (prizadetost spolne nedotakljivosti osebe) in je privolil, da takšna posledica nastane. Naklep storilca je sicer lažje prepoznaven, če poseže v spolno nedotakljivost druge osebe z namenom zadovoljitve spolnega nagona, vendar pa to ne pomeni, da je naklep usmerjen v prizadetost spolne nedotakljivosti druge osebe izključen, če storilec tega namena nima. Ne glede na povedano, je v obravnavani zadevi nedvomno dokazano tudi, da je obtoženi s svojimi dejanji zadovoljeval svoj spolni nagon(5), pa tudi, da se je zavedal, da posega v spolno nedotakljivost osebe, mlajše od 15 let. Vedel je, kdaj je mladoletna oškodovana rojena, zavedal se je starostne razlike 40 let med njima, prav tako ni razlogov za kakršenkoli dvom, da se je zavedal, da otipavanje mladoletne po spolnih organih, tudi ko jo je otipaval preko oblačil, pomeni poseg v spolno integriteto oškodovanke. Način kako je obtoženi oškodovanko poljubljal (z jezikom na usta, po prsih) in otipaval po prsih, zadnjici in spolovilu, preko in pod oblačili, nedvomno dokazuje, da je bilo njegovo ravnanje spolno motivirano, zato tudi ni bilo nikakršne potrebe po odreditvi izvedenstva psihiatrične stroke, v katerem bi se izvedenec ukvarjal s spolnimi navadami obtoženca.

Zagovornik tudi meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo mnenju izvedenke klinične psihologije, ne da bi dodatno angažiralo izvedenca psihiatrije oz. izvedenca s področja klinične nevropsihologije, češ da zgolj izvedensko mnenje in izvid klinične psihologije onemogoča popolno ugotovitev dejanskega stanja in ne daje odgovora na vprašanje kakšne so posledice spolnega napada podane pri oškodovanki, saj posledice, ki jih ugotavlja imenovana izvedenka segajo na drugo strokovno področje, poleg tega pa bi se izvedenec ustrezne stroke moral opredeliti tudi do samih vzrokov posledic, ki se ugotavljajo pri oškodovanki in načina potrebnega zdravljenja oz. odpravljanja posledic pri oškodovanki in možnosti izida zdravljenja. Le tako bi bilo namreč možno ugotoviti dejanske posledice dejanj obtoženega. Glede na navedeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP.

Pritožbeno sodišče nasprotno od zagovornika ocenjuje, da je sodišče prve stopnje posledice obtoženčevega ravnanja za mladoletno oškodovanko ustrezno raziskalo. Dokaze, ki jih je s tem v zvezi presojalo in posledice obtoženčevih ravnanj je obravnavalo na straneh 12 do 19 sodbe in k temu kar je navedlo ni kaj dodati, saj obrazložitev povsem prepriča. Posledice, ki jih ima mladoletna oškodovanka zaradi obtoženčevega ravnanja je sodišče povzelo v 35 točki obrazložitve, negativno prognozo, da se bodo njene težave podaljšale tudi v odraslo dobo pa v 36 točki obrazložitve.

Zagovornik meni tudi, da je sodišče prve stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. S tem v zvezi se sklicuje na določbo 104. člena ZKP, češ da bi moralo sodišče obtoženca v zvezi z dejstvi vsebovanimi v predlogu zaslišati.

Očitek ni utemeljen. Obtoženec že s tem, ko ne priznava krivde, oporeka tudi premoženjskopravnemu zahtevku. V dokaznem postopku, kolikor se je ta nanašal na ugotavljanje posledic njegovih ravnanj, je imel možnost podajati svoja stališča in se opredeliti do mnenja izvedenke, kot pa je razvidno iz zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave z dne 18. junija 2015 (na list. št. 345 spisa) pa je zagovornik obtoženega izjavil, da premoženjskopravnemu zahtevku ugovarjajo tako po višini kot po temelju, da pa glede na obširnost premoženjskopravnega zahtevka temu po vsebini ne bo odgovarjal. Glede očitka, da sodišče v zvezi z določitvijo odškodnine ni uporabilo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju:OZ), ki opredeljujejo splošne predpostavke odškodninske odgovornosti v primeru odškodninskih deliktov (131. člen OZ) in se ni opredelilo do predpostavk potrebnih za določitev odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi kršitve dostojanstva, posega v osebnostne pravice (181. člen OZ), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu sodišče prve stopnje ustrezno uporabilo zakon in se v skladu s sprejeto sodno prakso odločilo, da oškodovanki prizna enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo glede na izjemnost primera. Glede na to, da se je sodišče pri odmeri odškodnine oprlo na mnenje sodne izvedenke in upoštevalo primerljivo sodno prakso za podobne primere (točka 55 obrazložitev), po presoji pritožbenega sodišča ugotovitev, da so spolna dejanja obtoženega trajala do 13. marca 2014 in ne do konca meseca marca 2014, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne vpliva na višino prisojene denarne odškodnine, saj so posledice enake. Zato v odločitev glede premoženjskopravnega zahtevka ni bilo treba poseči. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obtoženega K.V. deloma ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na dejansko stanje glede trajanja obtožencu očitanega kaznivega dejanja tako, kot je razvidno iz izreka, in sicer, da so bila obtožencu očitana spolna dejanja storjena v času od 1.1.2014 do 13. marca 2014, namesto do konca meseca marca 2014, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zaradi časovnega zmanjšanja kriminalne količine pa je bilo treba poseči tudi v odločitev o kazni in sicer tako, da se obtožencu ob upoštevanju okoliščin, ki jih je navedlo v utemeljitvi odločitve o sankciji sodišče prve stopnje in trajanje dejanja, ki ga je ugotovilo pritožbeno sodišče, izrečena kazen zniža s štirih na tri leta in devet mesecev zapora. Ker sicer pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Ker je bilo z izpodbijano sodbo deloma odločeno v obtoženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP) in izrek v tem delu kot nepotreben odpade.

op. št. 1: prim. določbe ZKP o izvedenstvu - členi 248 in naslednji op. št. 2: prim. zapis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 18. junija 2015 na listovni številki 369 do 375 spisa op. št. 3: npr. mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del GV Založba 2002, stran 258 in del sodne prakse, ki je temu sledil op. št. 4: prim. sodba Vrhovnega kasacijskega sodišča Republike Italije, št. 39718 z dne 17.6 do 20.10.2009, ko se je sodišče postavilo na stališče, da pri dejanjih, s katerimi storilec poseže v spolno sfero druge osebe (prizadene spolno nedotakljivost) ni pomembno, ali to stori z namenom zadovoljitve spolnega nagona ali s kakim drugim namenom (npr. iz prezira, razuzdanosti, pa tudi iz šale) op. št. 5: glej izpoved oškodovanke, ki jo sodišče prve stopnje povzema v prvem odstavku na 6 strani sodbe, in sicer, da mu je, ko jo je preko kavbojk otipaval po spolovilu, rekla, da naj neha, ker itak ne čuti nič, pa je rekel, da to ni zaradi nje, ampak zaradi njega, ker ga to vzburja