Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal dokaznega predloga za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico. Zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 27. 9. 2016 podal dokazni predlog za pridobitev odpustnega pisma Splošne bolnišnice Izola za oškodovanca z dne 9. 1. 2015, ki ga je sodišče pribavilo (list. št. 99-100 spisa) in prebralo na glavni obravnavi, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.

Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se sodišče do teh zagovornikovih navedb res ni opredelilo, vendar zagovornik tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč je podal dokazni predlog, da se pribavi odpustno pismo. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobstoječem dokaznem predlogu, vpliv navedene pomanjkljivosti na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ki ga zagovornik v zahtevi niti ni konkretiziral, ni podan.

Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišč, da ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre pri očesu za pomemben organ, utemeljuje pravno oceno telesne poškodbe kot posebno hude telesne poškodbe, ki je pridržana sodišču. Skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP gre pri pomoti v obsojenčevem imenu v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje za očitno pisno pomoto, ki ni vplivala na razumljivost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je v sodbi pravilno navedlo sodbo sodišča prve stopnje, ki se je izpodbijala s pritožbo in vsebino vložene pritožbe (369. člen ZKP), s čemer je bil predmet obravnavanja pred sodiščem druge stopnje natančno in nedvoumno opredeljen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 24. 11. 2016 B. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13. 4. 2017 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca vložnikova trditev, da odločitev sodišč temelji zgolj na prepričljivi izpovedbi oškodovanca, nima podlage v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe. Navaja, da sta sodišči o verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe zaključili na podlagi skladne in prepričljive izpovedbe D. K. ter oškodovančevega klica policije in reševalcev. Sodišči sta se podrobno ukvarjali tudi z objektivnostjo in verodostojnostjo prič, ki so (zaradi ustrahovanja) izpovedovale v obsojenčevo korist. Meni, da sta sodišči ustrezno obrazložili nastanek posebno hude telesne poškodbe na levi strani oškodovančevega obraza. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca vložnik z navedbami o okoliščinah očitanega kaznivega dejanja ni presegel uveljavljanja nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeno velja tudi za vložnikove navedbe, s katerimi na podlagi lastne dokazne ocene kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja prikazuje drugo osebo. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je (pravna) opredelitev poškodbe kot posebno hude telesne poškodbe pridržana sodišču. Takšna ocena sodišča temelji na izvedenčevih ugotovitvah, da je oškodovančevo oko za zmeraj zelo oslabljeno, saj je oškodovanec na to oko slep. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca vložnik z navedbami, da so bila dejstva, na podlagi katerih je sodišče obravnavano poškodbo opredelilo kot posebno hudo telesno poškodbo, ugotovljena napačno, uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavah z dne 2. 8. 2017 (zagovornik) in 8. 9. 2017 (obsojenec) vztrajata pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe in navaja, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico, na podlagi katere bi obramba dokazala, da oškodovanec ni zadobil drugih poškodb (kot poškodbe in hematoma v predelu očesa), s čemer bi obramba izpodbila zaključek sodišča, da je bil oškodovanec pretepen (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije). Po zagovornikovih navedbah se sodišče do tega dokaznega predloga ni opredelilo. Navaja še, da v spisu ni odpustnega pisma Splošne Bolnišnice Izola, kjer so oskrbeli oškodovanca in preverili njegovo psihofizično stanje. Po zagovornikovem mnenju bi sodišče v primeru, da bi bil v spisu naveden podatek o količini alkohola v krvi, lahko presodilo, ali je bil oškodovanec tako vinjen, da ni pravilno zaznal dogajanja.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal dokaznega predloga za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico. Zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 27. 9. 2016 podal dokazni predlog za pridobitev odpustnega pisma Splošne bolnišnice Izola za oškodovanca z dne 9. 1. 2015, ki ga je sodišče pribavilo (list. št. 99-100 spisa) in prebralo na glavni obravnavi, zato kršitev pravice do obrambe ni podana. Dejstvo, da je sodišče navedeni dokaz izvedlo na glavni obravnavi, izhaja tudi iz točke 2 obrazložitve sodbe. Zaključki sodišča prve stopnje glede nastanka in posledic obravnavane poškodbe temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke z dne 24. 7. 2015, pri izdelavi katerega je izvedenec upošteval tudi navedeno odpustno pismo (list. št. 41-42 spisa).

7. Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje enako, kot uveljavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, navedel, da sodišče (prve stopnje) ni ugodilo dokaznemu predlogu za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico, niti se do njega ni opredelilo (list. št. 136 spisa). Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se sodišče do teh zagovornikovih navedb res ni opredelilo, vendar kot navedeno zgoraj, zagovornik tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč je podal dokazni predlog, da se pribavi odpustno pismo. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobstoječem dokaznem predlogu, vpliv navedene pomanjkljivosti na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ki ga zagovornik v zahtevi niti ni konkretiziral, ni podan. Zagovornik z navedbami, da zaključek sodišča o pretepu oškodovanca ni dokazno podprt in da oškodovančeva zaznava dogodka zaradi vinjenosti ni bila pravilna, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po zagovornikovih navedbah iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da so pri oškodovancu podane hude telesne poškodbe, zato obsojenec z obravnavanim dejanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1 (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP).

9. Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke zaključili, da je oškodovanec utrpel udarnino levega očesa, krvni podliv v levem očesu, krvavitev pod mrežnico in rumeno pego, odstop mrežnice levega očesa, udarnino prsnega koša in trebuha ter slepoto levega očesa kot posledico poškodbe. Sodišči sta na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca obrazložili, da je poškodba levega očesa in posledična slepota na levo oko ter slabšanje vida na desnem očesu huda telesna poškodba, pri čemer gre za poškodbo, ki se ne bo popravila. Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišč (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre pri očesu za pomemben organ, utemeljuje pravno oceno telesne poškodbe kot posebno hude telesne poškodbe, ki je pridržana sodišču1. 10. Zagovornik neutemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje v izreku in točki 1 obrazložitve sodbe navedlo, da se pritožba nanaša na B. H., zato je sodba nesklepčna in nezakonita. Skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP gre pri pomoti v obsojenčevem imenu v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje za očitno pisno pomoto, ki ni vplivala na razumljivost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je v sodbi pravilno navedlo sodbo sodišča prve stopnje, ki se je izpodbijala s pritožbo in vsebino vložene pritožbe (369. člen ZKP), s čemer je bil predmet obravnavanja pred sodiščem druge stopnje natančno in nedvoumno opredeljen.

11. Zagovornik v zahtevi ni navedel okoliščin, ki bi utemeljevale navedbo o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Gre za pavšalno in nekonkretizirano navedbo, ki je Vrhovno sodišče ni moglo presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12. Zagovornik z ostalimi navedbami, ki se predvsem nanašajo na oškodovančevo verodostojnost, obsojenčeve osebne lastnosti, na dogodek pred obravnavanim kaznivim dejanjem, zagotovitev optimalne obrambe in na dejstvo, da obsojenca ob prihodu policije ni bilo na kraju storitve kaznivega dejanja, izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, zato ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Tako na primer tudi sodba VSRS I Ips 168/2007 z dne 18. 10. 2007.