Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje pri zamudi materialnega roka ni mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka sklepa) in ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo (2. točka izreka sklepa). S sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 10. 2004 nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 20. 10. 2004 do 31. 12. 2006 priznati delovno dobo in mu jo vpisati v delovno knjižico in mu za ta čas obračunati in izplačati ustrezno nadomestilo plače s prispevki, dajatvami ter zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za priznanje delovne dobe, vpis delovne dobe v delovno knjižico in obračun ter izplačilo plač za obdobje od 1. 1. 2007 dalje. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 23. 10. 2004, laično tožbo pa je vložil 25. 11. 2004, to je 33. dan po vročitvi. Tožnik je tako zagotovo zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe, ki je določen v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je naprej odločalo o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, ker je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenke na naroku 28. 6. 2007 zaključilo, da je tožnik pri vložitvi predmetne tožbe zamudil 30-dnevni rok zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja, v obdobju od 24. 10. 2004 do 22. 11. 2004, saj ni bil sposoben pravilno razumeti pomena svojih ravnanj in dogodkov in ustrezno uravnavati svojih ravnanj. Tožnik je po oceni sodišča prve stopnje zamudil rok za vložitev tožbe iz upravičenega vzroka in je zato ugodilo njegovemu predlogu za vrnitev prejšnje stanje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog za vrnitev prejšnje stanje in tožbo zavrglo. Sodišče je štelo, da je rok iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) materialni in ne procesni. Gre za prekluzivni rok, ki je določen v materialnem pravu. Rok za vložitev tožbe je določen v materialnem zakonu, to je v ZDR. Vrnitev v prejšnje stanje se lahko dovoli le glede procesnih rokov, ne pa glede materialnih rokov. Razlogi, zakaj je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe, niso relevantni, saj je tožnik s pretekom roka izgubil pravico do sodnega varstva.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Sodišče druge stopnje je nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 117. člena ZPP, ker zakon ne določa, da ta določba velja le za procesne roke. Sodišče druge stopnje je tudi nepravilno uporabilo določbo 274. člena ZPP in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se je v celoti skliceval na svoje navedbe, ki jih je podal v tožbi in pripravljalnih vlogah in v celoti soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. V podobnih primerih je sodišče odločilo, da stranka, ki je zamudila rok za vložitev tožbe lahko iz opravičljivih razlogov predlaga vrnitev v prejšnje stanje v upravnih zadevah v 8 dneh, v delovno pravdnih zadevah pa v 15 dneh, odkar so prenehale okoliščine, zaradi katerih je zamuda nastala, vendar najpozneje v 3 mesecih od nastanka zamude, hkrati pa mora vložiti tudi tožbo. Tožnik se ob tem sklicuje na judikat VDS Pdp 21/2000 in na I Up 524/2004. Nadalje je tožnik v reviziji navedel, da je zamudil rok za vložitev tožbe iz opravičljivih razlogov, kar je vse ugotovilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje je potrebno ugoditi zahtevku tudi zaradi načela pravičnosti, saj tožnik za sporno obdobje še vedno nima urejenega statusa. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in da naj spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da stroškovno potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je predlagala zavrnitev revizije tožnika.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je po določbi 367. člena ZPP v načelu dovoljena zoper sodbo, ki je bila izdana na drugi stopnji. Izjemoma je na podlagi prvega odstavka 384. člena ZPP revizija dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Za tak primer gre v tem sporu.

8. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

9. Tožnik je v reviziji uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 399. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Vendar tožnik ne pojasni vsebinsko, v čem je podana zatrjevana kršitev, zato revizijsko sodišče te kršitve ni obravnavalo.

10. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje, ker je po opravljenem dokaznem postopku v zvezi s tem ugotovilo, je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe iz upravičenega razloga. Odločitev drugostopenjskega sodišča temelji na prvem odstavku 274. člena ZPP, ki med drugim določa, da sodišče zavrže tožbo tudi tedaj, če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, tožba pa je vložena prepozno. Sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP v povezavi s 354. členom ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

11. ZDR v tretjem odstavka 204. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe zaposlitve, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

12. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je rok za vložitev tožbe po tretjem odstavku 204. člena ZDR prekluzivni materialni rok (tako na primer v sklepu VIII Ips 284/2005, sklepu VIII Ips 304/2005, sodbi VIII Ips 316/2005, sklepu VIII Ips 186/2007, sklepu VIII Ips 233/2008). To pomeni, da mora biti neposredno sodno varstvo po tretjem odstavku 204. člena ZDR uveljavljeno v prekluzivnem roku 30 dni.

13. V sklepu VIII Ips 304/2005 z dne 22. 11. 2005 (enako tudi v VIII Ips 252/2006 z dne 19. 12. 2006) je Vrhovno sodišče navedlo, da iz pravnih norm, predvsem iz ZPP in iz Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001) izhaja, da zakonodaja ureja materialne in procesne roke. Materialni roki so izključevalni (prekluzivni) in zastaralni roki, določeni so v materialnem pravu. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pravica sama s potekom časa ne preneha, zavezanec pa lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki so pa roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank. Za razmerje med tekom materialnih in procesnih rokov v postopkih po ZPP, je pomembna določba sedmega odstavka 112. člena ZPP. Ta določa, da določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba. To pomeni, da se tudi materialni roki za vložitev tožbe podaljšujejo za poštni tek, vendar samo zanj in v drugih primerih iz prvega do šestega odstavka 112. člena ZPP. Razlika med prekluzivnimi in zastaralnimi roki je določena v 345. členu OZ, ta člen pa tudi ureja temeljne pravne značilnosti prekluzivnih rokov. Ta člen določa, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo, ali opraviti določeno procesno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. To pomeni, da je v primerih, ko je s posebnim zakonom (v tem primeru tretjim odstavkom 204. člena ZDR) določen rok za vložitev tožbe, pa stranka zamudi rok, je pravica izgubljena, torej je prenehala po samem zakonu. Zamuda tega roka pomeni prenehanje pravice same.

14. Ob upoštevanju, da gre v primeru vložitve tožbe po tretjem odstavku 204. člena ZPP za materialni prekluzivni rok, je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da vrnitev v prejšnje stanje pri zamudi materialnega roka ni mogoče. Če preneha pravica po zakonu samem je logično, da se ne more ugoditi zahtevi po vrnitvi v prejšnje stanje. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko utemelji zamuda procesnega roka. Podaljšljivi so le sodni, ne pa zakonski roki. Vrnitev v prejšnje stanje pa ne pride v poštev pri zamudi materialnopravnih rokov - tako prekluzivnih (npr. rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti) kot tudi zastaralnih (1).

15. Glede na ugotovitev, da je tožnik vložil tožbo 33. dan po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je jasno, da je tožnik zamudil rok določen v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Ker gre za materialni prekluzivni rok, to hkrati pomeni, da ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje.

16. Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, stran 473.