Jedro

Vrhovno sodišče se je že večkrat opredelilo, da predstavlja izvajanje vaje na kombiniranem (preprijemalnem) plezalniku (popularno "tarzanki") nevarno dejavnost (npr. sodba II Ips 388/97 z dne 8.10.1998). V konkretnem primeru, ko je bila hitrost izvedbe te vaje še posebej poudarjena (kontrola z merilcem časa) in ko je bila oprijemalna površina prečk mokra, o objektivni odgovornosti ne more biti dvoma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh povrniti 71.898 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.917.090 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2001 ter 62.390 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1995. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožnika pa zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 500.989 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2001. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zadoščenje za nepremoženjsko škodo znižalo za 300.000 SIT. Sicer je pritožbo tožene stranke in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjen del sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da zaradi konkretnih okoliščin, v katerih je tožnik izvajal vojaško vajo na kombiniranem plezalniku ("tarzanki"), ni šlo za nevarno dejavnost. Vojaki so pričeli z vadbo na tej napravi šele po tem, ko so predhodno opravili že štiri ure usposabljanja na njej, zagotovljeno je bilo varovanje z dvema vojakoma, doskočišče je bilo posuto s prekopano mivko, oprijemalne prečko pa so bile obložene z narezano gumo (ki preprečuje drsenje). Pred vajo so se vojaki temeljito ogreli, ponovno pa so jim bila dana tudi navodila kako naj izvajajo vajo. Tudi iz novejše sodne prakse izhaja, da kombiniran plezalnik sam po sebi ni nevaren, temveč lahko to postane šele glede na konkretne okoliščine. To, da so ob izvajanju vaje merili čas premagovanja ovire, ni posebnega pomena, saj je šlo le za pridobivanje statističnih podatkov. Vrhovno sodišče se je glede podobne ovire (dvovišinske naletne gredi) opredelilo, da ne predstavlja nevarne stvari.

Tožnik vaje ni izvajal pravilno, saj pri preprijemanju ne bi smel izpustiti nobene prečke. Zato je izključno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel pri padcu.

Pri odločanju o višini zadoščenja bi moralo sodišče upoštevati, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni pretrpel pravno relevantnega strahu (ker ni bilo indikacij za tak strah), ter da je sposoben za vse življenjske aktivnosti. Ker tudi v svojem poklicu ni oviran je zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoko.

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer soglaša s pravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je vaja na kombiniranem plezalniku ("tarzanki") nevarno dejavnost. Opozarja, da revizija zanemarja pomen izvedenskega mnenja Fakultete za šport iz Ljubljane ter zavrača revizijske očitke, da je zadoščenje previsoko. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se je že večkrat opredelilo, da predstavlja izvajanje vaje na kombiniranem (preprijemalnem) plezalniku - popularno "tarzanki" (ki je podrobno opisano v četrtem odstavku na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje) nevarno dejavnost (npr. sodba II Ips 388/97 z dne 8.10.1998). V konkretnem primeru, ko je bila hitrost izvedbe te vaje še posebej poudarjena (kontrola z merilcem časa) in ko je bila oprijemalna površina prečk mokra, o objektivni odgovornosti ne more biti dvoma (op1). Okoliščine, na katere se sklicuje revizija (da so vojaki predhodno opravili štiri ure usposabljanja na tej oviri, da je bilo zagotovljeno varovanje z dvema vojakoma, da je bilo doskočišče posuto s prekopano mivko, da so bile oprijemalne prečke obložene z narezano gumo, da so se vojaki pred vajo ogreli ter da so bili poučeni o načinu izvajanja vaje), so zato irelevantne. Odgovornost tožene stranke je namreč objektivna, torej ne glede na to, ali je storila vse, kar je bila za varnost poteka vaje dolžna storiti (torej tudi, če so vojaki predhodno opravili štiri ure usposabljanja na tej oviri, če je bilo zagotovljeno varovanje z dvema vojakoma, doskočišče posuto s prekopano mivko, oprijemalne prečke obložene z narezano gumo, vojaki pred vajo ogreti in poučeni o tem, kako vaja poteka).

Revizijsko sodišče sprejema tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da bi s hitrejšim preprijemanjem sam povzročil padec. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je želel v čim krajšem času premagati ovire, kar je bil tudi namen tega usposabljanja (dodaten pritisk v tej smeri je bilo tudi merjenje hitrosti z merilcem časa). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnik pri začetku vadbe ni prijel za prvo prečko, temveč za drugo, vendar je pojasnil, da je to storil, ker je bil previsok. Tako ravnanje zato ne predstavlja kršitve skrbnosti do samega sebe in tudi ne nepravilne izvedbe vaje (op2). Tega, da bi tožnik med preprijemanjem izpustil katero od nadaljnjih prečk (kar mu očita revizija), pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili. Revizijsko sodišče zato sprejema zaključek, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca s plezalnika (drugi odstavek 154. člena in tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Revizijsko stališče, da "tožeča stranka ni pretrpela pravno relevantnega strahu, glede na to, da ni izkazanih nobenih indikacij za takšen strah", je v nasprotju z natančnimi in izčrpnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o intenzivnosti in trajanju strahu, ki ga je tožnik doživel ob samem dogodku in nato med zdravljenjem (gl. tretji, četrti in peti odstavek na 4. strani ter prvi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje). Glede na takšen obseg te oblike nepremoženjske škode, dosojen znesek zadoščenja ni previsok. Enako velja za zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Obseg trajnih posledic poškodbe in druge okoliščine primera (kar vse je natančno opisano v zadnjem odstavku na 6. strani ter v prvem in drugem odstavku na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje) in sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod tožnika opravičuje do dosojenega zneska zadoščenja. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado odvetnici, materialne stroške in sodno takso.

Opomba 1: Prim. nosilne razloge sodbe VS RS II Ips 575/2001 z dne 30.5.2002 ter razloge sodbe II Ips 453/2000 z dne 22.3.2001. Revizijsko sklicevanje na stališče sodbe VS RS II Ips 15/2002 z dne 24.10.2002, da dvovišinska naletna gred kot pehotna ovira ne pomeni nevarne stvari, je zato brez pomena.

Opomba 2: Prim. zadnji odstavek na drugi strani sodbe sodišča prve stopnje, ki se v tej zvezi sklicuje na izvedensko mnenje Fakultete za šport.