Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic), tj. direktni naklep, ni izpolnjen, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist, ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. Opustitve tožnice tudi nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 (nevestno delo v službi). Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Vložena tožba zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bosta njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Ker opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj (ne po 257. členu KZ-1 ne po 258. členu KZ-1), odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.

Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpovedni razlog je v obravnavani zadevi nastal že v letu 2010, kar pomeni, da je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po 2. alinei prvega 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VI. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.225,93 EUR, v 8 dneh od vročitve sodbe.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 27,28 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 11. 10. 2013, in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 11. 2013 ter ugotovilo, da je med strankama delovno razmerje trajalo do vključno 22. 8. 2014 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do 12. 1. 2014 in od 15. 2. 2014 do 22. 8. 2014 obračuna bruto nadomestila plače, za čas od 13. 1. 2014 do 14. 2. 2014 pa razliko med nadomestilom plače, ki bi jo prejela, če bi delala in minimalno plačo, od bruto zneskov odvede davke in prispevke in tožnici plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini šestih bruto mesečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (III. točka izreka) in razliko med izplačanim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejela, če bi delala v času učinkovanja sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 4. 10. 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska ter od pripadajočih mesečnih zneskov odvede davke in prispevke (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 23. 8. 2014 dalje (V. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 771,36 EUR (VI. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, to je odločitev o zavrnitvi zahtevka za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 23. 8. 2014 dalje, ter podrejeno zoper višino denarnega povračila. V pritožbi navaja, da sodišče pri zavrnitvi zahtevka za reintegracijo ni upoštevalo, da je do nepravilnosti prišlo zaradi preobremenjenosti tožnice in da so pristojni pri toženi stranki vedeli za sporni aneks. Glede na to, da je bila za svoje delo dobro ocenjena, ni razumljivo, da se kaznuje samo njo. Zato je po mnenju tožnice treba ugoditi zahtevku za reintegracijo. Meni, da je ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti pa socialne stiske, upravičena do denarnega povračila v višini 18 mesečnih plač. Tožnica navaja, da je upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov. Poleg tega bi moralo sodišče prisojeni znesek stroškov povečati za 22 % DDV. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno njen ugodilni del, iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je sodišče neutemeljeno pritrdilo izpovedi tožnice v zvezi z očitkom, da bi morala nadrejene opozoriti, da so datumske zaveze iz aneksa nenavadno kratke in neizvedljive v postavljenih rokih. Po mnenju tožene stranke pa je tožnici dokazana opustitev v zvezi z očitkom odmere komunalnega prispevka in pogodbe o komunalnem opremljanju. Tožena stranka meni, da imajo ugotovljene kršitve tožnice znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Tožena stranka trdi, da ne more izkazati dejanskega nastanka premoženjske škode, saj pravdna postopka družbe A., d.o.o., zoper njo še nista zaključena, pričakovati pa je nastanek večje premoženjske škode. Ne more pa zoper tožnico ali koga drugega začeti postopkov kasneje, saj bi bila odpoved prepozna. Tožena stranka meni, da je bila odpoved podana pravočasno, saj je bila z aneksom seznanjena po prejemu dopisa z dne 13. 9. 2013. Sodišče prve stopnje je zato napačno ocenilo, da je tožena stranka ugotovila odpovedni razlog v letu 2010. 4. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožnice in ocenjuje njeno pritožbo kot neutemeljeno. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je, razen v odločitvi o pravdnih stroških, materialnopravno pravilna in zakonita.

7. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V 1. alineji prvega odstavka tega člena je določeno, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ker naj bi imele očitane opustitve dolžnih ravnanj znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je subjektivni znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, tj. direktni naklep ni izpolnjen, saj v obravnavani zadevi pri tožnici ni ugotovljeno, da bi tožnica z opustitvami hotela sebi ali komu drugemu pridobiti kakšno nepremoženjsko korist ali da bi hotela z ugotovljenimi opustitvami komu prizadejati škodo. S tem je pritrdilo Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je v sklepu z dne 13. 11. 2013 ugotovila, da tožnica z opustitvami ni izpolnila vseh znakov kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1. 8. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek večje premoženjske škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica dejanja. Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da dejstvo vložene tožbe zoper toženo stranko ne dokazuje nastanka večje premoženjske škode (zmanjšanja premoženja), ampak le možnost njenega nastanka, če bo njen obstoj in višina dokazana v pravdnem postopku. Navedeno pomeni, da opustitve tožnice nimajo vseh znakov kaznivih dejanj in da torej odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi z materialnopravno presojo sodišča o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga je v skladu s 5. in 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami) treba upoštevati določbo 109. člena ZDR-1. Po drugem odstavku te določbe mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpovedni razlog nastal že v letu 2010. Časa nastanka odpovednega razloga tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Glede na navedeno dejansko ugotovitev je ob podaji odpovedi v letu 2013 že potekel šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved iz razloga po drugi alineji 111. člena ZDR. Ker je odpoved iz tega razloga prepozna, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih očitkov glede datuma ugotovitve odpovednega razloga in začetka teka subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi izrecno upoštevalo tožničino nasprotovanje taki odločitvi zaradi slabega ekonomskega stanja oziroma socialne stiske. Kljub temu pa je sledilo predlogu tožene stranke in podrednemu predlogu tožnice za razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker je ugotovilo izgubo zaupanja tožene stranke v delo tožnice zaradi ugotovljenih kršitev (opustitev), pa tudi drugih nepravilnosti, ki jih je tožena stranka ugotovila po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se prav tako nanašajo na registracijo dokumentov in nepravilno odlaganje listin. Pri tem je utemeljeno upoštevalo naravo tožničinega dela in pomembnost ravnanja z listinami za delo tožene stranke. Glede na navedene ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da so bili podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZDR-1 in je neutemeljeno pritožbeno prizadevanje tožnice za vrnitev na delo k toženi stranki.

11. Glede prisojenega denarnega povračila v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožničina zaposlitev pri toženi stranki v trajanju štirih let in deset mesecev, majhne možnosti za novo zaposlitev ob upoštevanju tožničinega poklica (univ. dipl. pravnica), starosti 44 let in zdravstvenega stanja, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kljub ugotovljenim hujšim kršitvam delovnih obveznosti je bila odpoved podana prepozno), pa tudi pravice, ki jih je tožnica uveljavila do dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne razveze, utemeljujejo prisojo odškodnine v višini šest tožničinih mesečnih plač. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica poskuša doseči zvišanje odškodnine na 18 mesečnih plač, so tako neutemeljene.

12. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožnica graja odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je deloma zmotno odločilo o stroških postopka s tem, ko tožnici ni v celoti priznalo stroškov, temveč je uspeh v postopku v smislu 154. člena ZPP ocenilo v višini treh četrtin, glede na to, da tožnica ni uspela z reintegracijo in višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. To po stališču pritožbenega sodišča ni vplivalo na uspeh strank. Predmet spora je namreč ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in tudi odločitev po 118. členu ZDR-1 pomeni spor o prenehanju delovnega razmerja. Zato je treba upoštevati, da je tožnica v celoti uspela v postopku. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo glede odločitve o plačilu stroškov postopka delno spremenilo tako, da je znesek 771,36 EUR stroškov postopka, ki predstavlja uspeh v višini treh četrtin, zvišalo na znesek 1.225,93 EUR, ki predstavlja znesek ob upoštevanja uspeha v celoti (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, ker pritožbeni razlogi niso podani niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Tožnica je s pritožbo delno uspela le glede odločitve o stroških postopka. Uspeh tožnice po oceni pritožbenega sodišča znaša 5 % (tožnik je uspel z 454,57 EUR od izpodbijane vrednosti spora 8.800,00 EUR). V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 545,58 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 - 427,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev - 20,00 EUR ter 22 % DDV), pri čemer 5 % znaša 27,28 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 8 dni (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).