Jedro

Prav ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obtoženčevega početja, pri čemer ni nikakršnega dvoma o tem, da gre pri očesu za pomemben organ, pa so tisti odločilni dejavnik, ki utemeljuje uporabo kvalifikacije posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Na te, povsem objektivno podane posledice pa oškodovančeva alkoholiziranost ne more imeti prav nikakršnega vpliva, tako, kakor to v svoji pritožbi zmotno meni zagovornik.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega B.H. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženec oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče obtoženega B.H. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1, za kar mu je na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obtoženca v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2. Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da ob ugoditvi pritožbi prvostopenjsko sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz vsebine vložene pritožbe je videti, da zagovornik graja predvsem dejansko stanje, ki ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve zanesljivo in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Predvsem se pritožnik ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila oškodovančeva izpovedba prepričljiva in v podkrepitev tega nestrinjanja v pritožbi minuciozno navaja razlike med oškodovančevo izpovedbo v preiskavi in na glavni obravnavi. Kljub temu, da tudi pritožbeno sodišče zaznava določena razhajanja v obeh oškodovančevih izpovedbah, pa je vseeno oškodovanec P.K. o bistvenih elementih obtoženčevega ravnanja, ki potrjujejo odločilna dejstva obravnavanega kaznivega dejanja, govoril enako. Na obeh zaslišanjih je oškodovanec povedal, da se je obtoženec fizično lotil njega po tem, ko je predhodno obračunal z B.G., zaradi česar je oškodovanec poklical policijo. Na obeh zaslišanjih je oškodovanec tudi identično izpovedal, da je bil prav to razlog, da se je obtoženec spravil tudi nanj. Da ta del izpovedbe oškodovanca drži je razbrati iz pričevanja policista D.K., ki je povedal, da sta bila s kolegom V.V. na kraju kaznivega dejanja dvakrat in sicer prvič, ko sta bila tja poslana v intervencijo zaradi prvega obtoženčevega napada na B.G., drugič pa takrat, ko je policiste na pobudo oškodovanca po napadu nanj poklical J.B., ki to v svojem pričevanju tudi potrdi in pove, da je bil oškodovanec v trenutku, ko je do njega pristopil, poškodovan po levi strani obraza in očesu, kar se tudi ujema s tem, kar je povedal oškodovanec in kar potrjuje tudi medicinska dokumentacija, ki se nahaja v spisu. Res je sicer, da priči Š.D. in B.G. napada obtoženca na oškodovanca ne potrdita in se pri tem izgovarjata na izgubo spomina kot posledico vinjenosti, res pa je tudi, da je oškodovanec že od vsega začetka kot osebo, ki ga je poškodovala, navajal prav obtoženega B.H.. Gotovo je, da oškodovanec nima nikakršnega razloga, da bi obtoženca obremenil z nečem, kar ta naj nebi storil, dejstvo, da priči Š.D. in B.G. napada obtoženca na oškodovanca ne potrjujeta rekoč, da ga nista videla, kar je praktično nemogoče, glede na to, da se je vse skupaj odvijalo na relativno majhnem prostoru, pa gre pripisati očitnemu strahu obeh brezdomcev pred obtožencem, ki je bil doslej že velikokrat predkaznovan, med drugim tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, tako, kakor je to razvidno iz izpiska iz kazenske evidence, ki se nahaja na listovnih št. od 79 do 82 spisa. Z vpogledom v ta izpisek je mogoče ugotoviti, da ne drže pritožbene navedbe, da obtoženec za kazniva dejanja z elementi nasilja še ni bil kaznovan. S sodbo Okrajnega sodišča z dne 5.7.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča z dne 9.5.2008 je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ RS in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, za kar mu je bila izrečena enotna kazen osmih mesecev zapora, s sodbo Okrajnega sodišča z dne 12.1.2011 pa prav tako kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ RS, za kar mu je sodišče izreklo 300,00 EUR denarne kazni. Tudi za pritožbeno sodišče ni nikakršnega dvoma o tem, da je oškodovanca P.K. poškodoval prav obtoženi B.H..

5. Pritožnik se nadalje ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre pri oškodovancu za posebno hudo telesno poškodbo. Pri tem se sklicuje na izvedensko mnenje dr. M.G., ki se v spisu nahaja na listovnih št. od 41 do 44 spisa. Res je sicer, da je izvedenec v sklepnem delu svojega mnenja zapisal, da je poškodba levega očesa in posledična slepota na levo oko ter slabšanje vida na desnem očesu huda telesna poškodba, vendar pa v istem stavku nadaljuje, da gre za tako poškodbo, ki se ne bo popravila. O posebno hudi telesni poškodbi je mogoče govoriti takrat, ko nekdo drugega tako hudo telesno poškoduje ali mu prizadene tako škodo na zdravju, da je bilo zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in zelo oslabljen pomemben del njegovega telesa ali pomemben organ ali je postal poškodovani zaradi tega za vselej nezmožen za vsakršno delo ali je ostal skažen ali mu je bilo za vselej hudo okvarjeno zdravje. Iz medicinske dokumentacije, ki jo v svojem mnenju navaja izvedenec, tudi odpustnega pisma kirurškega oddelka Splošne bolnišnice, ki ga izrecno v svoji pritožbi omenja zagovornik, je videti, da oškodovanec na levo oko ne vidi nič, slabša pa se mu tudi vid na desnem, o čemer se je lahko izvedenec prepričal tudi z osebnim pregledom oškodovanca dne 24.7.2015. Prav ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obtoženčevega početja, pri čemer ni nikakršnega dvoma o tem, da gre pri očesu za pomemben organ, pa so tisti odločilni dejavnik, ki utemeljuje uporabo kvalifikacije posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Na te, povsem objektivno podane posledice pa oškodovančeva alkoholiziranost ne more imeti prav nikakršnega vpliva, tako, kakor to v svoji pritožbi zmotno meni zagovornik.

6. Kolikor pa pritožnik izpodbija njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo pa mu tudi ne gre pritrditi. Pravzaprav zagovornik v svoji pritožbi le posplošeno graja vrsto in višino kazenske sankcije, ne da bi pri tem navajal kakršnokoli okoliščino, ki jo naj sodišče prve stopnje nebi upoštevalo ali pa nepravilno ovrednotilo. Preizkus izpodbijane sodbe pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da jih pritožbena izvajanja omajati ne morejo. O obtoženčevi (ne)predkaznovanosti za kazniva dejanja z elementi nasilja, kar pritožnik tudi uveljavlja kot pritožbeni razlog, pa je pritožbeno sodišče razlogovalo že zgoraj. Vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije je tako sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da jih pritožbena izvajanja omajati ne morejo.

7. Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo 391. člena kazenskega postopkovnika.

8. Dasiravno pritožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo obtoženega B.H. dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženec po poklicu sicer diplomirani pravnik, a brez zaposlitve in stalnih dohodkov oz. da prejema zgolj 288,00 EUR socialne pomoči mesečno. Glede na to je na mestu ocena, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka utegnilo biti ogroženo njegovo vzdrževanje, v posledici česar je na mestu odločitev, temelječa na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.