Jedro

Tožnik je zahtevek, ki ga je 28. 11. 2019 podal toženi stranki zaradi elementarne nesreče (poškodb stanovanjske hiše zaradi neurja s točo 7. 7. 2019), podal po izteku roka 60 dni, določenega v tretjem odstavku 13. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, zato mu solidarnostna pomoč ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 275,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Nasprotuje stališču, da je vlogo za plačilo solidarnostne pomoči po kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (KPND) podal toženi stranki po izteku 60‑dnevnega roka. Graja stališče sodišča prve stopnje, da je rok iz tretjega odstavka 13. člena Aneksa h KPND iz leta 2012 oziroma tretjega odstavka 6. člena Aneksa h KPND iz leta 2013 prekluzivni materialni rok. Navaja, da KPND v četrtem odstavku 40. člena ne določa nobenih kriterijev, na kakšen način lahko upravičenec uveljavlja solidarnostno pomoč, zato je bila v ta namen sprejeta razlaga KPND, ki je pojasnila, kdaj in na kakšen način se solidarnostna pomoč izplača upravičencu. Navaja, da oba aneksa v tako razlago ne posegata in je ne spreminjata oziroma se sklicujeta na primere in postopek, določen v kolektivni pogodbi. Meni, da je rok v obeh aneksih instrukcijski oziroma gre le za smernice. Navaja, da je pri tožnikovem delodajalcu postopek za izplačilo solidarnostne pomoči tudi sicer urejen drugače, kot je predvideno v obeh aneksih, in je ustaljena praksa, da delavec sam vloži vlogo za izplačilo solidarnostne pomoči, in ne preko sindikata, nakar tožena stranka preveri, ali so izpolnjeni pogoji, med njimi tudi članstvo v sindikatu. Navaja, da drugačna praksa upravičencu ne jemlje pravice do plačila solidarnostne pomoči. Pove, da noben izmed aneksov posebej ne določa, da delavec pravico do solidarnostne pomoči izgubi, če je ne uveljavi v določenem roku. Opozarja na uporabo besedice "lahko". Zatrjuje odstop od ustaljene sodne prakse in se sklicuje na odločitve pritožbenega sodišča Pdp 1545/2001, Pdp 737/2011 in Pdp 414/2018, iz katerih izhaja, da je solidarnostna pomoč čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki zastara v roku pet let, da lahko upravičenec uveljavlja to pravico v tem zastaralnem roku ter da je ni mogoče pogojevati s podajo zahteve pri delodajalcu oziroma pravica do solidarnostne pomoči ni izgubljena, če delavec oziroma sindikat v določenem roku zahteve ne poda. Glede na navedeno zatrjuje odstop od ustaljene sodne prakse ter kršitev načela enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Navaja, da je glede na namen solidarnostne pomoči pretirano ozka in napačna razlaga, da rok za vložitev zahteve za plačilo solidarnostne pomoči teče že od nastanka škodnega dogodka, in ne od takrat, ko je znan obseg škode. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo solidarnostne pomoči iz četrtega odstavka 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/91-I in nasl. – KPND). Štelo je, da je tožnik zahtevek, ki ga je 28. 11. 2019 podal toženi stranki zaradi elementarne nesreče (poškodb stanovanjske hiše zaradi neurja s točo 7. 7. 2019), podal po izteku roka 60 dni, določenega v tretjem odstavku 13. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/12 – Aneks iz leta 2012), zato mu solidarnostna pomoč ne gre. Odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Tožnik v pritožbi nasprotuje stališču, da je rok iz tretjega odstavka 13. člena Aneksa iz leta 2012 materialni prekluzivni rok in se sklicuje na razlago kolektivne pogodbe iz leta 2000 (Ur. l. RS, št. 81/2000 – razlaga), da je delodajalec dolžan izplačati delavcu solidarnostno pomoč v primerih oziroma ob izpolnitvi pogojev iz kolektivne pogodbe, ta obveznost pa obstaja tudi v primeru, če delavec ne vloži posebnega pisnega zahtevka za izplačilo pomoči. Sklicevanje na razlago v predmetni zadevi ni relevantno, saj je bila sprejeta v zvezi z osnovnim besedilom KPND pred sprejemom obeh aneksov. V 13. členu Aneksa iz leta 2012, ki je začel veljati 19. 5. 2012, je izrecno določeno, da je delodajalec dolžan izplačati javnemu uslužbencu solidarnostno pomoč v višini 577,51 EUR v primerih in po postopku, določenem v kolektivni pogodbi, javni uslužbenec pa lahko vloži zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil zahtevo zmožen vložiti. Z Aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 46/13 – Aneks iz leta 2013) pa je bila KPND nadalje spremenjena tako, da članu reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, pripada za 20 odstotkov višja solidarnostna pomoč, zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči pa vloži sindikat na predlog člana v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil upravičenec zmožen vložiti predlog (6. člen). Glede na navedeno tudi odločitvi pritožbenega sodišča, ki sta bili sprejeti pred začetkom veljavnosti aneksov, za odločitev nista relevantni.

7. Tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da rok 60 dni za vložitev zahteve za plačilo solidarnostne pomoči ni materialni prekluzivni rok, prekoračitev katerega ima za posledico izgubo pravice zahtevati izplačilo te pomoči. Ker je v z aneksoma spremenjeni KPND izrecno zapisano, da je treba zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči vložiti v 60 dneh od nastanka primera, ni mogoče šteti, da je ostala KPND nespremenjena v delu, v katerem postopek za uveljavljanje tega prejemka (in predvsem rok za to) ni bil določen. Stališče pritožbe, da gre za instrukcijski rok oziroma za smernice, nima podlage v veljavnih predpisih, ne podpira pa ga niti sklicevanje pritožbe na dejstvo, da tretji odstavek 13. člena Aneksa iz leta 2012 določa, da delavec lahko vloži zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči v navedenem roku (in ne, da jo mora vložiti v navedenem roku), niti zatrjevana drugačna praksa v zvezi z uveljavljanjem solidarnostne pomoči pri toženi stranki (vlagatelj vedno delavec).

8. Sodišče prve stopnje ni odstopilo od uveljavljene sodne prakse, sprejete po uveljavitvi aneksov v letih 2012 in 2013. Odločitev pritožbenega sodišča Pdp 414/2018 se namreč nanaša na drugo pravno vprašanje,1 poleg tega je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 50/2019 spremenjena tako, da je bil tožbeni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči zavrnjen. Tožnik ni navedel drugih sodnih odločb, v katerih bi sodišče rok iz tretjega odstavka 13. člena Aneksa iz leta 2012 ali tretjega odstavka 6. člena Aneksa iz leta 2012 štelo kot instrukcijski. Ker ni dokazal ustaljene sodne prakse, ni utemeljen očitek o odstopu od nje, kot neutemeljena pa je treba zavrniti tudi očitka o kršitvah ustavnih pravic iz 22. in 23. člena ustave.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da je rok iz tretjega odstavka 13. člena Aneksa iz leta 2012 začel teči z dnem, ko je bil tožnik seznanjen z višino škode. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na izrecno določbo aneksov, da prične navedeni rok teči od nastanka primera, in ne od dne ugotovitve obsega škode. Glede na namen solidarnostne pomoči (lažja premostitev težav, ki so doletele delavca) in njeno pavšalno določeno višino za njeno priznanje ni odločilno, kolikšen je obseg nastale škode, saj ta ne vpliva na samo upravičenje ali na višino pripadajoče solidarnostne pomoči. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi obstajale okoliščine, na podlagi katerih v 60 dneh po dnevu nastanka škode zahteve ni bil zmožen vložiti, pa tožnik v pritožbi ne nasprotuje.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Odločilno je bilo vprašanje pravilnosti razlage določb prvega in drugega odstavka 6. člena Aneksa iz leta 2013 glede pravice do solidarnostne pomoči, po kateri tudi delavcu, ki ni član reprezentativnega sindikata, ki je podpisnik tega aneksa, pripada za 20 % višja solidarnostna pomoč, in po kateri se upravičenost za solidarnostne pomoči za take delavce presoja glede na to, ali njegova osnovna plača ne presega oziroma ne bi presegala 130 % minimalne plač.