Jedro

Zakon določa minimalni rok, ki ga mora delodajalec zagotoviti delavcu, da pripravi zagovor, vendar pa zgolj nespoštovanje tega roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Od okoliščin primera je odvisno, ali je ta kršitev vplivala na delavčevo pravico do zagovora ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za razveljavitev odločbe z dne 9. 7. 2012, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 10. 7. 2012, temveč še traja in pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2012 za delovno mesto „komercialni direktor“ ostane v veljavi, za vrnitev na delo, priznanje delovne dobe za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter za izplačilo plače z vsemi pripadajočimi dodatki in odvodom davkov in prispevkov ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za plačilo odpravnine v znesku 2.000 EUR ter odškodnine v višini osemnajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Ugotovilo je obstoj odpovednega razloga iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ter obstoj pogojev iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeni ugovor v zvezi s prekratkim rokom za pripravo na zagovor. Strinjalo se je z obstojem odpovednega razloga, saj je tožnik več kot pet dni izostal z dela in o razlogih za to ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, kot pravilno pa je potrdilo tudi presojo o obstoju okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

3. Tožnik je vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da od dneva prejema vabila na zagovor do zagovora niso pretekli trije dnevi. Tožena stranka bi mu morala zagotoviti vsaj tridnevni rok za pripravo zagovora; glede na stanje, v kakršnem je bil, pa bi bil primernejši petdnevni rok. Tako ni bilo zadoščeno formalnim pogojem za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z očitano kršitvijo navaja, da svoje prisotnosti na delu v spornih dneh dejansko ni evidentiral, ker tega tudi glede na izjave prič nikoli v času zaposlitve pri toženi stranki ni počel. Običajno je pretežni del delovnega časa prebil na terenu, pri strankah, dobaviteljih, in se osebno ni javljal pri toženi stranki, ker so bili pomembni rezultati dela, ne pa formalno evidentiranje. Meni, da je tožena stranka to izkoristila zaradi njegove zahteve po izpolnjevanju pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da ima zdravstvene težave, da potrebuje umirjeno in nekonfliktno okolje, redno jemanje zdravil in počitek. V spornem obdobju mu to ni bilo omogočeno, zato je bil zadirčen, dajal je kratke, dvoumne izjave, ki si jih je tožena stranka razlagala, kot da ne želi več delati in nato izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da pet delovnih dni ni prišel na delo, ampak le-to, da ni prišel v poslovne prostore, ker ni evidentiral svoje prisotnosti. Ni bilo ugotovljeno, da dela ni opravil oziroma, da ni bil na terenu. Vsa leta je za tak način dela imel soglasje tožene stranke, zato razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil utemeljen. Nadalje pa tudi to, da je zahteval od delodajalca spoštovanje določb pogodbe o zaposlitvi, ne more pomeniti okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih je upravičena odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnik v reviziji uveljavlja bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je v nadaljevanju ne konkretizira. Zato z vidika tako uveljavljenega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožnika dne 8. 6. 2012 napotila na zdravstveni pregled, ki ga je 13. 6. 2012 odklonil in pri tem izjavil, da ne namerava več delati zanjo. Od 14. 6. 2012 dalje ga ni bilo več na delo, o razlogih za svoj izostanek pa tožene stranke ni obvestil. Dne 3. 7. 2012 ob 13.48 je tožena stranka preko vročevalca tožniku vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki naj bi se izvedel 6. 7. 2012 ob 9.00 uri. Tožnik se vabilu ni odzval, ampak je 9. 7. 2012 toženi stranki poslal elektronsko sporočilo z opravičilom, da je nenamerno zamešal datume ter da obvešča toženo stranko, da ga v nobenem primeru ne bi bilo, ker ga zadnjih devet dni mučijo vrtoglavice, zaradi vročine pa mu nagajata še pritisk in srce.

9. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, navedenega v tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. 10. Zakon določa minimalni rok, ki ga mora delodajalec zagotoviti delavcu, da pripravi zagovor, vendar pa zgolj nespoštovanje tega roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Od okoliščin primera je odvisno, ali je ta kršitev vplivala na delavčevo pravico do zagovora ali ne. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se tožnik zagovora ni udeležil zato, ker je pomešal datume, kar izhaja iz njegovega opravičila z dne 9. 7. 2012. Iz tega opravičila nadalje izhaja, da se vabilu ne bi odzval, tudi če do zamenjave datumov ne bi prišlo, in sicer iz zdravstvenih razlogov. Nanje se je nato skliceval ves čas postopka, vendar pa jih ni dokazal. Ni zahteval nove določitve datuma zagovora in tudi ni navedel nobene druge relevantne okoliščine, ki bi kazala na to, da se na zagovor zaradi kratkega roka ni mogel ustrezno pripraviti. Zato je pravilna presoja nižjih sodišč, da določitev krajšega roka ni vplivala na tožnikovo pravico do zagovora.

11. V zvezi z revizijskimi razlogi, ki se nanašajo na odpovedni razlog, pa je treba v prvi vrsti poudariti, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. Drugačne revizijske navedbe pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na ugotovljena dejstva, da je tožnik v juniju 2012 neopravičeno izostal z dela več kot pet dni zaporedoma, da o razlogih odsotnosti tožene stranke ni obvestil in da bi to moral in mogel storiti, je zaključek o obstoju odpovednega razloga pravilen. Način dela, kot ga tožnik zatrjuje še v reviziji, s strani tožene stranke ni bil odobren, o čemer so izpovedale priče in zakoniti zastopnik tožene stranke in so torej njegove trditve v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ni bilo ugotovljeno niti to, da je tožnik v spornih dneh delo na terenu dejansko opravljal. Tudi v reviziji zatrjuje le, da je bil tak način dela sicer običajen, kaj (če sploh) je v spornih dneh delal, pa ne navaja.

12. Pravilno je ugotovljen tudi obstoj okoliščin in interesov na strani obeh strank, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Tožnik je kršil eno svojih osnovnih obveznosti, to je obveščanje delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, okoliščin, zaradi katerih tega ne bi mogel storiti, pa ni dokazal. Z dela je izostal precej več kot pet delovnih dni in glede na njegovo obnašanje tožena stranka utemeljeno ni mogla več pričakovati, da bo svoje obveznosti vestno izpolnjeval. 13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Tožena stranka je odgovorila na revizijo, vendar pa v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške, ki so ji s tem nastali.