Jedro

Tožnica resda ni izrecno navedla, da ima preostalo delovno zmožnost za delovna mesta, za katera je revident navajal, da jih ima prosta, vendar že iz same vsebine njenega zahtevka za vrnitev na delo izhaja, da se šteje za sposobno opravljanja dela na teh delovnih mestih. Nasprotja med interesoma strank sploh ne bi bilo, če bi tožnica menila, da ni sposobna opravljati dela na prostih delovnih mestih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 8. 6. 2012. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo tožničine stroške postopka. Presodilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke po 4. alineji prvega odstavka 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da tožnici po pravnomočnosti odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije ne bi mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delu. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu je podala mnenje, po katerem ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ni mogla več opravljati del, pri katerih je potrebna groba moč rok, tožena stranka pa v pravdnem postopku ni uspela dokazati, da prosta delovna mesta (sobarica/čistilka, portir/nosač, pomivalec posode) ne ustrezajo preostali delovni zmožnosti tožnice. Tožena stranka namreč ni dokazovala nasprotnega z izvedencem medicine ali mnenjem komisije.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njenih navedb. Tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da se na prostih delovnih mestih zahteva groba moč rok, ki pa je tožnica glede na invalidsko odločbo nima več. Tožnica tega ni zanikala, zato bi se to dejstvo moralo šteti za priznano. Če bi tožnica tako dejstvo oporekala, pa bi tožena stranka temu lahko in morala nasprotovati z novimi dokaznimi predlogi. Ti pa niso bili potrebni prav zato, ker je bila tožnica v svoji trditveni podlagi pasivna. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva od tožnice zahtevati, da dopolni svoje navedbe o zmožnosti opravljanja dela. Tožena stranka je sama ocenila, da tožnica del na prostih delovnih mestih ne more opravljati, postopka za presojo ustreznosti delovnih mest pa ni. Tožnica sploh ni navajala, katera dela bi lahko opravljala. Tudi komisija ni povedala, kaj bi morala tožena stranka še postoriti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če pri njem ugotovi nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Tožnica je pri revidentu opravljala delo maserja klasične masaže po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 16. 7. 2008. Z odločbo ZPIZ z dne 15. 9. 2011 je bila pri njej ugotovljena III. kategorija invalidnosti in ji je bila od 23. 8. 2011 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto za dela, pri katerih ni potrebna groba moč rok. Revident je 8. 6. 2012 tožnici podal redno odpoved zaradi podane invalidnosti, v kateri je navedel, da zanjo nima druge ustrezne zaposlitve.

8. V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Po določbi šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in naslednji) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more zagotoviti druge ustrezne zaposlitve glede na preostalo delovno zmožnost, o čemer odloči posebna komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta komisija pa je podala negativno mnenje o obstoju odpovednega razloga dne 18. 5. 2012, ker revident kot delodajalec ni preveril vseh možnosti za ohranitev zaposlitve tožnice po 40. členu ZZRZI. Revident je kljub zanj neugodnem mnenju komisije odpovedal pogodbo o zaposlitvi in v sodnem postopku zatrjeval, da tožnica glede na preostalo delovno zmožnost ne more opravljati del na prostih delovnih mestih (sobarica/čistilka, portir/nosač, pomivalec posode), saj ta pri opravljanju zahtevajo grobo moč rok.

9. Revident sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o domnevni kršitvi razpravnega načela s strani sodišča prve stopnje. Revident namreč ves čas izhaja iz zmotne predpostavke, da med strankama ne obstoji spor o tožničini (ne)zmožnosti za opravljanje dela na prostih delovnih mestih. Tožnica resda ni izrecno navedla, da ima preostalo delovno zmožnost za delovna mesta, za katera je revident navajal, da jih ima prosta, vendar že iz same vsebine njenega zahtevka za vrnitev na delo izhaja, da se šteje za sposobno opravljanja dela na teh delovnih mestih. Nasprotja med interesoma strank sploh ne bi bilo, če bi tožnica menila, da ni sposobna opravljati dela na prostih delovnih mestih. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavani zadevi za prav tak zakonski dejanski stan.

10. Revident si posledično zaradi zmotne razlage (o nespornosti) dejstva o tožničini sposobnosti opravljanja dela na prostih delovnih mestih nepravilno razlaga tudi dokazno breme pri utemeljevanju odpovedi (212. in 215. člen ZPP ter 82. člen ZDR). V času odpovedi je razpolagal z negativnim mnenjem pristojne komisije za ugotavljanje odpovednega razloga. Kljub takemu mnenju je na podlagi nespremenjenega dejanskega stanja podal odpoved zaradi nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Niti v času podaje odpovedi niti v delovnem sporu ni predlagal dodatnih dokazov (npr. izvedenca medicine dela), na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da kljub stališču posebne komisije obstaja v sporni zadevi odpovedni razlog. Dokler se ta zaključek ne spremeni, odpovednega razloga ni. Zato sta nižji sodišči v okviru proste presoje dokazov na podlagi pravil o dokaznem bremenu ugotovili dejstva v korist tožnici, revident pa jih ni uspel omajati z ustreznim pravdnim postopanjem.

11. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.