Jedro

Določba 2. odst. 21. čl. ZVCP zavezuje voznika, da vozi po desni strani oziroma po desnem smernem vozišču, v situaciji, v kateri lahko svoje vozilo obvladuje.

Kršitev določbe 2. odst. 21. čl. ZVCP je potrebno razlagati tako, da je podana le takrat, kadar ni podana katera izmed drugih kršitev določb citiranega zakona, ki je dejansko razlog, da voznik svojega vozila več ne obvladuje in da se z vozilom znajde na levem voznem pasu in da ne vozi več po desnem smernem vozišču. Določba 2. odst. 21. čl. ZVCP je tako splošna določba, ki pa je kršitve drugih določb, ki sankcionirajo prepovedano ravnanje voznika, če so le-te razlog, da je voznik z vozilom zapeljal na levo stran cestišča in da torej več ni vozil po desni strani ceste v smeri svoje vožnje, izključujejo.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega D. C. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odst. 325. čl. KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec Z. K. je v pisnem predlogu, podanem na podlagi določbe 2. odst. 377. čl. ZKP, predlagal, naj se pritožbi ugodi. Predlog je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in njegovemu zagovorniku odvetniku E. Z. V odgovoru je zagovornik predlagal, naj sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi oprostllno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano v obsegu, kot mu ga je očitala obtožba. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP, ki jo uveljavlja pritožnik. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem državnega tožilca, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Pritožnik te trditve podrobneje ne obrazloži. Dejansko pritožnik z razlogi v pritožbi izpodbija dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča. Prav tako pritožbeno sodišče ne sledi navedbam višjega državnega tožilca v predlogu, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Višji državni tožilec ocenjuje, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi izhajala tudi iz razlogov pritožbe, v tem, da okrožni državni tožilec utemeljeno opozarja, da je napačno stališče sodišča, da vinjenost obtoženca, ki je imel v času prometne nesreče v krvi najmanj od 1,27 g/kg alkohola do 1,77 g/kg, nikakor ni mogla povzročiti prometne nesreče, ker iz izreka sodbe izhaja, da je prav stopnja alkoholiziranosti v vzročni zvezi z nastalo posledico.

V opisu dejanja po obtožbi, katere je bil obtoženec oproščen, sta navedeni dve kršitvi določb Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) in sicer kršitev 2. odst. 21. čl. in kršitev 1. odst. 116. čl. (voznik ne sme voziti vozilo v cestnem prometu, niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ocenjuje, da kršitev 2. odst. 21. čl. ZVCP obtožencu ni dokazana. Ugotovilo je, da je obtoženec kršil določbo 1. odst. 116. čl. ZVCP. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pravilno navaja, da kršitev določbe 1. odst. 116. čl. ZVCP, to je vožnja pod vplivom alkohola, lahko vpliva le na neko drugo kršitev cestno-prometnega predpisa, nikakor pa sama po sebi ni v neposredno vzročno - posledičnem odnosu z nastalo nesrečo. Sodišče mora v primerih, ko ugotovi, da je obtoženec vozil v vinjenem stanju, ugotoviti tudi tiste okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da je bila obtoženčeva vinjenost vzrok kateri od ostalih kršitev predpisov o prometni varnosti in preko te tudi vzrok za nastanek prepovedane posledice. Tako okoliščina, da je pri obtožencu, kot udeležencu v prometni nesreči, ugotovljena visoka stopnja koncentracije alkohola v krvi, še ne pomeni, da je ta v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo in smrtjo oškodovanke kot prepovedano posledico pri dejanju po 2. odst. 325. čl. KZ. Sama kršitev določbe 1. odst. 116. čl. ZVCP tako za obstoj kaznivega dejanja po čl. 325 KZ, ki je sicer blanketna norma, ne zadostuje, ampak mora biti ta kršitev, kar je bilo že poudarjeno, v vzročni zvezi in vzrok tudi za drugo kršitev določb cestnega prometa, ki je neposredni vzrok za prometno nesrečo, to je nastalo posledico (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 4/2005 z dne 18.8.2005). Tako se pokaže, da obrazložitev sodbe ni v nasprotju s sodbenim izrekom, v katerem je navedena kršitev določbe 1. odst. 116. čl. ZVCP in v obrazložitvi ugotovitev sodišča, da je obtoženec vozil v nasprotju s to določbo. Okrožni državni tožilec v pritožbi tudi zatrjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv in tudi nasprotuje sam sebi. Pritožnik pa te pritožbene trditve tudi ne pojasni. Nerazumljivost izreka sodbe se mora namreč nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znak kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenskega odgovornost obtoženca. Sodbeni izrek pri oprostilni sodbi pa bi bil lahko sam s seboj v nasprotju, če bi bil sam s seboj v nasprotju opis dejanja. Kot pa je bilo že poudarjeno, pritožnik teh svojih trditev v pritožbi ne obrazlaga in pritožbeno sodišče šteje, da ker trditve niso obrazložene, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni uveljavljena.

Pritožnik tudi nima prav, da je trditev, zapisana v sodbi sodišča prve stopnje, da bi bila lahko kršitev 21. čl. ZVCP podana le v primeru "voljnega" ravnanja, sama s seboj v nasprotju, ker je mogoče kaznivo dejanje po 325. čl. KZ storiti le iz krivdne oblike malomarnosti. Po oceni pritožnika bi v položaju, ki ga zahteva sodišče, to je, da bi se obtoženec "voljno" znašel na levem voznem pasu, lahko bili podani tudi znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Nasprotja, ki ga vidi pritožnik v razlogih sodbe, po presoji pritožbenega sodišča, ni. Sodišče prve stopnje je v uvodnem delu obrazložitve zapisalo definicijo kaznivega dejanja po 7. čl. KZ in nato tudi navedlo, da se kaznivo dejanje lahko nanaša le na človekova "voljna" ravnanja, to je na dejanja, ki so izraz človekovega razuma. Kaznivo dejanje po čl. 325 KZ je blanketna norma, saj storilec to kaznivo dejanje stori s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa, navezuje se na ustrezne prometne predpise. V tem kontekstu je tudi potrebno razumeti razlago sodišča o tem, kaj je kaznivo dejanje, tudi kaznivo dejanje 2. odst. 325. čl. KZ, v povezavi z dopolnilnim predpisom - kršitvijo določb cestnega prometa. Pritožnik navedbe sodišča o voljnem ravnanju zmotno tolmači, da bi voljno ravnanje lahko pomenilo le neko naklepno ravnanje, ko navaja, da je kaznivo dejanje po 325. čl. KZ mogoče storiti le iz malomarnosti kot obliko krivde. Izraz "voljno" pomeni, kar je poudarilo že sodišče prve stopnje, da gre za človekovo ravnanje, torej ravnanje, ki ga človek lahko obvlada in usmerja in ni posledica nekega zunanjega vzroka, na katerega človek s svojim ravnanjem ne more vplivati, kar pa ne pomeni, da sem sodijo le naklepna kazniva dejanja, pri katerih je izražen tudi element volje, ne pa tudi malomarnostna dejanja (prof. dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, komentar k 7. čl., stran 71 in 72). Sodba tako ni sama s seboj v nasprotju, ko sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje lahko le človekovo voljno ravnanje in ko na drugi strani ugotavlja, da se tudi vožnja, ki predstavlja kršitev 2. odst. 21. čl. ZVCP, lahko nanaša le na voljno ravnanje storilca.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni dokazano, da je obtoženec kršil določbo 2. odst. 21. čl. ZVCP. Citirana določba navaja, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje. Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je podana vzročna zveza med kršitvijo 2. odst. 21. čl. ZVCP in nastalo nesrečo in da je do te kršitve prišlo zaradi prevelike hitrosti obtoženca. Kadar voznik ne vozi po desnem smernem vozišču v smeri svoje vožnje, kot mu veleva določba 2. odst. 21. čl. ZVCP, je to lahko posledica različnih vzrokov, ki pa lahko pomenijo tudi druge kršitve določb ZVCP. Če so podane druge kršitve ZVCP, ki so bile neposredni vzrok, da je voznik z vozilom zapeljal na levo, je v vsakem konkretnem primeru potrebno preizkušati, ali je razlog za vožnjo po levi strani vozišča, v kateri izmed drugih kršitev ZVCP, ali pa gre le za kršitev 2. odst. 21. čl., če druge kršitve niso podane. Pritožnik zatrjuje v pritožbi, da je bila obtoženčeva vožnja po levi strani vozišča, torej, da več ni vozil po desnem smernem vozišču, posledica prevelike hitrosti. Določbi ZVCP v 27. in 28. čl. izrecno sankcionirata vožnjo voznika zaradi prevelike hitrosti (27. čl. hitrost, 28. čl. največje dovoljene hitrosti). Opis dejanja po obtožbi državnega tožilca, po kateri je sodišče prve stopnje oprostilo obtoženca, pa nobene izmed navedenih kršitev ne vsebuje in ne očita obtožencu, da bi s svojo vožnjo prekršil določbo o zapovedani najvišji dovoljeni hitrosti oziroma, da hitrosti vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste.

Pritožnik razlogov prvostopenjske sodbe, v katerih sodišče sprejema izvedensko mnenje izvedenca cestno-prometne stroke, ga ocenjuje in analiza, ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je, na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke, ugotovilo, da je obtoženec zapeljal na levi vozni pas v posledici prekoračitve hitrosti, v situaciji, ko vozila več ni obvladoval in ko na vožnjo s svojim ravnanjem več ni imel nikakršnega vpliva. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi presoje izvedenskega mnenja, v katerem je analizirana obtoženčeva vožnja in kot razlog, da se je obtoženec znašel na levi polovici cestišča s svojim vozilom, navedena ugotovitev, da je vozilo pričelo zaradi prevelike hitrosti bočno drseti proti levi strani ceste. Zaradi hitrosti 115 km/h, s katero je obtoženec pripeljal v ovinek, v katerem je prišlo do prometne nesreče, pri čemer je bila ta hitrost neobvladljiva in je zato prišlo do zanašanja vozila na levi vozni pas in v posledici tega do trčenja. Po navedenem je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da ugotovljeno dejansko stanje ne napotuje na zaključek, da je podana v obtoženčevi vožnji kršitev 2. odst. 21. čl. ZVCP, ampak eventuelno kakšna druga kršitev določb citiranega zakona, ki pa je obtožba obtožencu ni očitala. Določba 2. odst. 21. čl. ZVCP zavezuje voznika, da vozi po desni strani oziroma po desnem smernem vozišču, v situaciji, v kateri lahko svoje vozilo obvladuje. Če pa je voznik zaradi drugih razlogov, tudi zaradi svoje vožnje, ki predstavlja druge kršitve določbe cestno-prometnih predpisov, svojega vozila več ne more obvladovati in je razlog za vožnjo po levem delu ceste oziroma zanašanje vozila po levem delu ceste drugje, določbe 2. odst. 21. čl. ZVCP ni moč razlagati tako, da je kršitev te določbe podana že, če voznik iz kateregakoli razloga ni več z vozilom na desnem smernem vozišču, kot v delu pritožbe zatrjuje pritožnik, ko navaja, da je kršitev 2. odst. 21. čl. ZVCP širša kot le kršitev najvišje dovoljene hitrosti. Kršitev določbe 2. odst. 21. čl. ZVCP je potrebno razlagati tako, da je podana le takrat, kadar ni podana katera izmed drugih kršitev določb citiranega zakona, ki je dejansko razlog, da voznik svojega vozila več ne obvladuje in da se z vozilom znajde na levem voznem pasu in da ne vozi več po desnem smernem vozišču. Določba 2. odst. 21. čl. ZVCP je tako splošno določba, ki pa je kršitve drugih določb, ki sankcionirajo prepovedano ravnanje voznika, če so le-te razlog, da je voznik z vozilom zapeljal na levo stran cestišča in da torej več ni vozil po desni strani ceste v smeri svoje vožnje, izključujejo.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.