Jedro

Sodno varstvo je treba v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevati v 30-ih dneh od dneva vročitve odpovedi. Gre za prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da pri zamudi tega roka ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje. Iz tega razloga ni bistveno, zakaj je tožnik zamudil rok za sodno varstvo. Ker ga je zamudil oziroma ker je tožbo vložil prepozno, se tožba (za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) zavrže.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se predlog za vrnitev v prejšnje stanje in tožba zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka sklepa) in ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo (2. točka izreka sklepa). S sodbo je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 10. 2004 nezakonita in se razveljavi, tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 20. 10. 2004 do 31. 12. 2006 priznati delovno dobo in mu jo vpisati v delovno knjižico in mu za ta čas obračunati in izplačati ustrezno nadomestilo plače s prispevki in dajatvami ter zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za priznanje delovne dobe, vpis delovno dobe v delovno knjižico in obračun ter izplačilo nadomestila plač za obdobje od 1. 1. 2007 dalje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.083,50 EUR, v osmih dneh po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje in zavrže tožbo, oziroma podredno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je s sklepom ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil zaradi zamude roka za vložitev tožbe. Ponavlja stališče, da v popravi tožbe z dne 23. 9. 2005 tožnik ne predlaga vrnitve v prejšnje stanje in ne utemeljuje prvotnega predloga, kjer ne navaja drugega, kot da je bil v depresiji in 20. 10. 2004 na izrednem pregledu pri specialistu. Ti dve dejstvi sami po sebi ne opravičujeta zamude. Tožnik je šele kasneje razlog za vrnitev v prejšnje stanje skonstruiral, ko je bil opozorjen, da ta ni naveden, zato predlaga, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli in se tožba zavrže. Opozarja tudi na ugotovitev izvedenke, da je nezmožnost vlaganja tožb pri tožniku trajala do 22. 11. 2004, kar tudi sam tožnik priznava. Tožba, vložena 22. 11. 2004, bi bila pravočasna, nesposobnost ni bila podana, zato je treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti, tožbo pa zavreči. Ne strinja se z izvedeniškem mnenjem o sposobnosti tožnika za vložitev tožbe. Predlagala je, da sodišče imenuje novega izvedenca, sodišče dokazu ni sledilo. Dejstva kažejo, da pri tožniku ni šlo za nesposobnost vložiti tožbo, temveč za neopravičljivo zamudo roka. Opozarja na vsebino zapisov psihiatra dr. K., iz katerega izhaja, da psihično stanje tožnika ni bilo takšno, da ne bi bil sposoben vložiti tožbe. Iz izvida istega specialista z dne 20. 10. 2004 tudi izhaja, da je tožnik za odpoved vedel že 20. 10. 2004, iz mnenja z dne 24. 11. 2004 pa, da ve za odpoved in da ne namerava tožiti, čeprav se je zavedal odpovedi in njenih posledic. Po prepričanju tožene stranke je tožnik šele po vložitvi tožbe v socialnem sporu prišel do informacije, da uspeh v socialnem sporu nima delovnopravnih posledic. Ko je prišel do te ugotovitve, je sam vložil tožbo, saj mu je odvetnik ni hotel vložiti ob zamujenih rokih in brez pravih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Boji se, da gre za špekulacijo in da je bila laična tožba vložena z namenom, da bi se lahko tožnik skliceval na lastno nesposobnost vložitve tožbe. Iz načelnih razlogov še opozarja, da je nesprejemljiva sodna praksa, v skladu s katero naj bi delodajalec upošteval odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o upravičeni zadržanosti od dela le kot enega od dokazov v postopku, v katerem ugotavlja, ali je odsotnost z dela upravičena ali neupravičena. Ustrezno bi bilo, da delavec škodo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo zaradi dokončne odločbe ZZZS, terja od ZZZS. Tožena stranka v času odpovedi ni ravnala niti z majhno malomarnostjo, ni imela nobenih drugih dokazov, kot le podatek, da tožnika ni na delo in da nima odobrenega bolniškega staleža, zato ne more odgovarjati za škodo, ki je z odpovedjo nastala tožniku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovilo je, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe iz upravičenega razloga. Glede na navedeno odločitev je obravnavalo tožbo kot pravočasno in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2004, ki jo je tožena stranka izdala tožniku zaradi kršitev pogodbenih obveznosti, ker je neupravičeno izostal z dela, pri čemer svoje odsotnosti delodajalcu ni javil in izostanka ni upravičil, nezakonita.

Po 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi predvideno neposredno sodno varstvo v roku 30-ih dni od dneva vročitve, oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Rok iz navedene zakonske določbe ni procesne, temveč materialne narave. Gre za izključevalni oziroma prekluzivni rok, ki je določen v materialnem pravu. Razlika med procesnim in materialnim rokom je v tem, da stranka v primeru zamude procesnega roka, lahko zahteva vrnitev v prejšnje stanje, kar pri zamudi materialnega roka ni mogoče. Rok za vložitev tožbe je določen v materialnem zakonu, to je ZDR. Delavec uveljavlja pravico do sodnega varstva zoper ravnanje delodajalca, tako lahko zahteva tudi ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. 30-dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR je prekluzivni rok, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Pri takih rokih preneha pravica ipso iure s potekom časa. V konkretnem primeru je tožena stranka podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodno varstvo bi moral tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR zahtevati v roku 30-ih dni od dneva vročitve. Ker je vložil tožbo po preteku navedenega zakonskega roka, je uveljavil sodno varstvo prepozno. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (1. odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP).

Vrnitev v prejšnje stanje po določbi 116. člena ZPP se dovoli le zaradi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. To pomeni, da ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje, če je stranka zamudila rok za vložitev tožbe zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlogi, zakaj je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe, niso relevantni, saj je tožnik s pretekom roka izgubil pravico do sodnega varstva. Ker je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v nasprotju z določbo 116. člena ZPP, namesto, da bi nedovoljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi 274. člena ZPP, v zvezi s 354. členom ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.