Jedro

Zakonitosti gradnje ni mogoče obravnavati s stališča morebitne zakonitosti posameznih delov ali lastnosti objekta (npr. njegove površine), saj mora pogoje, predpisane z zakonom in podzakonskimi akti, izpolnjevati objekt kot celota.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam opisanega objekta na vzhodnem delu zemljišča s parc. št. 1621/3 k.o. ... (1. točka izreka) ter navedeni objekt v roku 60 dni po vročitvi te odločbe odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Poleg tega je za obravnavani objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka) in odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da stroškov postopka ni (6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta – kmečke strojne lope, vendar je objekt, ki ga gradi, drugačen od objekta, katerega gradnja je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem. Drugačne so tlorisne dimenzije objekta, v tlaku je izvedena vodovodna instalacija in odtok, spremenjeni pa so tudi odmiki od parcelnih mej. Ker je objekt drugačen od objekta, dovoljenega z gradbenim dovoljenjem za nezahtevni objekt, tega dovoljenja pa po četrtem odstavku 74. č člena ZGO-1 ni mogoče spremeniti, gre za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da gre za objekt z drugačno lego in velikostjo ter z drugačnimi odmiki od sosednjih parcel, kot so bili dovoljeni z gradbenim dovoljenjem. Tožnik se zato na to dovoljenje ne more sklicevati, dovoljenja za objekt, kakršnega gradi, pa nima. Glede na dimenzije in namembnost je treba objekt obravnavati kot nezahteven objekt, ki ga ni dovoljeno graditi brez gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo. Pritožbenim navedbam, da pločnik, ki ga je prvostopenjski organ upošteval v dimenzijah objekta, ni del objekta, ni bilo mogoče slediti, saj iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhaja, da je ob robu pločnika izvedena armatura za vertikalne vezi ali stebre, kar je del objekta. Razlogi, iz katerih je tožnik objekt vkopal, pravno niso pomembni, tožnik pa se tudi ne more sklicevati na morebitne druge nelegalne objekte v okolici, saj obveznosti, ki jih določa zakon, zavezujejo vsakogar neposredno in neglede na to, ali drugi te obveznosti izpolnjujejo ali ne.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pridobil gradbeno dovoljenje za postavitev objekta v dimenzijah 5 x 6 m, izdelal pa je le temeljno ploščo v izmeri 6,5 x 5,45 m in oporni zid višine 2 m, poleg tega pa je bil zaradi geološke nestabilnosti tal skupaj z objektom zgrajen tudi pločnik v širini 0,85 m. Ta pločnik sodi k zunanji ureditvi objekta, dejanska površina objekta pa je manj kot 30 m2, kar je v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem in ustreza tudi dovoljeni površini za enostaven kmetijski objekt. Z izpodbijano odločbo se nalaga rušitev celotnega objekta, torej tudi dovoljenih 30 m2 površine, torej pretežno objekta, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje.

Tožnik ne gradi kleti, kakor mu neutemeljeno očita toženka, temveč je objekt le na pol vkopan, kar je potrebno zaradi konfiguracije terena. Tožnik meni tudi, da je bil inšpekcijski postopek voden enostransko, v njegovo škodo, z namenom pritiska, da bi dopustil občini poseg na svoji parceli. V neposredni okolici je namreč precej objektov, ki nimajo nobenega dovoljenja, pritiski pa se vršijo samo na tožnika, kar pomeni neenakost pred zakonom.

Še v teku postopka je pričela veljati Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki določa, da se začeti inšpekcijski postopki ustavijo, če po tej Uredbi zanje ni več pravne podlage. Obravnavani objekt ustreza opredelitvi manjše stavbe kot enostavnega objekta po 1. točki priloge 2 navedene Uredbe, zato bi bilo treba postopek ustaviti. Pri tem ni pomembno, da je bila prvostopenjskega odločba izdana še pred veljavnostjo navedene Uredbe, saj takrat inšpekcijski postopek še ni bil pravnomočno končan, drugostopenjski organ pa bi pri svojem odločanju moral upoštevati novi predpis.

Dodaja še, da že tudi s prejšnjo uredbo ni bil določen 5 metrski odmik od meje, kot izhaja iz gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je izdano gradbeno dovoljenje v nasprotju s tedaj veljavnim predpisom in v tem delu nezakonito. Poleg tega je sosednja parcela št. 1621/2, ki je last Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, v zakupu tožnika.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje. Po 12. 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma delo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja. Za odločanje o legalnosti gradnje – in s tem o zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa – je torej pomembno izključno to, ali je za gradnjo obravnavanega objekta treba pridobiti gradbenega dovoljenje, in če da, ali je bilo to gradbeno dovoljenje pridobljeno.

Po prvem odstavku 3. a člena ZGO-1 se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, po drugem odstavku 8. člena pa vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov. V času izdaje izpodbijane (prvostopenjske) odločbe je bil predpis iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08). Med strankama ni spora o tem, da je obravnavani objekt po tej Uredbi spadal med nezahtevne objekte, za katere je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Vendar pa se tožnik sklicuje na kasnejšo Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013, 24/2013 in 26/2013).

Po prvem odstavku 10. člena nove uredbe se objekti, zgrajeni pred uveljavitvijo te uredbe, razvrstijo po določbah te uredbe, če je to za investitorja ugodneje, po drugem odstavku istega člena pa se v primeru, če je bil do uveljavitve te uredbe začet inšpekcijski postopek, ki še ni zaključen z izvršitvijo inšpekcijske odločbe, po določbah te uredbe pa za ta postopek ni več pravne osnove, ta inšpekcijski postopek najkasneje v 90 dneh po uveljavitvi uredbe po uradni dolžnosti ustavi.

V zvezi z novo uredbo sodišče najprej ugotavlja, da je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 18/13 z dne 1. 3. 2013, njen 12. člen pa določa, da je začela veljati osmi dan po objavi, torej 9. 3. 2013. Izpodbijana odločba je bila izdana 27. 2. 2013, torej pred pričetkom veljavnosti nove Uredbe, drugostopenjska pa 15. 5. 2013, torej po pričetku veljavnosti Uredbe, vendar pred potekom 90 dnevnega roka iz drugega odstavka 10. člena Uredbe.

Po načelu zakonitosti (prvi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) organ v upravni zadevi odloča po zakonu in podzakonskih predpisih. Zato zakonitosti sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti drugače kot glede na pravno stanje v času, ko je bila sprejeta. To pomeni da nova uredba, ki je stopila v veljavo po izdaji izpodbijane odločbe, ne more vplivati na odločanje o pravilnosti in zakonitosti te odločbe.

Kljub temu sodišče pripominja, da se bo tožnik v primeru, če obravnavani objekt res izpolnjuje pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja po novi uredbi, na dolžnost organa da ustavi inšpekcijski postopek, lahko skliceval v morebitnem postopku za prisilno izvršitev inšpekcijskega ukrepa. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe pa ta dolžnost inšpekcijskega organa iz navedenih razlogov ne vpliva.

Tudi po presoji sodišča je torej obravnavani objekt v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe, treba šteti za nezahteven objekt, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Med strankama ni sporno, da je tožnik pridobil dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na zemljišču parc. št. 1621/3 k.o. ... in da je pričel graditi objekt, ki je po dimenzijah in legi na zemljišču različen od objekta, na katerega se nanaša gradbeno dovoljenje. Sporno pa je, ali je objekt, katerega gradnjo je začel, glede na izdano gradbeno dovoljenje mogoče šteti za nelegalno gradnjo.

Sodišče meni, da zakonitosti gradnje ni mogoče obravnavati s stališča morebitne zakonitosti posameznih delov ali lastnosti objekta (npr. njegove površine), saj mora pogoje, predpisane z zakonom in podzakonskimi akti, izpolnjevati objekt kot celota. Presoja, ali so ti pogoji izpolnjeni, pri nezahtevnih objektih ni prepuščena investitorju, temveč jo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja opravi pristojni organ za gradbene zadeve (74.c člen ZGO-1). To presojo opravi med drugim tudi na podlagi podatkov o legi objekta na zemljišču, iz katere sta razvidna tlorisni položaj in oblika objekta na zemljiškokatastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od mej sosednjih zemljišč, in značilnih prerezov ter oblikovanja objekta in terena (1. in 2. alineja prvega odstavka 74.a člena ZGO-1).

Sodišče se zato strinja s toženko, da tožnik za nezahteven objekt, ki se po lastnostih, ki so bile predmet presoje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, razlikuje od izdanega dovoljenja, gradbenega dovoljenja nima. Gradbeno dovoljenje namreč ni bilo izdano za zgrajeni, temveč za objekt drugačnega oblikovanja in lege na zemljišču, torej za drug objekt. Kot pravilno navaja toženka, v primeru nezahtevnega objekta tega gradbenega dovoljenja tudi ni mogoče spremeniti (četrti odstavek 74.č člena ZGO-1). Toženka je zato ravnala pravilno, ko je obravnavani objekt kljub izdanemu gradbenemu dovoljenju štela za nelegalno gradnjo.

Sodišče se s toženko v celoti strinja tudi glede razlogov, ki jih je navedla o tem, da se tožnik pri presoji legalnosti njegove gradnje ne more uspešno sklicevati na nezakonito ravnanje drugih, zato teh razlogov ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju oziroma bi lahko vplivali na odločitev, je na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.