Jedro

V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev iz 102. člena ZPIZ-1 pridobila negativno mnenje komisije, kar pomeni, da je bilo v posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti za ohranitev zaposlitve tožnice po 40. členu ZZRZI. Dokazno breme je v primeru, ko redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Tožena stranka ni dokazala, da delovna mesta sobarica/čistilka, portir/nosač in pomivalec posode, ne bi ustrezala preostali delovni zmožnosti tožnice oziroma omejitvam iz invalidske odločbe. Ocena tožene stranke, da navedena delovna mesta ne ustrezajo delovni zmožnosti tožnice, temeljijo le na oceni delavcev tožene stranke, ne da bi oceno o ustreznosti navedenih delovnih mest podala pooblaščena komisija oziroma zdravnik medicine dela, zato postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi invalidnosti, ni bil zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2012, s katero je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (I. točka izreka); ugotovilo je, da na podlagi odpovedi tožnici delovno razmerje ni prenehalo (II. točka izreka), tožena stranka jo je dolžna v roku 8 dni pozvati na delo, jo ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 601,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi kršitev določb procesnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v točkah od I. do III. zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja kršitev določb 5., 7., 212., drugega odstavka 214. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Tožnica ni trdila, da ima zdravstveno sposobnost za opravljanje del sobarica/čistilka, portir nosač in pomivalec posode. Tožena stranka je izrecno navedla, da se za ta dela zahteva groba moč rok, tožnica tega ni zanikala oziroma ni zanikala na način, da bi navajala razloge zanikanja. Toženi stranki zato ni bilo potrebno navajati drugih dejstev in predlagati dokazov o nespornih dejstvih. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje bi lahko na podlagi materialnega procesnega vodstva od strank zahtevalo, da dopolnijo svoje navedbe o pomembnih dejstvih, predvsem da se tožnica izjavi ali da meni, da ima zdravstveno sposobnost za opravljanje del in nalog zadevnih delovnih mest. Med strankama je obstajal spor samo o tem, ali je tožena stranka imela podlago v zakonu za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala negativno mnenje. Ker tožnica ni navajala, da ima zdravstveno sposobnost za opravljanje del na zadevnih delovnih mestih, toženi stranki ni bilo potrebno v tej smeri podati odgovora na tožbo in predlagati dokazov. Tožena stranka je pojasnila postopek preveritve in sprejema ocene zadevnih delovnih mest. Tudi če sodišče meni, da bi morala biti taka ocena sprejeta s sodelovanjem strokovnjakov, to še ne pomeni, da je tožena stranka imela prosta delovna mesta, ki ustrezajo tožnici. Razlogi sodbe temeljijo samo na dejstvu, da tožnica v postopek preveritve ni pritegnila invalidske komisije. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožena stranka dolžna v postopku preveritve pridobiti dopolnilno mnenje invalidske komisije ali izvajalca medicine dela. Postopek preveritve pri delodajalcu ni predpisan, dolžnost preveritve bi nastala šele, če bi tožena stranka ocenila, da katero od zadevnih delovnih mest ustreza omejitvam invalidske komisije. Tožena stranka je navajala, da je preveritev opravila in ugotovila, da se za vsa zadevna delovna mesta zahteva groba moč. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 5. odstavka 101. člena ZPIZ-1. Na podlagi določb 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec odpove invalidu pogodbo o zaposlitvi v skladu z določili ZDR-A in po opravljenem predhodnem postopku pred komisijo iz 103. člena zakona, drugi postopki niso predpisani. Ker izpodbijana sodba ne navaja dejstev in razlogov o tem, da je ugotovitev tožene stranke napačna, niti ne navaja, da zadevna delovna mesta ustrezajo omejitvam iz invalidske odločbe, sodišče ni moglo ugotoviti protipravnosti.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, glede na pritožbene trditve pa še dodaja: Pravna podlaga za navedeni individualni delovni spor je podana v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. list RS, št. 63/2004 in naslednji) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. list RS, št. 106/99 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 15. 9. 2011, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana ji je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu za vsa dela, kjer ni potrebna groba moč rok, s polnim delovnim časom. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 18. 5. 2012 podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. Tožena stranka je tožnici dne 8. 6. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev iz 102. člena ZPIZ-1 pridobila negativno mnenje komisije, kar pomeni, da je bilo v posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti za ohranitev zaposlitve tožnice po 40. členu ZZRZI. Sodišče prve stopnje je zato presojalo vsebinsko pravilnost ugotovitve komisije, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Dokazno breme je v primeru, ko redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da delovna mesta sobarica/čistilka, portir/nosač in pomivalec posode, ne bi ustrezala preostali delovni zmožnosti tožnice oziroma omejitvam iz invalidske odločbe. Ocena tožene stranke, da navedena delovna mesta ne ustrezajo delovni zmožnosti tožnice, temeljijo le na oceni delavcev tožene stranke, ne da bi oceno o ustreznosti navedenih delovnih mest podala pooblaščena komisija oziroma medicina dela. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala pridobiti dopolnilno izvedensko mnenje, da bi se lahko štelo, da je postopek zakonit. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP presodilo samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le ta ni prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).