Jedro

Obsojencu s tem, ko mu pisni izvid in mnenje izvedenke nista bila vročena, ni bila kršena pravica do poštenega postopka.

Obsojenec v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom ni bil posebej zaslišan, vendar pa se dejstva, navedena v predlogu za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, prekrivajo z vsebino dokaznega gradiva, izvedenega na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca, kar pomeni, da se je obsojenec s temi dejstvi seznanil in se je imel možnosti opredeliti do njih.

Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno, v sklopu posebnih razlogov, opredelilo vsebine obdolženčeve zavesti in hotenja, vendar iz celovitega razumevanja relevantnih sodbenih razlogov izhaja prav ugotovitev, da se je obsojenec tudi tega zakonskega znaka zavedal in ga hotel uresničiti.

Namen zadovoljevanja spolnega nagona je naraven znak kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Sodišče prve stopnje je na odločilno dejstvo spolne motiviranosti obsojenčevih ravnanj sklepalo na podlagi narave teh ravnanj in na podlagi ugotovitve, da je obsojenec spolno aktivna oseba. Pritožbeno sodišče je poudarilo še izpovedbo oškodovanke, da ji je obsojenec med otipavanjem po spolovilu rekel, da ga to vzburja. Ta dejstva več kot zadoščajo za ugotovitev o zadovoljevanju spolnega nagona, zato bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s s sodbo z dne 19. 6. 2015 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen štiri leta zapora, mu v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 2. 10. 2014 od 6.15 do 10. 11. 2014 do 17.56, mu naložilo stroške kazenskega postopka in odločilo, da je oškodovanki dolžan plačati 28.000,00 EUR pravične denarne odškodnine. S preostankom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanko napotilo na pravdo. Zoper sodbo sta obsojenčeva zagovornika vložila pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 7. 1. 2016 delno ugodilo in izpodbijano sodbo v opisu dejanskega stanja spremenilo tako, da je v peti vrstici izpustilo besedi »konca meseca« in namesto njih vstavilo besedi »trinajstega«, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je obsojencu izrečeno kazen štiri leta zapora znižalo na tri leta in devet mesecev. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot uvodoma navajata, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagata, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Opis dejanja vsebuje vse potrebne zakonske znake, razlogi so zadostni. Dokazni predlog za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke je bil utemeljeno zavrnjen. Sklep, da je obsojenec s kaznivim dejanjem zadovoljeval spolni nagon, temelji na zadostni dokazni podlagi. Z mnenjem izvedenke je bila obramba seznanjena pravočasno – šest dni pred obravnavo, na kateri je bila zaslišana izvedenka.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Nižji sodišči sta presodili, da je obsojenec, v času storitve kaznivega dejanja star 54 let, v svojstvu diakona z zlorabo svojega položaja (oškodovanka je bila cerkvi in s tem diakonu kot njenemu predstavniku zaupana v vzgojo in varstvo) tedaj 14-letno oškodovanko med 1. 1. 2014 in 13. 3. 2014 v prostorih cerkve Sv. ..., na parkirišču pri ... in v svojem stanovanju, približno trikrat tedensko poljubljal na usta (tudi z jezikom) in jo z rokami otipaval po prsih, zadnjici, spolovilu in drugih delih telesa preko oblačil in tudi pod oblačili (po goli koži) in s tem storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. To dejanje stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Iz strokovne literature izhaja, da gre pri tem kaznivem dejanju za spolna dejanja, ki so izvršena brez otrokovega odpora, vendar kot posledica storilčeve zlorabe, ki se kaže v izkoriščanju posebnega nadrejenega položaja nad otrokom, ki zadošča za njegov pristanek oziroma je vzrok za tak pristanek. Storilec je lahko le oseba, ki je otroku nadrejena. Zloraba položaja se kaže predvsem v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, v dajanju ali obljubljanju materialnih ali drugačnih koristi ali v grožnjah s poslabšanjem položaja v primeru, da ne pristane na spolni odnošaj.(1)

6. Obsojenec oškodovanki sicer res ni grozil in ji tudi ni obljubljal koristi, vendar vložnika spregledata, da je izkoriščal svoj odnos nadrejenosti do oškodovanke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila oškodovanka obsojencu zaupana v vzgojo in varstvo in da je imel obsojeni zaradi svojega položaja diakona nad oškodovanko, ki je bila zelo privržena cerkvenemu življenju, večjo avtoriteto kot drugi odrasli, to avtoriteto pa je izkoristil za to, da jo je pritegnil k skupnim srečanjem, nato h komuniciranju po telekomunikacijskih sredstvih in jo s tem postopoma pripravil za srečanja, med katerimi je prišlo do izvršitve kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da je imel kot diakon in v župniji zaupanja vredna oseba prost dostop do vseh župnijskih prostorov in je imel nadzor nad cerkvenimi dejavnostmi in dejavnostmi oškodovanke, kar je izkoristil za to, da je bil lahko sam z njo v župnijskih prostorih. To tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je imel do oškodovanke nadrejen položaj, ki ga je izkoristil za izvršitev kaznivega dejanja.

7. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča zakonski pojem spolna dejanja pomeni vsa tista dejanja, pri katerih gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca. Gre za dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona.(2) Vložniki zato utemeljeno grajajo stališče pritožbenega sodišča, da namen zadovoljevanja spolnega nagona pri kaznivem dejanju po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 ni znak kaznivega dejanja. Res je sicer, da iz besedila predpisa ta znak ne izhaja, vendar gre po presoji Vrhovnega sodišča za tako imenovan naraven znak kaznivega dejanja, za katerega je značilno, da (za razliko od zakonskega znaka) ni predpisan z zakonom,(3) temveč izhaja iz narave stvari. Sodišče druge stopnje je kljub takemu stališču pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi nedvomno dokazano, da je obsojenec z dejanji, ki so predmet krivdoreka, zadovoljeval svoj spolni nagon. Drugačno stališče pritožbenega senata se ni odrazilo v drugačni presoji zadeve, česar vložnika niti ne zatrjujeta.

8. Navedba vložnikov, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke, je zmotna. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje in ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno upošteven in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.(4) Sodišče prve stopnje je na odločilno dejstvo spolne motiviranosti obsojenčevih ravnanj sklepalo na podlagi narave teh ravnanj in na podlagi ugotovitve, da je obsojenec spolno aktivna oseba. Pritožbeno sodišče je poudarilo še izpovedbo oškodovanke, da ji je obsojenec med otipavanjem po spolovilu rekel, da ga to vzburja. Po oceni Vrhovnega sodišča ta dejstva več kot zadoščajo za ugotovitev o zadovoljevanju spolnega nagona, zato bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Ni sicer nemogoče, da storilec spolna dejanja izvaja z namenom, ki nima zveze s spolnim nagonom (vložnik primeroma navaja izkazovanje premoči), vendar izvedeni dokazi v obravnavani zadevi, kot sta pojasnili nižji sodišči, ne dopuščajo dvoma v sklep, da je obsojenec na telesu oškodovanke zadovoljeval svoj spolni nagon. Razlogi, s katerimi sta nižji sodišči pojasnili to ugotovitev, so povsem jasni, razumljivi in razumni, zato zatrjevani nejasni razlogi in nasprotja med razlogi v sodbah prvo- in drugostopenjskega sodišča niso podani.

9. V kazenskem postopku je pravica do izjavljanja iz 22. člena Ustave še posebej zagotovljena kot specialna človekova pravica v 29. členu Ustave, ki ureja pravna jamstva v kazenskem postopku. Obe pomenita pomemben element širšega pojma poštenega postopka in zagotavljata minimalna procesna jamstva, minimalen obseg pravic, ki morajo biti zagotovljene posameznikom v sodnih postopkih, torej tudi obdolžencu v kazenskem postopku. Enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave zajema tudi pravico stranke do izjavljanja v postopku. Iz nje med drugim izhaja, da mora biti stranki zagotovljena možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Pravica do obrambe, posebej njen vidik iz prve in druge alineje 29. člena Ustave, je elementarna za učinkovito obrambo obdolženca. Vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe in za obrambo samo, bodisi da se brani sam bodisi z zagovornikom. Če obdolžencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe. Gre za jedro pravice do obrambe, ki ima samostojno vrednost. To mora imeti sodišče ob izvajanju dokaznega postopka ves čas pred očmi. Ali je bila obdolžencu zagotovljena primerna možnost za pripravo in tudi za izvajanje obrambe, se presoja glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve.(5) Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Ta ustavna pravica obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ter mu zagotavlja, da bo subjekt in ne zgolj objekt postopka.(6)

10. Vložnika neutemeljeno navajata, da je bila obsojencu kršena pravica do poštenega postopka, ker mu pisni izvid in mnenje izvedenke klinične psihologije nista bila vročena, zaradi česar se z njima ni mogel seznaniti pred glavno obravnavo in tudi ni imel možnosti, da bi pripravil pripombe na mnenje, pridobil zasebno strokovno mnenje in podobno. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, sta bila izvid in mnenje izvedenke vročena obsojenčevemu zagovorniku 12. 6. 2015, glavna obravnava pa je bila opravljena 18. 6. 2015. Na glavni obravnavi sta se obsojenec in njegov zagovornik o izvedenskem mnenju izjavljala v obliki pripomb, na katere je izvedenka odgovarjala, nista pa zahtevala dodatnega roka za opredelitev do izvida in mnenja, niti nista zahtevala preložitve glavne obravnave. Še več, na vprašanje predsednice senata sta obsojenec in zagovornik izrazila strinjanje z zaslišanjem sodne izvedenke na tem naroku. Vrhovno sodišče se zato strinja s pritožbenim sodiščem, da do posega v pravice iz 22. in 29. člena Ustave ni prišlo.

11. Vložnika navajata, da je sodišče prve stopnje prekršilo prvi odstavek 104. člena ZKP, s katerim je predpisano, da sodišče, pred katerim teče postopek, zasliši obdolženca o dejstvih, navedenih v predlogu, in razišče okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka. Očitek vložnikov, da sodišče okoliščin, pomembnih za odločitev o zahtevku, ni raziskalo, ne drži (55. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Obsojenec v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom ni bil posebej zaslišan, vendar pa se dejstva, navedena v predlogu za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, prekrivajo z vsebino dokaznega gradiva, izvedenega na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca, kar pomeni, da se je obsojenec s temi dejstvi seznanil in se je imel možnosti opredeliti do njih (v obliki pripomb in pojasnil – 320. in 342. člen ZKP). To pomeni, da kršitev prvega odstavka 104. člena ZKP ni podana.(7) Podane niso niti zatrjevane kršitve obsojenčevih pravic iz 22. in 29. člena Ustave. Obsojenec je imel namreč zadostne možnosti, da se izjavi o okoliščinah, pomembnih za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, saj je njegov zagovornik na naroku 18. 6. 2016, na katerem je bil navzoč tudi obsojenec, izjavil, da glede na obširnost predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka temu ne bo »odgovarjal po vsebini«, je pa izrazil nasprotovanje zahtevku tako po temelju kot po višini. Po branju zahtevka je pooblaščenka oškodovanke dodatno obrazložila zahtevek, zagovornik pa se na izrecen poziv predsednice senata o tem ni želel izjaviti.

12. Navedba vložnikov, da so iz sodb nižjih sodišč izostali razlogi o tem, da se je obsojenec zavedal, da zlorablja položaj diakona, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno, v sklopu posebnih (separatnih) razlogov opredelilo vsebine njegove zavesti in hotenja, vendar iz celovitega (sinteznega) razumevanja relevantnih sodbenih razlogov izhaja prav ugotovitev, da se je obsojenec tudi tega zakonskega znaka zavedal in ga hotel uresničiti. Sodišče je namreč obrazložilo, v čem je zloraba obsojenčevega položaja (točki 45 in 47 obrazložitve) in s kakšno krivdno obliko je izvršil kaznivo dejanje (točka 42). Direkten naklep pomeni, da se je obsojenec zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti (25. člen KZ-1), ta zavestno-voljna komponenta pa seveda zajema tudi ravnanja, ki pomenijo zlorabo položaja. S takega, celovitega vidika je treba razumeti tudi razloge sodišča druge stopnje in povezati točki 9 in 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

13. Vložnika navajata, da oškodovanka obsojencu ni bila zaupana v varstvo in vzgojo, saj je dejavnosti, v katerih je sodelovala (verouk, pevski zbor, skupina Božji otroci) vodil župnik, obsojenec pa z njimi ni imel ničesar. S tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj iz pravnomočnega dejstvenega sklopa izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je bila oškodovanka obsojencu – diakonu zaupana v vzgojo in varstvo. Enako velja za navedbe, da obsojenec ni izkoriščal posebnega nadrejenega položaja nad oškodovanko. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo prav nasprotno, kot pojasnjeno v točki 6 obrazložitve te sodbe. Dejansko stanje vložnika grajata tudi s trditvami, da je oškodovanka v spolna dejanja privolila iz razlogov, ki nimajo nič skupnega z obsojenčevim diakonatom, da dokazna podlaga ne omogoča sklepanja, da je obsojenec za oškodovanko pomenil cerkveno avtoriteto, zaradi česar je tudi ni izkoristil za navezavo stika z oškodovanko, in s podobnim.

C.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Odločba o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornika z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR po tarifni številki 7115 v zvezi s tarifno številko 7152 in po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Vrhovno sodišče je tarifo odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

16. Vložnika sta predlagala, naj se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za tako odločitev v času do odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti niso bili izpolnjeni.

(1) Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 256. (2) Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 55582/2011-160 z dne 17. 3. 2016, I Ips 108/2009 z dne 24. 9. 2009, in druge.

(3) Bavcon, Ljubo, in ostali: Kazensko pravo, splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 171. (4) Odločbi Ustavnega sodišča Up-3663/07-15 z dne 10. 9. 2009 in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, in druge. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 5/2011 z dne 21. 4. 2011 in druge.

(5) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014 in druge.

(6) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-590/14-11 z dne 17. 11. 2016 in druge.

(7) Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Ips 12414/2010-53 z dne 12. 4. 2012.