Jedro

Če sta nepremičnino zakonca odplačno pridobila v času trajanja njune ekonomske skupnosti, potem je pač ta postala del skupnega premoženja ter deli enako usodo kot vse druge premoženjske sestavine njunega skupnega premoženja, vključno z razmerjem deležev, ki so sprva določljivi, a nedoločeni, kasneje, ob njegovi likvidaciji pa določeni z ulomkom ali odstotkom. Okoliščina, da je eden od partnerjev (v tem primeru tožničin mož) že nekoč prej tudi sam vlagal v to isto nepremičnino (tudi tedaj tujo) ne more pomeniti, da je zato njegov delež na tej stvari večji kot na preostalem skupnem premoženju.

Ko je tožnica dokazala, da je bila sporna nepremičnina v odločilnem trenutku (v trenutku pridobitve prisilne hipoteke) skupno premoženje, je bila upnica (toženka v tej pravdi) pahnjena v položaj upnika iz 83. člena DZ oziroma prej 57. člena ZZZDR. Glede na to, da je toženka v tej pravdi v specifičnem obrambnem položaju, kjer se kot imetnica prisilne hipoteke brani zoper pravno preprečevanje že dovoljene izvršbe, je treba dopustiti tudi možnost, da se zoper tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe brani v okviru te pravde. Vsebina njenega ugovora je po logiki enaka tisti, s katero bi sicer napolnila trditveno in dokazno podlago tožbe za določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba pritožbenega sodišča se v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

**Ozadje zadeve**

1. Tožnica je v zemljiški knjigi vknjižena kot solastnica pri nepremičnini ID znak ... v deležu 4/5. V tej pravdi skuša svoj solastninski delež zavarovati pred pretečo izvršbo. Zahteva, naj se ugotovi, da je izvršba zaradi izterjave 15.000,00 EUR z obrestmi na njen solastninski delež nedopustna.

2. Toženka je upnica tožničinega bivšega moža. Ker je v izvršbi za poplačilo te terjatve segla tudi na prej opisano nepremičnino, se je tožnica že tam branila, da je izvršba nedopustna, a neuspešno.

3. Ta nepremičnina (na njej stoji hiša, ki sta jo od prve plošče dalje zgradila zakonca) je bila del skupnega premoženja tožnice in njenega bivšega moža. V zemljiški knjigi je bila vpisana kot izključna lastnina tožničinega bivšega moža. Vendar sta jo zakonca zajela v sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, sklenjenem v obliki notarskega zapisa dne 7. 12. 2017. Razvezala sta se na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 60/2017 z dne 30. 11. 2017. Upnica (toženka) je hipoteko v izvršilnem postopku pridobila že prej - z učinkom od 4. 5. 2017. 4. Toženka se je branila, da je notarski zapis oziroma pogodba, ki ga vsebuje, navidezna in namenjena izigravanju upnice.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in ugotovilo, da izvršba, ki teče pred Okrajnem sodiščem v Grosuplju (VL 3390/2017), zaradi izterjave 15.000,00 EUR z obrestmi, na solastninski delež tožnice do 4/5 pri nepremičnini ID znak ..., ni dopustna.

6. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnica in njen bivši mož sporno nepremičnino kupila od tasta, in sicer po tem, ko sta vanjo vlagala. Kupnina je bila po ugotovitvah sodišča poplačana z vlaganji, delom, delno pa s kreditom. Tezo toženke o navideznosti posla ali njegovi ničnosti, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil razlog za sklenitev sporazuma, s katerim sta želela tožnica in dolžnik razdeliti skupno premoženje, nedvomno povezan s prenehanjem njune zakonske zveze. Sodišče je ob tem ugotavljalo tudi premoženjske prispevke obeh strank ter ob tem ugotovilo višji premoženjski prispevek tožnice od njenega moža. Te ugotovitve nato utrjujejo sklep o tem, da je bil sporazum o ugotovitvi skupnega premoženja ter določitvi deležev na njem odraz premoženjskih razmer. Odraz tega je bilo tudi razpolagalno dejanje tožničinega bivšega moža, na podlagi katerega se je nato vknjižila v zemljiški knjigi do 4/5 solastninskega deleža. Ob tem je sodišče ugotovilo, da je bila v sporazumu očitna pisna napaka - sporna nepremičnina je bila namreč zajeta (opisana) le z eno polovičnim solastninskim deležem.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

7. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v ključnem delu spremenilo tako, da je izvršba nedopustna le do deleža 1/2. Na deklarativni ravni je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sprejelo je tudi ugotovitev o tem, da sporna nepremičnina je spadala v skupno premoženje (sodišče se sicer izraža v sedanjiku, kakor da skupno premoženje še vedno obstaja). Nato pa je v 8. točki zapisalo, da sporazum sam ne vpliva na presojo, ali, kdaj in v kolikšnem obsegu je tožeča stranka originarno pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ter da je sporazum dokazna listina, ki jo je treba v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) presojati v povezavi z ostalimi dokazi in nato na podlagi dokazne ocene presoditi, ali je tožeča stranka dokazala, da je njen delež na skupnem premoženju 4/5. Nato je sklenilo, da tožnica, na kateri je trditveno in dokazno breme, ni dokazala, da je njen delež na skupnem premoženju nadpolovičen in zato velja zakonska domneva o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Odtod znižanje idealnega deleža (s 4/5 na 1/2), na katerem izvršba ni dopustna.

**Sklep o dopustitvi revizije**

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 195/2021 z dne 19. 5. 2021 dopustilo revizijo tožnice glede naslednjega vprašanja: Ali se lahko vlaganje posameznega zakonca v tujo nepremičnino, ki jo zakonca kasneje skupaj v celoti odkupita, šteje kot vlaganje tega zakonca v skupno premoženje iz njegovega posebnega premoženja in se s tem poveča njegov delež na skupnem premoženju? **Povzetek bistvenih tožničinih navedb v reviziji**

9. Revidentka uvodoma povzema dejanske ugotovitve in jih po svoje osvetljuje. Tako pojasnjuje, da sta z bivšim možem odkupila sporno nepremičnino za kupnino v znesku 230.000,00 EUR. Ta znesek sta plačala iz prihrankov in s kreditom, pri tem pa so bila upoštevana tudi njuna skupna vlaganja v nepremičnino (izgradnja stanovanjske hiše od temeljev in prve plošče dalje). Na ta način sta svojo terjatev iz naslova skupnega vlaganja zamenjala za lastninsko pravico. Kar je bistveno v zvezi z dopuščenim vprašanjem, je, da terjatev dolžnika iz naslova lastnega vlaganja (postavitev temelja in prve plošče skupaj s prejšnjo ženo), pri tem ni bila upoštevana.

10. Opozarja, da je pritožbeno sodišče najprej potrdilo s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje in tudi materialnopravni zaključek, da nepremičnina sodi v skupno premoženje. Nato pa je v nadaljnjem koraku materialnopravno zmotno ugotovilo, da naj bi višina deleža tožnice ne znašala več kot 1/2. Razliko do 4/5 naj bi pridobila na pravno-poslovni podlagi (na podlagi sporazuma). Nato je sklenilo, da je izvršba nedopustna zgolj na deležu tožeče stranke do 1/2 sporne nepremičnine. Ob povzetih ugotovitvah sodišča prve stopnje je za višino deležev popolnoma vseeno, če je dolžnik pred nastankom ekonomske skupnosti pri nepremičnini zgradil temelje hiše, saj s tem ni vlagal v skupno premoženje. Zakonca sta nepremičnino s temelji in prvo ploščo (to je skupaj z dolžnikovim vložkom) na podlagi prodajne pogodbe pridobila odplačno. Na podlagi pogodbe z očetom tožničinega bivšega moža je bila za nepremičnino torej zamenjana le obligacijska terjatev obeh zakoncev za njuna skupna vlaganja v nepremičnino tasta, ne pa tudi dolžnikova poprejšnja vlaganja v to nepremičnino.

11. V nadaljnjem obsegu revizije tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, glede česar pa revizija ni bila dopuščena in zato Vrhovno sodišče teh navedb tudi ne povzema in ne upošteva.

12. V nadaljevanju pritožbenemu sodišču očita, da je v nasprotju s sodno prakso upoštevalo le en časovni izsek trajanja ekonomske skupnosti, namesto da bi ugotavljalo prispevke za celotno obdobje zakonske oziroma ekonomske skupnosti. Pritožbenemu sodišču dalje očita, da je ugotovilo oziroma presodilo, da je dolžnik z vlaganjem v skupno premoženje, torej v nepremičnino, povečal svoj delež le pri sporni nepremičnini in ne svojega deleža na celoti skupnega premoženja. To odstopa od načela enotnega obravnavanja skupnega premoženja in določitve enotnih deležih na vseh predmetih skupnega premoženja.

13. Slednjič napada še odločitev o stroških postopka.

**Neodziv toženke**

14. Revizija je bila vročena toženki, a ta nanjo ni odgovorila.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

15. Revizija je utemeljena.

16. Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša na tisti izsek življenjskega primera, ko je tožničin bivši mož še pred njuno zvezo vlagal v nepremičnino njegovega očeta in sicer še s prejšnjo ženo. To okoliščino je pritožbeno sodišče v 12. točki obrazložitve upoštevalo kot pravno relevantno za določitev deležev na skupnem premoženju. Šlo naj bi namreč za vložek posebnega premoženja tožničinega bivšega moža v njuno skupno premoženje.

17. Tožničin bivši mož je torej najprej res sam vlagal v tujo (očetovo) nepremičnino. A ta okoliščina je, prvič, sama po sebi, izven časovnega dometa ustvarjanja skupnega premoženja tožnice in njenega bivšega moža. Drugič, ni šlo za njegovo vlaganje v njuno skupno premoženje, marveč v premoženje njegovega očeta.

18. Sporno nepremičnino sta po ugotovitvah nižjih sodišča zakonca pridobila odplačno od soprogovega očeta. Prejela sta jo torej z delom v času trajanja njune ekonomske skupnosti in zato je postala skupno premoženje. Revidentka pravilno opozarja, da je za višino deležev na skupnem premoženju odločilno celotno trajanje ekonomske skupnosti in ne osredotočenje na nek posamezen izsek, ki bi lahko doprinesel k večjemu deležu na konkretni stvari, ki je del skupnega premoženja.

19. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej negativen in razlogi pritožbenega sodišča v 12. točki obrazložitve zato materialnopravno napačni. Če sta nepremičnino zakonca odplačno pridobila v času trajanja njune ekonomske skupnosti, potem je pač ta postala del skupnega premoženja ter deli enako usodo kot vse druge premoženjske sestavine njunega skupnega premoženja, vključno z razmerjem deležev, ki so sprva določljivi, a nedoločeni, kasneje, ob njegovi likvidaciji pa določeni z ulomkom ali odstotkom. Okoliščina, da je eden od partnerjev (v tem primeru tožničin mož) že nekoč prej tudi sam vlagal v to isto nepremičnino (tudi tedaj tujo) ne more pomeniti, da je zato njegov delež na tej stvari večji kot na preostalem skupnem premoženju. Tako bi bilo le v primeru, če bi z odplačnim pravnim poslom v času njune ekonomske skupnosti partnerja pridobila le idealni del te nepremičnine, preostali idealni del do celote pa bi s hkratnim poslom od očeta prejel zgolj mož kot njegovo posebno premoženje. A na takšni ugotovitvi izpodbijana sodba ne temelji – zato je sklepanje o enakih deležih v izpodbijani sodbi, ki se opira tudi na predhodna vlaganja tožničinega bivšega moža, napačno.

20. Se pa pri tem nujno odstre še nekaj drugega, kar je za nadaljnji potek sojenja bistveno. Ko je toženka z zaznambo izvršbe pridobila hipoteko na sporni nepremičnini, je bila ta skupno premoženje, deleži na njem pa tedaj še niso bili določeni.

21. S trenutkom zaznambe izvršbe je upnica na nepremičnini sicer pridobila prisilno hipoteko. Ta učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ). Oboje (zaznamba izvršbe z ustanovitvijo zastavne pravice) je bilo pravno mogoče zato, ker je bil tedaj v zemljiški knjigi vpisan tožničin bivši mož (dolžnik) kot izključni lastnik.

22. Ker pri prisilni hipoteki, ustanovljeni na podlagi prvega odstavka 170. člena ZIZ, ne gre za pravnoposlovno pridobitev stvarne pravice, se njen pridobitelj proti resničnemu lastniku ne more braniti, opirajoč se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (prvi odstavek 8. člena ZZK-)1. Resnični lastnik zato zoper upnika lahko učinkovito uveljavlja zahtevek za nedopustnost izvršbe ter s tem varuje svojo lastninsko pravico.

23. Ko obe pravni izhodišči združimo, je jasen tudi odgovor, kateri trenutek je odločilen za presojo stvarnopravnega položaja resničnega lastnika, dalje, kakšno mora biti njegovo trditveno in dokazno breme, ko uveljavlja, da je izvršba nedopustna in, končno, kako to vpliva na upnikov pravni položaj ter njegovo trditveno in dokazno breme.

24. Odločilni trenutek je, ko upnik pridobi prisilno hipoteko na premoženju, ki je vknjiženo na dolžnika. Resnični lastnik, ki ni ista oseba kot dolžnik, se bo zoper takšno izvršbo branil, češ da ima na stvari pravico, ki preprečuje izvršbo (64. člen ZIZ).

25. Tožnica je trdila in dokazala, da je bila v trenutku, ko je upnica (tu toženka) pridobila prisilno hipoteko, sporna nepremičnina del skupnega premoženja. To je pravica, ki (vsaj začasno) preprečuje izvršbo. Da je tako, izhaja iz prej veljavnega prvega odstavku 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki upnika legitimira, da zahteva, naj sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Enako določbo sedaj vsebuje prvi odstavek 83. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ).

26. Zaradi vsebine prisilne hipoteke je kasnejši Sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju, s katerim so bili določeni solastninski deleži, za presojo nedopustnosti izvršbe nepomemben. Še enkrat: treba se je vrniti v trenutek pridobitve prisilne hipoteke ter upoštevati lastninsko pravico, kakršna je tedaj bila – to je skupna lastnina tožnice in dolžnika.

27. Ko je torej tožnica dokazala, da je bila sporna nepremičnina v odločilnem trenutku skupno premoženje, je bila upnica (toženka v tej pravdi) pahnjena v položaj upnika iz 83. člena DZ oziroma prej 57. člena ZZZDR. Glede na to, da je toženka v tej pravdi v specifičnem obrambnem položaju, kjer se kot imetnica prisilne hipoteke brani zoper pravno preprečevanje že dovoljene izvršbe, je treba dopustiti tudi možnost, da se zoper tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe brani v okviru te pravde. Vsebina njenega ugovora je po logiki enaka tisti, s katero bi sicer napolnila trditveno in dokazno podlago tožbe za določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju.

28. To je materialnopravno polje pravde, ki je bilo v dosedanjem teku postopka prezrto.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

29. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, je ostala pritožba neizčrpana. To je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP Vrhovnemu sodišču narekovalo, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno sojenje.

30. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP) 1 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up 128/03 z dne 27. 1. 2005; Uradni list RS, št. 14/2005 in OdlUS XIV, 33.