Jedro

Glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi domnevnega povečanega obsega dela, je bila tožena stranka dolžna dokazati obstoj tega dejstva. Da ni bilo povečanega obsega dela, je tožnica navedla že v tožbi, zato bi morala tožena stranka dokaze v zvezi s tem predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas je sklenjena v nasprotju z zakonom, saj razlog, ki je bil v pogodbi naveden, ni obstajal. Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, namreč z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo 31. 10. 2012, da še traja za nedoločen čas in naložilo toženi stranki, da jo pozove na delo in ji za čas od 1. 11. 2012 obračuna in izplača zapadle zneske plač, ki bi jih prejela, če bi delala, z odvodom davkov in prispevkov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji prizna vse ostale pravice iz dela in po delu. Ugotovilo je, da je tožnica sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, od katerih je bila prva sklenjena v nasprotju z zakonom, saj razlog, ki je bil v njej naveden (povečan obseg dela), ni bil resničen, ob izteku zadnje pa je obstajala trajna potreba po tožničinem delu. Poleg tega je bila prekoračena tudi časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ker je tožnica na istih delih, čeprav sprva po posebni pogodbi o opravljanju javnih del, delala na istem delovnem mestu oziroma opravljala ista dela več kot dve leti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je tožnica v resnici prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenila zaradi nadomeščanja M. F. in da razlog povečanega obsega dela ni bil izkazan (dokazan), saj iz evidence dela izhaja, da je vse od septembra 2010 dalje število uporabnikov in skupno število pogodbenih ur upadalo. Ob poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi pa potreba po tožničinem delu ni prenehala, ampak je bila trajna, kar izhaja iz dopisovanja med toženo stranko in občino D., poleg tega pa je tožena stranka tožnici celo ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Po njenem odhodu je njeno delo za čas od 5. 11. 2012 do 14. 1. 2013 prevzela druga delavka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje odločitev utemeljilo s tremi zaključki: da je bila tožena stranka z dokazom po zaslišanju J. S. in vpogledom v inšpekcijski zapisnik prekludirana, da je šlo pri zaposlitvi tožnice za določen čas za nadomeščanje delavke in ne zaradi povečanega obsega dela in da je obstajala trajna potreba po tožničinem delu. Glede prvega zaključka meni, da s predlaganima dokazoma ni bila prekludirana, saj se je sodišče z vsebino tožničinih del (ali je delala samostojno ali le kot pomočnica socialni oskrbovalki) začelo ukvarjati šele na glavni obravnavi 8. 7. 2013. Glede drugega zaključka opozarja na to, da sta tožnica in M. F. delo opravljali skupaj, v odsotnosti M. F. pa tožnica skupaj z drugimi delavkami. Iz evidence, ki jo je sodišče vpogledalo izhaja, da je bila v občini D. potreba po dveh delavkah, ker pa so bile potrebe spremenljive, je bila tožnica zaposlena za določen čas. Za zaposlitev je tožena stranka potrebovala soglasje občine, zato ne drži, da to ni res. Sicer pa tudi, če bi bila tožnica zaposlena zaradi nadomeščanja delavke, bi bil to zakonit razlog za zaposlitev za določen čas. Do tega argumenta se sodišče ni opredelilo. Glede tretjega zaključka revizija nasprotuje presoji, ki temelji na ponudbi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je tožnica ni hotela sprejeti. Tožena stranka je oskrbovalko potrebovala na območju mestne občine in ne na območju D. Tu je število oskrbovancev variiralo, zato je začasno po tožničinem odhodu za tri mesece delo prevzela M. G. Občina je bila pripravljena financirati samo toliko, kolikor je bilo potreb (župan se je skliceval na ZUJF), oziroma dve oskrbovalki samo pod pogojem, če je ena od njiju tožnica. Sodišče teh dejstev ni upoštevalo. V nadaljevanju revizija pojasnjuje okoliščine v zvezi z javnimi deli. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uvodoma uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, torej v konkretnem primeru zoper sodbo sodišča druge stopnje. Vložiti jo je mogoče iz razlogov, navedenih v 370. členu ZPP, ki pa morajo biti konkretizirani. Ne zadošča pavšalno sklicevanje na bistvene kršitve, ampak je v primeru očitka kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP treba navesti, katere so tiste pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kje so na primer nasprotja med razlogi, katerih razlogov sodba nima, kateri so nejasni itd., v primeru očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa, v čem je protispisnost. Brez izrecnega uveljavljanja in konkretizacije bistvenih kršitev jih revizijsko sodišče ne more ugotoviti, tudi če so sicer očitne. Revizija je glede v uvodu navedenih bistvenih kršitev popolnoma nekonkretizirana, zato jih revizijsko sodišče ni moglo (in smelo) ugotoviti.

8. Očitek glede dokazov z zaslišanjem J. S. in vpogledom v inšpekcijski zapisnik, s katerima naj bi bila tožena stranka prekludirana, je nejasen. Če se nanaša na zaključek o prekluziji glede dokazovanja povečanega obsega dela, potem je neutemeljen. Glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi domnevnega povečanega obsega dela, je bila tožena stranka dolžna dokazati obstoj tega dejstva. Da ni bilo povečanega obsega dela, je tožnica navedla že v tožbi, zato bi morala tožena stranka dokaze v zvezi s tem predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato je bila s kasnejšim predlogom prekludirana. Če se očitek nanaša na dokazovanje vsebine tožničinih del po pogodbi o opravljanju javnih del, pa je že sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, da je to dejstvo v tem sporu nepomembno (10. točka obrazložitve). Zato so neupoštevne te in tudi vse ostale navedbe v zvezi z opravljanjem javnih del, ki jim je namenjen znaten del revizije.

9. V delu, ki se nanaša na zaključek, da je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi zaradi nadomeščanja delavke in ne zaradi povečanega obsega dela, revizija sicer omenja „protispisnost“ (te pa ni, saj iz listin izhaja prav to, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje: da je na območju D. delala tožnica, ko je bila F. v bolniškem staležu in sicer v novembru in decembru 2010 ter januarju, februarju in marcu 2011), dejansko pa z navedbo, da iz evidence razporeditve delavk v D. ne izhaja, da je tožnica nadomeščala M. F., nasprotuje dokazni oceni sodišča, to je ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ta razlog je v reviziji nedovoljen, zato izpodbijane sodbe s tega vidika ni mogoče preizkušati.

10. Očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na skoraj noben argument tožene stranke (pri tem navaja okoliščine glede financiranja in potrebnega soglasja občine ter glede pogodbe za opravljanje javnih del), ni utemeljen. Na vse pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena, je sodišče druge stopnje odgovorilo. Na pritožbene navedbe v zvezi s financiranjem in soglasjem občine je odgovorilo v 11. točki obrazložitve, kjer je izrecno pojasnilo tudi to, da razmerja med toženo stranko in občino ob ugotovljenem nezakonitem sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas niti niso relevantna, s čimer revizijsko sodišče soglaša. Tudi ob predpostavki torej, da je soglasje občine za zaposlitev potrebno, nepridobitev soglasja ne opravičuje sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom.

11. Ugotovitev sodišča, da je šlo dejansko za nadomeščanje odsotne delavke (kar bi sicer tudi lahko bil zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če bi bil v pogodbi naveden), na presojo ne vpliva. Če je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas naveden razlog za takšno pogodbo, se tudi njena zakonitost presoja v tem okviru in delodajalec v sodnem postopku ne more dokazovati, da je bil razlog dejansko drug ali da so poleg v pogodbi določenega razloga za določen čas obstajali še drugi razlogi za takšno pogodbo (1). Za odločitev je zato bistvenega pomena ugotovitev sodišča, da je bila prva pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, saj razlog, ki je bil v pogodbi naveden, ni obstajal. Zato je že na podlagi te pogodbe o zaposlitvi v skladu s 54. členom ZDR prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Posledično so bile nezakonite tudi naslednje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, namreč z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR (2).

12. Ker niso podani razlogi, ki se uveljavljajo z revizijo, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbi VIII Ips 228/2013 z dne 24. 3. 2014 in VIII Ips 257/2013 z dne 24. 3. 2014 Op. št. (2): Glej sodbo VIII Ips 311/2007 z dne 22. 8. 2008