Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker torej v tožničinem ravnanju niso podani znaki kaznivih dejanj, je mogoče kršitev opredeliti le kot razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izredno odpoved iz tega razloga pa je mogoče podati v 30 dnevnem subjektivnem in šestmesečnem objektivnem roku. Glede na to, da je odpovedni razlog nastal že v letu 2010, je izredna odpoved z dne 11. 10. 2013 prepozna.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 13. 11. 2013. Pogodbo o zaposlitvi je na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) razvezalo z 22. 8. 2014. Toženi stranki je naložilo, da do tega dne prizna tožnici vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejela, če bi delala oziroma razliko v plači, do katere je prišlo zaradi nižje plače pri drugem delodajalcu. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini šestih plač, ki jih je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Priznalo ji je tudi razliko v plači, do katere je prišlo zaradi nižjega plačila v času prepovedi opravljanja dela. Zahtevek za reintegracijo je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica sicer kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, vendar kršitvi, ki ju je storila, nimata znakov kaznivih dejanj, konkretno zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1 (Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji) in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1). Zato je mogoče ugotoviti le odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz tega razloga pa odpoved ni zakonita, ker je bila podana po poteku rokov iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Odpovedni razlog je nastal namreč že v letu 2010. 2. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in pritožbo tožene stranke zavrnilo.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se presojo, da v tožničinem ravnanju niso podani znaki kaznivih dejanj. Tožnica je univerzitetna diplomirana pravnica, ki je dobro poznala postopke in navodila tožene stranke, napake, ki jih je storila, je imela možnost popraviti najmanj trikrat, pa tega zavestno ni storila. To pomeni, da je ravnala z direktnim naklepom in so vsi znaki kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1 podani. Zaradi njenih ravnanj je zoper toženo stranko vložena tožba z visokim denarnim zahtevkom. Že vložitev tožbe za toženo stranko predstavlja škodo. Enako glede škode velja tudi za znake kaznivega dejanja iz 258. člena KZ-1. Nastanka škode tožena stranka v tem trenutku ne more dokazati, ne more pa tudi čakati na to, da bo škoda nastala, ker bo v tem primeru odpoved zoper tožnico zagotovo prepozna. Tožnica je po mnenju revidentke izpolnila znake kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic in nevestnega dela v službi, vključno z direktnim naklepom. Za zakonitost izredne odpovedi zadošča, da je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene in druge obveznosti. Revidentka nasprotuje tudi odločitvi o preostalih zahtevkih, saj meni, da so neobrazloženi in nekonkretizirani, pa tudi nedokazani in bi jih bilo treba že zato zavrniti.
4. Revizija ni utemeljena.
5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).
6. Revizija uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju ne konkretizira nobene. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljanega revizijskega razloga ni moglo preizkusiti.
7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.
8. Delodajalec lahko delavcu po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če krši pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Rok za podajo odpovedi v prvem primeru je 30 dni od ugotovitve razloga in storilca, in sicer ves čas, ko je možen kazenski pregon, v drugem primeru pa 30 dni od ugotovitve razloga in šest mesecev od nastanka razloga.
9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, potrjenih po sodišču druge stopnje izhaja, da je bila tožnica skrbnica prodajne pogodbe med toženo stranko in družbo R. d.o.o., h kateri je bil 22. 10. 2010 sklenjen aneks. Ta ni bil registriran v registru pogodb tožene stranke, ni bil pregledan po obrazcu št. 13, ni bil zaveden v aplikaciji SPIS, ni bil parafiran s strani tožnice in njene vodje urada. Aneks se že po obliki razlikuje od ostalih tovrstnih dokumentov, nima številke, sestavljen je v le dveh izvodih, oba pa se nahajata v spisu, v spisu ni odločbe o odmeri komunalnega prispevka in pogodbe o komunalnem opremljanju, številka pogodb pa se razlikuje od številke, pod katero se zadeva vodi.
10. Sodišče druge in pred tem sodišče prve stopnje sta presodili, da je tožnica kršila očitane pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (izključili sta le očitek, ki se nanaša na komunalni prispevek, saj aktivnosti v zvezi z njim niso bile v njeni pristojnosti), ker je opustila dolžnosti, ki izhajajo iz navodil tožene stranke. Kot skrbnica pogodbe je bila dolžna poskrbeti za evidentiranje pogodb, za pripravo v obliki in vsebini, ki je zakonita in racionalna z vidika porabe javnih sredstev, za spremljanje in izvajanje pogodbe, za zadostno število izvodov (pet), za posredovanje v pregled službi za finance in računovodstvo, nato direktorju občinske uprave ter v podpis županu. Po podpisu župana je bila dolžna v obrazec za evidentiranje vnesti datum podpisa pogodb, številke iz evidence zadev in dokumentov in pogodbo posredovati v podpis ostalim strankam. Po prejemu podpisanih izvodov s strani vseh strank bi morala pogodbo poslati v registracijo. En izvod bi moral biti arhiviran v arhiv dokumentarnega gradiva. Tožena stranka ima navodilo za ravnanje z dokumentarnim gradivom, v katerih je določena splošna obveznost evidentiranja vseh izhodnih in lastnih dokumentov ter obveznost obvestitve notranje organizacijske enote, zadolžene za naloge na področju financ, če ima zadeva finančne in premoženjske posledice, ter splošna obveznost evidentiranja vseh aktivnosti, tudi ustnih, v zvezi z določeno zadevo.
11. Takšna opustitev tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa bi bil odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, če bi imela ugotovljena kršitev znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožnici očitala, da ima kršitev, ki jo je storila, znake dveh kaznivih dejanj, in sicer iz 257. in 258. člena KZ-1. 12. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko ali premoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, oziroma, ki izkoristi svoj položaj ali vpliv za nezakonito povečanje lastnega premoženja v večji vrednosti. Tožena stranka v reviziji poudarja, da se je tožnica zelo dobro zavedala svojih ravnanj in jih tudi hotela storiti, pri čemer izhaja iz naklepa kot oblike krivde, okoliščine, ki jih navaja, pa so lahko pomembne tudi za presojo obstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je podan, če je hujša kršitev storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Ne upošteva pa, da naklep ne nastopa vedno le kot oblika krivde, temveč je lahko tudi znak kaznivega dejanja. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je eden od znakov kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1 prav direktni naklep. Ta znak bi bil podan, če bi bilo ugotovljeno, da je tožnica kršila delovne obveznosti zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko ali premoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo ali da bi nezakonito povečala lastno premoženje v večji vrednosti. Vendar pa to ni bilo ugotovljeno. Ker je že Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja kot drugostopenjski organ tožene stranke izključila obstoj znakov navedenega kaznivega dejanja prav zaradi tega, je vztrajanje tožene stranke v reviziji ne le neutemeljeno, ampak tudi nerazumljivo.
13. Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je eden od znakov tega kaznivega dejanja dejanski nastanek premoženjske škode, ki pa v obravnavanem primeru ni nastala. Tega tudi revizija ne zanika. Argumenti, ki jih predstavlja, niso upoštevni, zlasti, ker ne držijo. Ni res, da delodajalec ob stališču sodišč nikoli ne bi mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tovrstnih dejanj. Lahko jo odpove zaradi razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (torej brez očitkov znakov kaznivega dejanja), vendar v za to določenih rokih.
14. Ker torej v tožničinem ravnanju niso podani znaki kaznivih dejanj, je mogoče kršitev opredeliti le kot razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izredno odpoved iz tega razloga pa je mogoče podati v 30 dnevnem subjektivnem in šestmesečnem objektivnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to, da je odpovedni razlog nastal že v letu 2010, je izredna odpoved z dne 11. 10. 2013 prepozna.
15. Revizija se ob tej pravilni odločitvi nižjih sodišč neutemeljeno zavzema za zavrnitev „drugih tožničinih zahtevkov“. Očitno se to nanaša na priznane pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma razveze pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je delavec, ki je v delovnem razmerju, že po zakonu upravičen do pravic, ki iz njega izhajajo (v konkretnem primeru plače), ob zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanja delovnega razmerja, tožnici zahtevka za priznanje teh pravic ni bilo treba posebej utemeljevati.
16. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.