Jedro

V skupno premoženje zakoncev spadajo tudi vložki v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, če gre za vlaganje dela ali sredstev, ki jih lahko štejemo za skupno premoženje. V tem primeru skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji.

Izvršba na nepremičnino je nedopustna le v obsegu deleža, ki ga je tožeča stranka pridobila skladno z določbami ZZZDR na skupnem premoženju, saj ima le originarno pridobljena lastninska pravica prednost pred zastavno pravico tožene stranke.

Izvršljiv notarski zapis potrjuje, da je bila izjava z vsebino, kot je zapisana v notarskem zapisu dana, ne potrjuje pa resničnosti te izjave.

Kdo od zakoncev je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem oziroma kdo je prispeval denar za plačilo kredita, je nepomembno. Za oceno deležev na skupnem premoženju bi lahko bilo relevantno le morebitno odplačevanje kredita iz posebnih sredstev katerega od zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da: - se v I. točki izreka »do 4/5« nadomesti z »do 1/2«; - se II. točka glasi: „II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 607,38 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem pod opr. št. VL 3390/2017 zaradi izterjave 15.000 EUR s pp, na solastniški delež tožeče stranke do 4/5 pri nepremičnini ID znak 0000 1710/14 (nepremičnina), ni dopustna (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.636,62 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje tožena stranka ter predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da v izpodbijani sodbi ni dokazne ocene prodajne pogodbe med dolžnikom (možem tožeče stranke) kot kupcem in njegovim očetom kot prodajalcem. Nepremičnina, ki je predmet izvršbe, s strani dolžnika in tožeče stranke ni bila pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. Iz prodajne pogodbe izhaja, da je dolžnik za nepremičnino plačal 230.000 EUR, vendar pa tožeča stranka ni dokazala pridobitnih sposobnosti, ki bi njej in dolžniku omogočala sredstva za plačilo kupnine. Dolžnik je od leta 2004 prejemal 350 EUR invalidske pokojnine, tožnica pa je prejemala plačo, ki ob upoštevanju preživljanja zakonca in otrok, plačevanja preživnine za hčerko dolžnika iz prejšnjega zakona ter nepojasnjeni pridobitvi preostalega nepremičnega premoženja (še enega stanovanja v ...), ne zadostuje za plačilo dogovorjene kupnine. Prodajna pogodba je navidezna, saj je dolžniku oče nepremičnino podaril. Izpodbijana sodba opušča tudi dokazno oceno Sporazuma o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV 0000/2017 z dne 7. 12. 2017, ki sta ga sklenila tožeča stranka in dolžnik (Sporazum). Z njegovo sklenitvijo sta tožnica in dolžnik zasledovala oškodovanje upnikov (tožene stranke), saj je tožena stranka (upnica) hipoteko na nepremičnin na podlagi sklepa o izvršbi pridobila 4.5.2017, Sporazum pa je bil sklenjen 7.12.2017. Sodba sicer temelji zgolj na dokazni oceni izpovedbe tožeče stranke in dolžnika, ki pri zaslišanju nista bila prepričljiva, niti pristna. Že iz njune izpovedi je razvidno, da vsebina prodajne pogodbe ni resnična. Kupnina naj bi bila določena na podlagi vlaganj, kar ni logično, saj je v primeru povečanja vrednosti nepremičnine ob soglasju lastnika in graditelja dopusten dogovor o nastanku solastnine, sicer ima investitor obogatitveni zahtevek zoper lastnika. Zaslišanje tudi ne more nadomestiti sicer pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke, ki ni zatrjevala številnih dejstev o katerih sta nato z upnikom izpovedovala pri zaslišanju. Iz predloženih listin ni razvidno, da bi tožeča stranka za nakup nepremičnine pridobila kredit, saj je iz izpiskov o prometu razvidna le obremenitev iz naslova namenskega kredita, ni pa predložena kreditna pogodba. Skupno premoženje predstavlja le premoženje, ki ustreza zakonski domnevi po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Le na originaren način pridobljena lastninska pravica v zemljiški knjigi nevpisanega zakonca ima prednost pred pravico upnika do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Navaja, da so navedbe tožene stranke o tem, da premoženjske razmere zakoncema niso omogočale plačila kupnine za nepremičnino, diametralno nasprotne trditvam o načinu plačila kupnine. Kupnina je bila plačana iz prihrankov, s krediti in delom zakoncev. Tožeča stranka je bila ves čas stalno zaposlena, prejemala je mesečno plačo (cca. 1.000 EUR), pa tudi regrese, pačilo za uspešnost, otroški dodatek, uveljavljala je olajšavo vzdrževanih družinskih članov. Dokazna ocena prodajne pogodbe ni izostala, ampak je sodišče izčrpno obrazložilo, da je verjelo tožeči stranki, da je bila kupnina plačana na opisan način. Tožena stranka ni trdila, da bivša zakonca nista mogla plačati kupnine iz prihrankov in z obročnim plačevanjem kredita, ampak le, da nista bila zmožna enkratnega plačila kupnine. Trditve o navideznosti prodajne pogodbe so posplošene, saj tožena stranka ni pojasnila koga, v čem in zakaj naj bi imela bivša zakonca namen oškodovati s prodajno pogodbo, ki je bila sklenjena 10 let pred nastankom terjatve upnice do dolžnika. Tudi dokazna ocena Sporazuma ni izostala, saj je sodišče izčrpno obrazložilo, da ni bil navidezen, tožena stranka pa ni drugače niti zatrjevala. Tožeča stranka je v pisnih vlogah podala vse pravno pomembne trditve za utemeljenost zahtevka. Tožena stranka v pritožbi navedbe tožeče stranke in dolžnika povzema neresnično in izven konteksta in skuša s tem neutemeljeno izpodbiti zanesljivost njunih izpovedb. Zadeva VSRS II Ips 428/2011 z dne 20. 2. 2014 je bistveno drugačna od predmetnega primera, kar je obrazložilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka, ki je bivša žena dolžnika, je vložila tožbo po tretjem odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Za presojo glede dopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki je (med drugim) obremenjena s hipoteko tožene stranke, je treba ugotoviti, ali je nepremičnina skupno premoženje tožeče stranke in dolžnika, in če je, kolikšen je delež tožeče stranke na njej. Prednost pred pravico do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ima namreč le na originaren način pridobljena lastninska pravica na nepremičnini v zemljiško knjigo nevpisanega zakonca,1 saj z zaznambo izvršbe upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ).

6. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbije, izpodbijana sodba materialnopravno pravilno ugotavlja, da nepremičnina sodi v skupno premoženje tožeče stranke in dolžnika. Pritožbene navedbe glede pomanjkljive oz. napačne dokazne ocene vsebine prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2009 niso utemeljene. Skupno premoženje je tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (51. člen ZZZDR). V skupno premoženje zakoncev spadajo tudi vložki v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, če gre za vlaganje dela ali sredstev, ki jih lahko štejemo za skupno premoženje. V tem primeru skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji.2 Posledica vlaganj je na podlagi Stvarnopravnega zakonika (SPZ) obligacijski zahtevek zoper tistega, ki je bil z vlaganji obogaten. Pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da sta tožeča stranka in dolžnik prepričljivo izpovedala, da sta v sporno nepremičnino, katere zemljiškoknjižni lastnik je bil do sklenitve prodajne pogodbe v letu 2009 oče dolžnika, od temeljev dalje vlagala več let, od začetka zakonske zveze (tj. od 14. 2. 2004) dalje, z delom, prihranki in kreditom, z namenom gradnje stanovanjske hiše oz. doma za potrebe njune družine. Tak vložek predstavlja njuno skupno premoženje. Tožeča stranka in dolžnik z vlaganji nista pridobila lastninske pravice, pač pa le obligacijski zahtevek na povrnitev vlaganj zoper očeta dolžnika (48. člen SPZ). S sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2019, s katero je oče nepremičnino prodal dolžniku, pa je prišlo do odplačne menjave nepremičnine prodajalca za terjatev kupca, ki jo je imel iz naslova skupnega premoženja proti prodajalcu. Sodišče glede na povedano ne more slediti navedbam, da je dolžnik nepremičnino pridobil neodplačno, kot darilo od svojega očeta in da predstavlja njegovo posebno premoženje. Ob pravilni uporabi materialnega prava zaslišanje prodajalca ni relevantno za presojo, da sta tožeča stranka in dolžnik nepremičnino pridobila z odplačnim vlaganjem svojega dela in sredstev v nepremičnino, ki tako predstavlja njuno skupno premoženje. Ne glede na vpis v zemljiško knjigo zakonec originarno pridobi lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja.

7. Izvršba na nepremičnino je nedopustna le v obsegu deleža, ki ga je tožeča stranka pridobila skladno z določbami ZZZDR na skupnem premoženju, saj ima le originarno pridobljena lastninska pravica prednost pred zastavno pravico tožene stranke. Prehod iz režima skupnega premoženja v solastninsko skupnost je bil v obravnavanem primeru posledica dogovora med tožečo stranko in dolžnikom o delitvi skupnega premoženja s Sporazumom - pravnim poslom; imel je torej pravnoposlovno podlago.3 S pravnoposlovnim temeljem za pridobitev lastninske pravice tožeča stranka ne more utemeljiti zahtevka na nedopustnost izvršbe na 4/5 deležu nepremičnine. Sporazum je bil sklenjen po ustanovitvi hipoteke v korist tožene stranke na nepremičnini (sklenjen je bil 7. 12. 2017, hipoteka upnice pa učinkuje od 4. 5. 2017) in ima hipoteka, ustanovljena v korist tožene stranke, učinke tudi proti tožeči stranki.

8. Sporazum sam ne vpliva na presojo ali, kdaj in v kolikšnem obsegu je tožeča stranka originarno pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Je pa Sporazum dokazna listina, ki ga je skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) treba presojati v povezavi z ostalimi dokazi in na podlagi dokazne ocene presoditi, ali je tožeča stranka dokazala, da je njen delež na skupnem premoženju 4/5 in je posledično originarno pridobila lastninsko pravico do 4/5 na predmetu izvršbe.

9. Stališči izpodbijane sodbe, da je treba vse v Sporazumu navedeno šteti za resnično in da Sporazuma v tem postopku ni mogoče izpodbijati (točka 24 obrazložitve), sta zmotni. V obliki notarskega zapisa sklenjen Sporazum je sicer javna listina, ki skladno z 224. členom ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. To pomeni, da je izključeno dokazovanje, da to, kar sta stranki Sporazuma »določili« v njem, ne ustreza vsebini njunega pravnega razmerja,4 ne pa, da je to dejstvo resnično ali da se ga ne da izpodbijati. (Izvršljiv) notarski zapis potrjuje, da je bila izjava z vsebino, kot je zapisana v notarskem zapisu dana, ne potrjuje pa resničnosti te izjave.5 Sporazum je tako dokaz pravnoposlovne delitve skupnega premoženja zakoncev in določitve deležev s strani zakoncev, ne more pa biti dokaz, da je tožeča stranka originarno pridobila 4/5 delež na skupnem premoženju; to bivša zakonca ugotavljata oz. določata zgolj v razmerju med njima. Tožena stranka, ki ni stranka Sporazuma, ga lahko prereka glede dejstev, „ugotovljenih“ med strankama notarskega zapisa. Oseb, ki niso stranke posla, ugotovitve strank notarskega zapisa ne morejo absolutno zavezovati. Zmotno je tudi sklicevanje na sodno prakso, da izpodbijanje javne listine kot izvršilnega naslova v okviru ugovorov pri tožbi na nedopustnost izvršbe ni dopustno. Sporazum v konkretnem primeru ni izvršilni naslov. Sporazum torej ne predstavlja neizpodbitnega dokaza pridobitve 4/5 deleža tožeče stranke na skupnem premoženju bivših zakoncev.

10. Velja zakonska domneva o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju; šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Tožeča stranka je glede na materialno pravo tista, ki bi morala dokazati, da je njen delež na skupnem premoženju nadpolovični; za uspeh s celotnim zahtevkom bi morala na ravni prepričanosti dokazati, da je v skupno premoženje prispevala 80%, česar pa ni zmogla.

11. Sporazum, kot pojasnjeno zgoraj, ob pravilni uporabi materialnega prava ne dokazuje velikosti njenega prispevka pri ustvarjanju skupnega premoženja. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je s predložitvijo plačilnih list in izpiskov iz ZPIZ ter s svojo izpovedbo in izpovedbo dolžnika dokazala, da je bila njena mesečna plača ves čas trajanja zakonske zveze okoli 1.000 EUR neto, dolžnik pa je bil ves čas trajanja zakonske zveze invalidsko upokojen in je prejemal okoli 350 EUR mesečnega dohodka. To pomeni, da je dolžnik ves čas prejemal malo več kot tretjino dohodkov tožeče stranke. Sklicevanje na dohodke iz naslova otroškega dodatka in davčnih olajšav ne utemeljuje višjega deleža tožeča stranke na skupnem premoženju, saj gre za dohodke družine, ne pa nje same. Predložitev izpiskov o plačilu dveh obrokov preživnine za hči dolžnika iz prejšnjega zakona v letu 2012, ne dokazuje takega obsega plačevanja preživnine s strani tožeče stranke, ki bi lahko vplivala na njen višji delež na skupnem premoženju. Navedbe, da je tožeča stranka sama odplačevala kredite iz katerih se je financiral nakup nepremičnine, ne vplivajo na višino deležev. Kdo od zakoncev je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem oziroma kdo je prispeval denar za plačilo kredita, so nepomembne. Za oceno deležev na skupnem premoženju bi lahko bilo relevantno le morebitno odplačevanje kredita iz posebnih sredstev katerega od zakoncev.6 Tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da bi kredite, najete v zvezi s skupnim premoženjem (nepremičnino), odplačevala iz svojega posebnega premoženja. Glede na materialno pravo pa dejstvo, da je v pretežni meri kredite odplačala sama, ne more vplivati na višino njenega deleža na skupnem premoženju. Zakonec, ki je dolg iz naslova skupnega premoženja plačal, ima kvečjemu pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga7 (prim. tretji odstavek 56. člena ZZZDR).

12. Iz dokazov, ki jih je tožeča stranka sama predlagala (zaslišanje dolžnika), izhaja, da je dolžnik s prvo bivšo ženo zgradil temelje in prvo ploščo na nepremičnini in sta s tožečo stranko nato gradila od tam naprej. Tožena stranka tega ne prereka. Dolžnik je torej vložil svoje posebno premoženje v skupno premoženje in s tem prispeval k povečanju svojega deleža na skupnem premoženju. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, da je v skupno premoženje vložila svoje posebno premoženje. Izpoved dolžnika, da je tožeča stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino plačala 25.000 EUR gotovinskega plačila, ne more vplivati na presojo. Tožeča stranka namreč ni trdila, da je za nepremičnino iz svojega posebnega premoženja plačala 25.000 EUR, izpoved priče pa pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Po oceni pritožbenega sodišča tudi izkazana večja skrb tožeče stranke za otroke, glede na prispevek posebnega premoženja dolžnika in dejstvo, da je ves čas prejemal nekaj več kot 1/3 dohodkov tožeče stranke, ne utemeljuje večjega deleža tožeče stranke. Tožeča stranka tako ni uspela izpodbiti domneve iz 59. člena ZZZDR.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na na prvi stopnji ugotovljena dejstva, delež tožeče stranke na skupnem premoženju 1/2 in je izvršba na nepremičnino nedopustna do 1/2. Zato je prvostopenjsko sodbo na podlagi 5. točke 358. člena ZPP zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo (351. člen ZPP) in odločilo da je izvršba nedopustna na 1/2 nepremičnine. Preostale pritožbene navedbe so glede na pojasnjeno pravno nerelevantne in višje sodišče nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke je po spremembi sodbe nekaj več kot polovičen (izvršba je dopustna na 5/10 od celote, ki je 8/10), vendar pa v presežku nad polovico zahtevka posebni stroški tekom postopka na prvi stopnji niso nastali, zato krije vsaka stranka svoje stroške prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

15. S pritožbo pa je tožena stranka uspela 62% (namesto na 4/5 je izvršba dopustna na ½ nepremičnine), zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 62% pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu pritožbe in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Znašajo 607,38 EUR (62% od seštevka: 625 tč. x 0,6 EUR = 375 EUR, 2% materialni stroški po 11. členu OT, 22% DDV, taksa 513 EUR). Višje sodišče je skladno s 313. členom ZPP določilo 15 dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov, če jih tožeča stranka ne bo plačala v tem roku, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 VSRS Sklep II Ips 264/2005 z dne 15. 6. 2006. 2 VSL sodba in sklep I Cp 832/2014 z dne 9. 7. 2014, VSL sklep I Cp 1380/2015 z dne 23. 9. 2015. 3 VSRS Sodba II Ips 428/2011 z dne 20. 2. 2014. 4 J. Zobec, komentar k 224. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala GV Založba leta 2006. 5 VSL Sodba I Cp 2853/2017 z dne 12. 9. 2018. 6 VSRS Sodba II Ips 596/2008 z dne 23. 6. 2010. 7 VSRS Sodba in sklep II Ips 348/2008 z dne 14. 10. 2009.