Jedro

Obdolžencu, ki je izključno s svojim ravnanjem (ki v konkretnem primeru tudi samo predstavlja kršitev cestno prometnih predpisov - neprilagojena hitrost vožnje), povzročil situacijo, v kateri je prišlo do kršitve cestno prometnega predpisa (vožnja po levi strani cestišča) in se je hkrati moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nadaljnje kršitve cestno prometnih predpisov (vožnja po nasprotnem voznem pasu), ki pomeni neposredno nevarnost za povzročitev prometne nesreče, je mogoče očitati kršitev določbe drugega odstavka 21. člena ZVCP iz malomarnosti in je podana tudi vzročna zveza z nastalo posledico (prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla).

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba drugega v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika na način iz 2. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je D.C. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec mag. A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje po 325. členu KZ. Predlagal je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenje v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril obdolženi v vlogi z dne 16.6.2008. Izraža prepričanje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, opozarja na netočnosti navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ter opisuje svoje videnje dejanskega stanja v obravnavani zadevi.

B.

4. Državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno, kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je podana takrat, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obdolženec preganja kaznivo dejanje. Z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno uveljavljana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP po presoji Vrhovega sodišča ni podana. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena KZ.

5. Državni tožilec pa v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti po vsebini pravilno opozarja, da je napačna uporaba kazenskega zakona sodišči nižje stopnje privedla do napačnega zaključka o tem, da je mogoče obdolženemu očitati kršitev drugega odstavka 21. člena ZVCP (Uradni list RS, št. 30/1998, s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, le v primerih, kadar ni podana katera izmed drugih kršitev, zaradi katerih voznik svojega vozila ne obvladuje. Napačni so pravni zaključki sodišča prve in druge stopnje o voljnem ravnanju, ker v nobeni prometni nesreči ne moremo govoriti o volji in zavesti v smislu naklepa glede prepovedane posledice, lahko pa dolžnostno ravnanje vožnje po desnem smernem vozišču voznik "voljno" krši, to je naklepno ali iz malomarnosti. Vožnja s preveliko hitrostjo in pod vplivom alkohola ne izključujeta kršitve drugega odstavka 21. člena ZVCP, temveč kažeta na vzročno zvezo (med v opisu zatrjevano kršitvijo in prometno nezgodo), ki jo nakazuje sodišče, kakor tudi na krivdo v zvezi s kršitvijo drugega odstavka 21. člena ZVCP. Gre za samostojno kršitev, do katere je prišlo po izključni krivdi obdolženca, saj je malomarno ravnanje, zaradi katerega se je voznik znašel na levem voznem pasu, več kot očitno.

6. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ stori udeleženec v cestnem prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, in ima to dejanje za posledico smrt ene ali več oseb. To kaznivo dejanje se lahko stori le s krivdno obliko malomarnosti. Pri tem je pomemben tako odnos storilca do izvršitvenega dejanja kot tudi njegov odnos do nastale prepovedane posledice (tj. do prometne nesreče in smrti najmanj ene osebe). Storilec lahko krši predpise o varnosti cestnega prometa naklepno ali iz malomarnosti, do posledice kaznivega dejanja (prometne nesreče) pa je vedno v odnosu zavestne ali nezavestne malomarnosti (dr. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, str. 818). Kaznivo dejanje, torej protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj (7. člen KZ), je storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (18. člen KZ). Obdolžencu lahko očitamo, da je ravnal z nezavestno malomarnostjo, če se je bil glede na objektivne okoliščine dolžan zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice (objektivni kriterij) in bi se bil možnosti nastanka prepovedane posledice moral in mogel zavedati glede na njegove osebne lastnosti (subjektivni kriterij). Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče je lahko storjeno le s kršitvijo prometnih predpisov. Kršitev predpisov pomeni, da udeleženec v prometu bodisi ne ravna tako, kot mu nalaga posamezno določilo v prometnem predpisu, ali glede na konkretne okoliščine ne upošteva navodil, ki izhajajo iz teh predpisov (ibidem, str. 819). Gre torej za ravnanja, nasprotna dolžnostim, ki za udeležence v cestnem prometu izhajajo iz predpisov o varnosti cestnega prometa. V primeru, da je udeleženec kršil več določb prometnih predpisov, sodijo v opis kaznivega dejanja v izreku sodbe le tiste kršitve, ki so s posledicami v vzročni zvezi (ibidem, str. 819). Vprašanje vzročne zveze ni le dejansko, temveč je tudi pravno vprašanje (dr. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, str. 75).

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je obdolženec vozil z neprimerno hitrostjo, kar je v nasprotju z določbo 27. člena ZVCP, ki od voznika zahteva, da vozi s tako hitrostjo, da lahko vozilo stalno obvladuje. Zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo je obdolženčevo vozilo v desnem ovinku pričelo zanašati, tako da je bočno drselo proti levi strani cestišča. Vožnja po levi strani cestišča pomeni kršitev določbe drugega odstavka 21. člena ZVCP, po kateri mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje. Na levi strani vozišča je obdolženčevo vozilo trčilo v vozilo, ki je pravilno pripeljalo iz nasprotne smeri. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je obdolženec v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola v nasprotju z določbo 116. člena ZVCP, kar po ugotovitvah sodišča nikakor ni moglo povzročiti prometne nesreče, čeprav je imelo vpliv na kršitev 27. člena ZVCP (četrta stran sodbe). Obravnavana prometna nesreča je torej posledica (najmanj) dveh kršitev cestno prometnih predpisov, ki sta tudi med seboj v vzročno-posledičnem odnosu.

8. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je prav vprašanje vzročne zveze v obravnavanem primeru ključno pravno vprašanje. Vzročno zvezo razumemo v naravoslovnem (fizikalnem) pomenu besede ali/in v pomenu, ki ga tej besedni zvezi pripisuje kazensko pravo. V kazenskopravnem smislu mora biti med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico razmerje vzroka in posledice. Vprašanje vzročne zveze je posebej zapleteno, kadar kakšna storitev ali opustitev ni sama po sebi povzročila prepovedane posledice, ampak so se v dogajanje vključili učinki več objektivnih okoliščin. Pri ugotavljanju obstoja ali neobstoja vzročne zveze v kazensko pravnem pomenu je sodni praksi v pomoč več teorij. Po teoriji o ekvivalenčni vzročnosti se izvršitveno dejanje, ki ga določa kazenski zakon, šteje za vzrok nastale posledice, če se ugotovi, da je v kakršnikoli zvezi z nastalo posledico. V obravnavanem primeru je v že opisani verigi vzrokov in posledic za ugotavljanje obdolženčeve kazenske odgovornosti potrebno presoditi, ali je obstajal obdolženčev krivdni (in ne "voljni" kot to napačno poimenujeta sodišči prve in druge stopnje) odnos do druge kršitve (vožnja po nasprotnem voznem pasu), ki je z vidika teorije o ekvivalenčni vzročnosti neposreden vzrok trka vozil oziroma nujen pogoj (condicio sine qua non) za nastanek prepovedane posledice.

9. Krivdni odnos obdolženca do kršitve drugega odstavka 21. člena ZVCP je potrebno presojati s pomočjo teorije o adekvatni vzročnosti. Po tej teoriji se kot vzrok posledice šteje dejavnik, ki je po človekovih izkušnjah in znanju o naravnih zakonitostih zmožen pripeljati do prepovedane posledice. Kot vzrok se šteje le tisti dejavnik, ki redoma in praviloma povzroči posledico, kakršna je nastala. Če sta dve okoliščini med seboj povezani v odnosu vzrok - posledica, je potrebno presoditi, ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena. Zato v novejši pravni literaturi teorijo o adekvatni vzročnosti nadomešča teorija adekvatnosti, ki je dejansko teorija pripisljivosti. Ugotoviti je potrebno, ali je določen učinek, za katerega ni sporno, da je posledica obdolženčevega ravnanja, mogoče tudi v vrednostnem smislu pripisati obdolžencu (objektivna pripisljivost kaznivega dejanja). Nauk o objektivni pripisljivosti pove, da je poleg naravoslovno pojmovane vzročnosti potrebna še nadaljnja predpostavka, in sicer pozitivna ocena, da je posledico tudi v vrednostnem smislu mogoče šteti za storilčevo delo. Zato mora storilčevo ravnanje ustvariti protipravno nevarnost za objekt ravnanja, ta protipravno povzročena nevarnost pa se mora udejanjiti v posledici, ki jo predvideva ustrezna inkriminacija (Matjaž Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, str. 65-68).

10. Obdolženec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje vozil s preveliko hitrostjo in s tem kršil določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP (drugi odstavek na četrti strani sodbe). S takšnim načinom vožnje, ko hitrosti ni prilagodil dejstvu, da se je bližal desnemu ovinku, je izključno po svoji krivdi izgubil nadzor nad vozilom, ki ga je bočno zaneslo na levo stran cestišča. Glede na okoliščine (približevanje desnemu ovinku, velika hitrost vožnje, vožnja pod učinkom alkohola) se je bil obdolženec dolžan zavedati objektivno pričakovane nevarnosti, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil izgubil nadzor nad vozilom, ki bo zdrsnilo na nasprotni (levi) vozni pas. Tudi po osebnih lastnostih (voznik z opravljenim vozniškim izpitom) bi se obdolženec pri tem moral in mogel zavedati, da lahko njegov način vožnje povzroči zanašanje vozila na cestišču in izgubo nadzora nad vozilom v ostrem ovinku, v katerega je zapeljal. Obdolženec je tako s krivdno obliko nezavedne malomarnosti povzročil, da je njegovo vozilo zapeljalo na nasprotni vozni pas in s tem kršil določbo drugega odstavka 21. člena ZVCP. Prav takšen odnos je obdolžencu mogoče očitati tudi do nastale prepovedane posledice, torej prometne nesreče, saj se je bil po zgoraj opisanih okoliščinah dolžan zavedati, da lahko po levem voznem pasu pripelje vozilo v nasprotni smeri in pride do trčenja, in se je tega tudi po osebnih okoliščinah moral in mogel zavedati. Obdolženec je s tem, ko je "pristal" na prvo kršitev prometnih predpisov, "pristal" tudi na vse take kršitve, ki so (lahko) nastale zaradi nje. Če je bil glede prve kršitve v krivdnem odnosu, je v takem odnosu do vseh nadaljnjih kršitev, ki izhajajo (so posledica) iz te prve kršitve (razen v primeru, da bi kakšen vmesni dogodek prekinil vzročno zvezo s prvotno kršitvijo), saj jih je v vzročni verigi povzročil (izključno) sam s svojim (prvotnim) protipravnim ravnanjem.

11. Ni torej pravilno stališče izpodbijane pravnomočne sodbe, da obdolženec ni kršil določbe drugega odstavka 21. člena ZVCP zato, ker mu ni mogoče očitati, da se je "voljno" odločil za vožnjo po levi strani cestišča. Ta napačni pravni zaključek v izpodbijani pravnomočni sodbi je v tem, da sta sodišči sprejeli napačno pravno stališče glede obdolženčevega krivdnega odnosa v zvezi z očitano kršitvijo drugega odstavka 21. člena ZVCP. Pri tem sta izhajali iz napačne razlage oziroma nepravilne uporabe določbe 18. člena v zvezi s 7. členom KZ. Stališče, da bi bilo mogoče krivdo za kršitev drugega odstavka 21. člena ZVCP obdolžencu očitati le, če bi zavestno in voljno zapeljal na nasprotni vozni pas, je napačno in nasprotno določbam kazenskega zakona o krivdi oziroma o malomarnosti (18. člen KZ). Zadostuje, da je obdolženec izključno s svojim ravnanjem, ki v konkretnem primeru tudi samo predstavlja kršitev cestno prometnih predpisov (neprilagojena hitrost vožnje), povzročil situacijo, v kateri je prišlo do kršitve cestno prometnega predpisa (vožnja po levi strani cestišča) in se je hkrati moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nadaljnje kršitve cestno prometnih predpisov (vožnja po nasprotnem voznem pasu), ki pomeni neposredno nevarnost za povzročitev prometne nesreče (trčenje z nasproti vozečim vozilom). Obdolžencu je glede na navedeno mogoče očitati kršitev določbe drugega odstavka 21. člena ZVCP, saj obstaja njegov krivdni odnos do te kršitve, in sicer v obliki nezavestne malomarnosti in vzročna zveza s nastalo posledico (prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla).

12. Napačna razlaga in nepravilna uporaba določb kazenskega zakona o kazenski odgovornosti oziroma določb o malomarnosti je privedla do napačnega dejanskega zaključka sodišča, da obdolžencu ni dokazano, da je kršil drugi odstavek 21. člena ZVCP. Sodišče je v posledici nepravilne uporabe prava napačno zaključilo, da v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolženca za dejanje, opisano v izreku sodbe. S tem je kršilo kazenski zakon na način iz 2. točke 372. člena ZKP, torej glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. 13. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena in je vložena v obdolženčevo škodo, zato je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo, da je bil prekršen zakon, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.