Jedro

Tožnik se je zagovora pozabil udeležiti. Na vabilo se tudi v primeru, če datumov ne bi pomešal, ne bi odzval. Zdravstvenih razlogov za odsotnost z zagovora tožnik ni dokazal niti ni prosil za njegovo prestavitev. Iz ugotovljenih okoliščin ne izhaja, da se tožnik zaradi razlogov na strani delodajalca ni mogel ustrezno zagovarjati, zato tožniku pravica do zagovora ni bila kršena.

Tožnik o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2012; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 10. 7. 2012, temveč še traja; da je tožena stranka dolžna poklicati tožnika nazaj na delo, mu priznati delovno dobo za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mu za ta čas v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter izplačati plačo za delovno mesto komercialni direktor z vsemi pripadajočimi dodatki, od bruto zneskov plače odvesti davke in prispevke ter davščine, mesečne neto zneske pa mu izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec. V II. točki izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem izdaje prvostopenjske odločbe; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 10. 7. 2012 do izdaje prvostopenjske odločbe vpisati delovno dobo v delovno knjižico, mu izplačati odpravnino v višini 2.000,00 EUR v višini četrtine zneska plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, za vsako leto dela pri toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, ter mu izplačati odškodnino v višini 28.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe. V III. točki izreka je odločilo, da tožnik krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil pri toženi stranki zaposlen od njene ustanovitve dalje in je pripomogel k njeni rasti. Tožnik ni bil nikoli pod vplivom alkohola, kot se prikazuje v postopku. Zaradi zdravstvenih težav je imel soglasje nadrejenih, da opravlja delo na domu. Zdravniški pregled je odklonil, ker bi bil ta po mnenju tožnika nesmiseln. Trdi, da mu ni bil zagotovljen razumen rok za pripravo na zagovor, ki ne sme biti krajši od treh dni. Tožnik je podal opravičilo, da se ne more udeležiti zagovora zaradi težav z zdravjem, navedba v dopisu, da se zagovora ne bi udeležil, pa kaže na njegovo slabo zdravstveno stanje. Izjava, da ne namerava več delati za toženo stranko, je pomenila, da ne namerava več delati kot dotlej, in ne da želi prenehati z delom pri toženi stranki. Glede običajnega obveščanja pri toženi stranki se je zanašal na poštenje nadrejenih in prič. Evidentiranje prisotnosti za zaposlene na terenu (komercialne delavce) je nesmiselno in neracionalno. Za slabo zdravstveno stanje tožnika je tožena stranka vedela. Prav tako je vedela, da bo tožnik svojo odsotnost kot običajno sporočil le po telefonu in je temu prilagodila postopek odpovedi. Tožnik v postopku resda ni predložil veliko listinske dokumentacije, ker je nima. Za svoje zdravstvene težave ni mogel predložiti zdravniškega opravičila, so pa te posledica jemanja zdravil in slabega psihofizičnega stanja. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožniku je bilo pisno vabilo na zagovor vročeno 3. 7. 2012 ob 13.48 uri, zagovor pa je bil predviden v petek, 6. 7. 2012 ob 9. uri. Iz obvestila toženi stranki je razvidno, da se je tožnik zagovora pozabil udeležiti in da se na vabilo tudi v primeru, če datumov ne bi pomešal, ne bi odzval. Zdravstvenih razlogov za odsotnost z zagovora tožnik ni dokazal niti ni prosil za njegovo prestavitev. Prav tako zaslišani niso potrdili, da bi tožnik toženo stranko obvestil o tem, da se ne more udeležiti zagovora. Iz ugotovljenih okoliščin ne izhaja, da se tožnik zaradi razlogov na strani delodajalca ni mogel ustrezno zagovarjati, zato tožniku pravica do zagovora ni bila kršena. Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo soglaša s presojo, da zaradi predvidenega zagovora že tretji dan po vročitvi pisnega vabila sporna izredna odpoved ni nezakonita.

Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Za zakonitost odpovedi mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik neupravičeno izostal z dela od 14. 6. 2012 dalje, potem ko je v obvestilu z dne 12. 6. 2012 odklonil zdravstveni pregled, pri tem pa navedel, da ne namerava več delati pri toženi stranki. Tožnik ni z ničimer dokazal, da je hotel izjaviti le to, da za toženo stranko ne bo več delal v takem obsegu kot do tedaj, zato so tovrstne pritožbene navedbe ob siceršnji jasni izjavi tožnika neutemeljene. V sporni odpovedi se tožniku ne očita, da bi kršil delovne obveznosti, ker se ni udeležil zdravniškega pregleda, zato so za predmetni spor nepomembne pritožbene navedbe o njegovi smiselnosti in o tem, da ni bil nikoli pod vplivom alkohola. V primeru zdravstvenih težav je bil tožnik dolžan obvestiti toženo stranko in o tem predložiti ustrezna potrdila oziroma dokaze, česar pa ni storil. Tožnik je kot komercialni direktor delal tudi na terenu, pri toženi stranki pa je bilo običajno, da se je najprej zglasil v službi, nato pa šel do strank na terenu. Tožnikovo mnenje o nesmiselnosti in neracionalnosti takšnega evidentiranja zaposlenih za obravnavani spor ni pomembno. Iz izpovedi zaslišanih prič in njenega direktorja izhaja, da tožnik o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnik je izostal precej dlje od predpisanega minimuma, v tem času je bil docela pasiven glede obveščanja, iz izjave z dne 12. 6. 2012 pa jasno izhaja, da tožnik nima več namena redno prihajati na delo. Ob takšnih ugotovitvah pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil podan pogoj, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in zakonita, zaradi česar je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.