Jedro

Tožena stranka je s tožnico pogodbo o zaposlitvi

za določen čas dejansko sklenila zaradi nadomeščanja odsotne delavke in ne zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico ni bila sklenjena v skladu z zakonom, se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Potreba po tožničinem delu je trajna in ni prenehala niti po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi. Sklepanje pogodb o zaposlitvi s tožnico za določen čas je bilo nezakonito glede na določbe 52. člena ZDR, zato se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je tožnica sklenila pogodbo za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi del III. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na priznanje, obračun in izplačilo vseh ostalih pravic iz dela in po delu, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 10. 2012, temveč še vedno traja (I. točka izreka) ter da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico povabiti nazaj na delo, jo brez prekinitve prijaviti z zavarovanje in ji za čas od 1. 11. 2012 obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delala, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo do plačila, in ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo, da je tožbeni zahtevek, v katerem zahteva priznanje, obračun in izplačilo drugih pravic iz dela in po delu, dovolj konkretiziran. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 84/2011. Odločitev sodišča presega obrazložitev, ki jo je podala tožnica. Sodišče je ugotovilo, da na območju občine A. v času od 24. 11. 2010 do 23. 5. 2011 ni bilo povečanega obsega dela, temveč je šlo za nadomeščanje začasno odsotne B.B.. Ugotovitev sodišča je pravilna le v delu, da je delavko B.B. od junija do avgusta 2010 nadomeščala C.C., v nadaljevanju pa je sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor izhaja iz dokazov tožene stranke. Napačen in protispisen je zaključek, da je dejanski razlog za sklenitev pogodbe za določen čas s tožnico za čas od 24. 11. 2010 nadomeščanje B.B.. Od oktobra 2010 do 12. 10. 2010 so v občini A. delale delavke, prerazporejene iz občine D. in Mestne občine E.. Tožnica tako ni sama prevzela oskrbovancev B.B., temveč je delala v povečanem obsegu. Neutemeljen in protispisen je tudi zaključek sodišča, da je tožnica v času zaposlitve po posebni pogodbi na programu javnih del delala enako delo kot kasneje po pogodbi za določen čas. Sodišče je neutemeljeno verjelo priči F.F., ki je tožnica pred 24. 11. 2010 sploh ni oskrbovala. Zato je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ta priča ni mogla potrditi tožničine navedbe, da je vseskozi, tudi kot javna delavka, opravljala enako delo. Tožničine izpovedbe, da je delala enako delo v času javnih del in v času zaposlitve za določen čas, tako ni potrdila nobena priča ali listina. Sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje G.G. ter vpogled v zapisnik o inšpekcijskem pregledu, saj se je šele na obravnavi 8. 7. 2013 ukvarjalo z vprašanjem tožničine vsebine tožničinega dela.

Tožnica je bila na podlagi vseh šestih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaposlena na istem delovnem mestu in iz istega razloga - začasno povečan obseg dela, glede na potrebe uporabnikov v Občini A.. Sodišče je s stališčem, da tožena stranka ni potrebovala soglasja in zagotovila o financiranju, poseglo v avtonomno pravico samostojnega pravnega subjekta, da svoje delo organizira na lasten in najustreznejši način. Tožena stranka tožnice ni obravnavala drugače od ostalih zaposlenih. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da občina A. ni bila pristojna za izdajanje soglasij v zvezi s kadrovskimi odločitvami tožene stranke, saj je občina plačnik storitev, ki jih je tožena stranka nudila uporabnikom na njenem območju. Med občino in toženo stranko je bila praksa, da sta se sproti dogovarjali o obsegu sodelovanja. Sodišče je o nadaljnji potrebi po delu tožnice odločalo na podlagi dopisa župana občine A. z dne 8. 11. 2012, ki pa je bil izdan po prenehanju tožničine zadnje pogodbe o zaposlitvi (31. 10. 2012). Do prenehanja te pogodbe je veljalo stališče, da bo občina financirala le, kolikor je potreb - tako stališče izhaja iz dopisa župana z dne 8. 10. 2012. Število varovancev je variiralo, zato ga občina in tožena stranka nista mogli vnaprej predvideti, s spreminjanjem števila varovancev pa se je spreminjala tudi potreba po številu zaposlenih. Zato je tožena stranka za določen čas zaposlila H.H., ki je bila razporejena iz Mestne občine E.. Neutemeljena je zato ocena sodišča, da način financiranja tožene stranke ni relevanten za obstoj in prenehanje delovnega razmerja tožnice, saj gre za nujen pogoj, da je zaposlitev sploh možna.

Tožnica bi morala, če je menila, da je pogodba o javnih delih nezakonita, v roku 30 dni od prenehanja te pogodbe s tožbo uveljavljati, da je bila sklenjena običajna pogodba. Pogodba o javnih delih ima namreč povsem drugačno pravno naravo. Tožnica je v konkretnem primeru po posebni pogodbi opravljala pomožna dela in sicer manj kot eno leto. Tožena stranka nikoli ni pristala na to, da tožnica v času javnih del opravlja enaka dela kot zaposlene socialne oskrbovalke, saj je šlo za pomoč socialni oskrbovalki. Naročnik in financer javnih del je bila Mestna občina E., ki je s toženo stranko in Zavodom RS za zaposlovanje sklenila tripartitno pogodbo. Prerazporeditev tožnice iz E. v A. ni bila dopustna. Dejstvo, da je tožena stranka tožnici v maju 2012 ponudila zaposlitev za nedoločen čas za enako delo na območju občine E., pa kaže na trajno potrebo po delu socialne oskrbovalke na območju Mestne občine E. in ne na območju občine A..

Tožnica v odgovoru na pritožbi izpostavlja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da so bile pogodbe za določen čas nezakonite, ker razlog za sklenitev pogodbe za določen čas ni obstajal. Tožnica je prvo pogodbo sklenila zaradi nadomeščanja B.B., ki je bila odsotna zaradi bolezni, nato pa se je upokojila, zato je bila trajno odsotna. V času sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi ni šlo za povečan obseg dela, kar izhaja iz dokazov tožene stranke. V novembru 2010 je tožnica pričela nadomeščati B.B., ki jo je sama nadomeščala še celo leto 2011, do zaposlitve I.I.. Nepomembna so navajanja, da je B.B. od junija do avgusta 2010 nadomeščala C.C., saj je takrat tožnica opravljala posebna dela v Mestni občini A. Priča J.J. ni znala pojasniti, kako je tožena stranka ugotavljala povečan obseg dela, saj uporabniki s toženo stranko niso sklepali pogodb o sodelovanju za določen čas. Iz izpovedbe te priče izhaja, da je bila po prenehanju delovnega razmerja tožnici na njeno delo zaposlena H.H., kar pomeni, da je bila potreba po delu tožnice trajne narave. Število uporabnikov pa se je zmanjšalo zaradi odhoda tožnice. Tožnici je bila ponujena pogodba za nedoločen čas, kar pomeni, da ni šlo za začasno povečan obseg dela. Tožnica je že v tožbi navedla, da je pri toženi stranki ves čas opravljala enako delo socialne oskrbovalke, zato je imela tožena stranka do prve obravnave dovolj časa, da bi temu nasprotovala in v zvezi s tem predložila dokaze. Sodišče je utemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje koordinatorke. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica dela opravljala sama in včasih opravljala tudi dežurstva, zato je bil s sklenitvijo navidezne pogodbe kršen institut vključitve v javna dela. Po posebni pogodbi naj bi tožnica res opravljala dela pomoči socialni oskrbovalki, a je bilo dejansko stanje drugačno - tožnici je bilo odrejeno, da dela sama. Tožnica še navaja, da je tožbeni zahtevek dovolj konkretiziran, pravice in obveznosti pa so določene v pogodbi o zaposlitvi.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Izrek sodbe je razumljiv, sodba je jasno in zadostno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa niso v nasprotju sami s seboj. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava. Pritožba pa le pavšalno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo izvedbe dokaza z vpogledom v zapisnik o inšpekcijskem pregledu ter z zavrnitvijo predloga za zaslišanje L.L.. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na naroku dne 8. 7. 2013 sklenilo, da se med drugim tudi ta dva dokazna predloga zavrneta zaradi prekluzije. Pojasnilo je, da je tožnica že v tožbi zatrjevala, da je od 19. 1. 2010 do 31. 12. 2012 opravljala popolnoma enako delo in da v primeru njene zaposlitve ni šlo za povečan obseg dela, zato je tožena stranka z dokazi glede vsebine tožničinega dela ter glede potreb po tožničinem delu v času njene zaposlitve, prekludirana. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila izvedba teh dokazov predlagana prepozno, saj je bila tožena stranka s tožničino trditveno podlago o vsebini dela v času opravljanja javnih del in o neobstoju razloga za sklenitev pogodbe za nedoločen čas seznanjena vse od prejema tožbe dalje.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker je bila pogodba

o zaposlitvi

za določen čas z dne 24. 11. 2010 sklenjena v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 10. 2012, temveč še vedno traja in je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in jo prijavi v zavarovanje ter ji za čas od 1. 11. 2012 dalje obračuna in izplača vse pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delala, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji prizna, obračuna in izplača vse ostale pravice iz dela in po delu. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico pogodbo o zaposlitvi

dne 24. 11. 2010 za določen čas dejansko sklenila zaradi nadomeščanja odsotne delavke in ne zaradi začasno povečanega obsega dela. B.B. je bila v času podpisa tožničine pogodbe za določen čas (24. 11. 2010) v bolniškem staležu, v katerem je bila neprekinjeno že od oktobra do 10. 12. 2010, kot izhaja iz evidence opravljenih ur (priloga B35). Iz te evidence nadalje izhaja, da je namesto delavke B.B., ki je bila v bolniškem staležu, na območju občine A. delala tožnica vse od sklenitve prve pogodbe za določen čas (24. 11. 2010). To je ne nazadnje potrdila tudi priča B.B., ki je izpovedala, da je tožnica v času njenega bolniškega staleža prevzela vse njene oskrbovance oziroma starostnike. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da razlog povečanega obsega dela ni bil izkazan, saj iz evidence dela (priloga B30) ne izhaja povečanje števila uporabnikov oziroma pogodbenih ur, temveč ravno nasprotno - vse od septembra 2010 naprej je število uporabnikov in skupno število pogodbenih ur upadalo. ZDR v 54. členu določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico ni bila sklenjena v skladu z zakonom, zato se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila potreba po tožničinem delu trajna in ni prenehala niti po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi (ki je veljala do 31. 10. 2012). To izhaja tudi iz dopisovanja med toženo stranko in občino A. v prilogi B6. Sodišče prve stopnje je med drugim pri svoji odločitvi utemeljeno upoštevalo objavo prostega delovnega mesta socialna oskrbovalka II z dne 27. 3. 2012 ter ponudbo tožnici za sklenitev pogodbe za nedoločen čas za isto delovno mesto na območju Mestne občine E. z dne 31. 5. 2012. Oba dokumenta namreč kažeta na trajno potrebo tožene stranke po delavki na delovnem mestu socialna oskrbovalka II, katere dela je tožnica opravljala ves čas zaposlitve pri toženi stranki. Ne nazadnje pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je po tožničinem odhodu njena dela od 5. 11. 2012 do 14. 1. 2013 za polni delovni čas opravljala H.H.. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo sklepanje pogodb s tožnico za določen čas nezakonito glede na določbe 52. člena ZDR, zato se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je tožnica sklenila pogodbo za nedoločen čas.

Ob dejstvu, da je nezakonitost sklenjenih pogodb za določen čas ugotovljena zaradi neobstoja zatrjevanega razloga v pogodbi (začasno povečan obseg dela) in izkazane trajnejše potrebe po tožničinem delu, v predmetnem sporu ni relevantno, kakšno delo je tožnica v času trajanja pogodbe o opravljanju javnih del (od 19. 1. 2010 do 23. 11. 2010) dejansko opravljala. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami v zvezi z vsebino tožničinega dela v okviru javnih del. Sodišče prve stopnje tudi ni poseglo v avtonomno pravico tožene stranke do samostojne organizacije dela, ko je na podlagi vseh izvedenih dokazov, predvsem pa izpovedbe priče M.M. in pogodbe o financiranju v prilogi B26, zaključilo, da tožena stranka ni potrebovala soglasja in zagotovila o financiranju za zaposlitev tožnice. Pritožbeno sodišče s takšno ugotovitvijo soglaša, hkrati pa pripominja, da ta ugotovitev za odločitev v predmetnem sporu niti ni relevantna, saj je nezakonitost sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas ugotovljena na drugih podlagah, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča v celoti pravilna.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnica zahteva priznanje, obračun in izplačilo vseh drugih pravic iz dela in po delu, ni dovolj konkretiziran. Ob ugoditvi zahtevku, da mora tožena stranka tožnico povabiti nazaj na delo in jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje ter ji za čas od 1. 11. 2012 obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delala, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov, dejansko ni jasno in razumljivo, kaj je pod nadaljnjo opredelitvijo, da je tožena stranka dolžna priznati, obračunati in izplačati vse druge pravice iz dela in po delu, tožnici še dosodilo. Glede teh „drugih pravic iz dela in po delu“ namreč sodba sodišča prve stopnje nima razumljivih vsebinskih razlogov. Podobno je odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi, opr. št. VIII Ips 84/2011, na katero se v pritožbi utemeljeno sklicuje tožena stranka. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi navedlo, da gre v takem primeru za bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v delu III. točke, ki se nanaša na priznanje, obračun in izplačilo vseh drugih pravic iz dela in po delu, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje (saj mora prvostopenjsko sodišče v okviru materialno-procesnega vodstva tožnika pozvati na specifikacijo tega dela tožbenega zahtevka in nato ponovno odločiti o njem). V kolikor bi te okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Pritožbeno sodišče pa je v preostalem delu, ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.