Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

O vprašanju uporabe predpisa v upravnem odločanju obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana sodba ne odstopa. Ponovno odločanje o tem vprašanju pa tudi ne bi prispevalo k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje rušitve dela zakonito zgrajenega objekta se ne nanaša na vsebino te zadeve, kjer je v postopku ugotovljeno, da gre v celoti za nelegalno gradnjo in je bil zato revidentu izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. Zato tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

Navedba, da ima odločitev v vsakem primeru za revidenta hude posledice, saj mu grozi rušenje objekta (kmečke lope), za dovoljenost revizije, zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta ne zadošča. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom bi moral revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju revident) je vložila revizijo zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, št. 06122-2742/2012/06 z dne 27. 2. 2013. Prvostopenjski inšpekcijski organ je z izpodbijano odločbo: revidentu naložil, da mora takoj ustaviti gradnjo objekta pravokotnega tlorisa dimenzij 6,50 m x 5,45 m na tam navedenem zemljišču (1. točka izreka) in objekt, naveden v 1. točki izreka te odločbe, odstraniti v roku 60 dni od vročitve te odločbe ter na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje, vse na svoje stroške (2. točka izreka); izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in revidenta opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe po drugih osebah (3. in 4. točka izreka); odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in da stroški postopka niso nastali (5. in 6. točka izreka). V postopku je bilo ugotovljeno: da ne gre za gradnjo enostavnega objekta; da je bilo revidentu izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - kmečke lope; da je revident začel z gradnjo objekta, ki je po dimenzijah in legi na zemljišču različen od objekta, na katerega se nanaša izdano gradbeno dovoljenje; da za gradnjo takega objekta gradbeno dovoljenje ni bilo izdano in gre zato za nelegalno gradnjo (152. člen ZGO-1). Revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 0612-119/2013-3-006421124 z dne 15. 5. 2013. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po tej določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega znesek 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi revident izpodbija inšpekcijsko odločbo, s katero mu je naložena odstranitev nezakonito zgrajenega objekta. Z izpodbijano odločbo torej ni odločeno o revidentovi pravici ali obveznosti, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v številnih svojih odločbah (npr. X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 39/2012, X Ips 136/2012, X Ips 221/2013 in druge).

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 6/2008, X Ips 464/2009, X Ips 86/2010, X Ips 123/2010, X Ips 219/2010, X Ips 32/2011, X Ips 184/2011, X Ips 55/2012, X Ips 355/2012, X Ips 8/2013, X Ips 51/2013) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešena pravna vprašanja), in zaradi vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino konkretne zadeve in od katerih ni odvisna odločitev v konkretni zadevi (npr. odločbe X Ips 290/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 65/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013 in druge).

9. Revident je navedel, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: „kateri predpis se uporabi v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja, ali prejšnji za stranko neugoden predpis, ali kasnejši za stranko ugoden predpis, ki v nasprotju s prejšnjim ni več zahteval izdaje gradbenega dovoljenja za predmetni objekt, ter nadalje, ali je dopustno porušiti tudi tisti del objekta, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje“. Navedel je še, da je v času, ko je inšpekcijski postopek še tekel, dne 9. 3. 2013, začel veljati nova Uredba. Ta v drugem odstavku 10. člena določa, da se začeti inšpekcijski postopki ustavijo, če po določbah te Uredbe ni več pravne podlage. In po določbah te Uredbe je njegov objekt nezahteven objekt. Za gradnjo takega objekta pa gradbeno dovoljenje ni več potrebno.

10. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013, v nadaljevanju Uredba), na katero se revident sklicuje, je bila objavljena v Uradnem listu RS dne 1. 3. 2013 in je začela veljati osmi dan po objavi, to je dne 9. 3. 2013. V obravnavani zadevi pa je predmet spora inšpekcijska odločba, izdana dne 27. 2. 2013, to je pred uveljavitvijo citirane Uredbe. S to odločbo je revidentu kot inšpekcijskemu zavezancu izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve nelegalno zgrajenega objekta po 152. členu ZGO-1, ker je revident gradil drugačen oziroma drug objekt, ki tudi lokacijsko ne ustreza objektu, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

11. Ob upoštevanju v prejšnji točki te obrazložitve opisanega pravnega in dejanskega stanja obravnavane zadeve, vprašanji, ki ju revident izpostavlja, nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. O vprašanju uporabe predpisa v upravnem odločanju namreč obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana sodba ne odstopa. Ponovno odločanje o tem vprašanju pa tudi ne bi prispevalo k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.

13. V upravnem odločanju se v skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011) praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon (ali podzakonski akt) ne določa drugače. V upravnem sporu presoje zakonitosti upravnega akta, pa se zakonitost upravnega akta presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje (npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 1341/2003 z dne 7. 9. 2005, X Ips 1484/2006 z dne 22. 4. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, I Up 142/2011 in X Ips 152/2011 obe z dne 18. 5. 2011, I Up 23/2013 z dne 5. 6. 2013). Revident ne zatrjuje, da v obravnavani zadevi prvostopenjski upravni organ ni uporabil predpisa, veljavnega v času prvostopenjskega odločanja oziroma, da je bila gradnja objekta izvedena v skladu s predpisom, veljavnim v času gradnje. Uredba, na katero se sklicuje (in tudi noben drug zakonski ali podzakonski predpis), pa tudi ne določa, da se nepravnomočno končani inšpekcijski postopki končajo ob njeni uporabi. Uredba v drugem odstavku 10. člena določa le pogoje za ustavitev inšpekcijskega postopka (enako odločba Vrhovnega sodišča X Ips 243/2013, z dne 5. 2. 2014). Zato to revidentovo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Revidentovo vprašanje, ki se nanaša na rušenje dela objekta, ki naj bi bil zgrajen legalno, pa tudi ni pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. To vprašanje se namreč ne nanaša na vsebino obravnavane zadeve, v kateri je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da gre v celoti za nelegalno gradnjo, in je zato revidentu tudi izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. 15. Ker vprašanji, ki ju revident navaja, nista pomembni pravni vprašanji, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

16. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

17. Dovoljenost revizije po citirani 3. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 je revident utemeljil samo z navedbo, da ima odločitev v vsakem primeru zanj hude posledice, saj mu grozi rušenje objekta (kmečke lope). Ta navedba, ki ni niti subjektivno in objektivno konkretizirana, pa glede na že pojasnjeno trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta (16. točka te obrazložitve), za dovoljenost revizije, zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta, ne zadošča. 18. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

19. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).