Jedro

Pogodbeno dogovorjena prepoved odtujitve lahko učinkuje proti drugim osebam le, če je vpisana v zemljiški knjigi in ob nadaljnjem pogoju; da je ustanovljena med zakonci, roditelji in otroki, posvojenimi otroki in rejenci ali njihovimi zakonci (pravno pravilo iz paragrafa 364 c ODZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se na podlagi prodajne pogodbe z dne 20.6.1994 pri nepremičnini, parceli št. 159/2 - stanovanjska stavba 150 mý, vpisani v vložek št. 888 k.o. V., last drugega toženca in tretje toženke, dovoli in izvrši vknjižba lastninske pravice na prvega toženca ter podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se na podlagi navedene prodajne pogodbe dovoli in izvršbi vknjižba lastninske pravice na prvega toženca, kar so dolžni nerazdelno predlagati in izvršiti toženci v 15 dneh pod izvršbo, ker bo sicer to nadomestila sodba. Tožeči stranki je naložilo, da drugemu tožencu in tretji toženki nerazdelno povrne 97.785,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske odločbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Tožeča stranka se je zoper to sodbo pritožila, uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče je za presojo spornega razmerja med strankama uporabilo določbe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK), ki dovoljujejo vpis prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo ter tej pravici, v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, priznalo učinek erga omnes. Pritožnica meni, da tako stališče ni pravilno, sodišče bi moralo uporabiti pravna pravila ODZ. Skladno s pravnim pravilom paragrafa 364 c ODZ bi imela prepoved odtujitve, vknjižena v C listu zemljiškoknjižnega vložka 888 k.o. Volče, absolutni učinek le, če bi bila dogovorjena med osebami, ki jih navedeno pravno pravilo taksativno določa. Ker pa dogovorjena prepoved odtujitve ni bila dogovorjena med temi osebami, ne more učinkovati proti tretjim. ZZK med pravicami, ki se v zemljiško knjigo vpisujejo, res našteva tudi prepoved odtujitve in obremenitve, torej je ta inštitut dopusten. Vendar ga ne moremo razumeti neomejeno, saj naše pravo le izjemoma dopušča omejitve stvarnih pravic, kar prepoved razpolaganja gotovo je. Zato v zemljiško knjigo vpisani prepovedi odtujitve ni mogoče priznati absolutnega učinka, če bi zakon to štel, bi to predpisal. Predvsem pa taka prepoved ne more časovno neomejeno veljati, glede časovne veljavnosti takega dogovora je potrebno analogno uporabiti pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o časovni razsežnosti pogodbene predkupne pravice, ki kot omejitev lastninske pravice, učinkuje le pet let. Na časovno omejitev vpisane prepovedi razpolaganja je pritožnica opozorila še tekom postopka na prvi stopnji, o tem se sodišče ni izjasnilo in zato sodba odločilnih razlogov ne vsebuje in je preizkus nemogoč, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Napačen je tudi sklep o stroških, ki ni niti obrazložen, drugi toženec in tretja toženka stranka sta priglasila 900 točk v zvezi z zastopanjem ter 6.750,00 SIT sodne takse za odgovor na tožbo, to pa bi ob vrednosti točke 90,00 SIT zneslo 87.750,00 SIT in ne 97.785,00 SIT, kolikor jima je priznano. Tožeča stranka priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da razlogov o odločilnih dejstvih sodba nima. Sodba ima jasne in razumljive razloge, preizkus je mogoč, le materialnopravo je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V tej zadevi je tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo temeljila na določbi 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri lahko upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika (v konkretnem primeru prvega toženca), in je zato tožeča stranka, ki je kot upnik predlagala izvršbo zoper dolžnika (prvega toženca), vložila to tožbo zoper prvega toženca kot kupca ter drugega toženca in tretjo toženko kot prodajalca predmetne nepremičnine, ki so prodajno pogodbo sklenili v pisni obliki, ni pa bil predlagan vpis lastninske pravice na podlagi navedene pogodbe v zemljiški knjigi. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je v zemljiški knjigi vpisana prepoved odtujitve in obremenitve pri predmetni nepremičnini, do vpisa je prišlo na podlagi pogodbe, sporazuma. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine omejuje razpolagalno sposobnost osebe, ki je vpisana kot lastnik (drugi toženec in tretja toženka) in je zaznamba te prepovedi v zemljiški knjigi ovira, zaradi katere zemljiškoknjižno sodišče vpisa ne more dovoliti na podlagi pravnega posla, razpolaganja zemljiškoknjižnega lastnika, če je predlog za vknjižbo vložen po zaznambi te prepovedi. Zemljiškoknjižno sodišče namreč ne ugotavlja drugih dejanskih okoliščin, ki so bile temelj nastanka neke pravice (oziroma bremena), ki se v zemljiško knjigo vpisuje, pač pa preverja le formalne pogoje za vpis. Vendar pa je v tem postopku o zahtevku tožeče stranke odločalo pravdno sodišče, ki preverja tudi stvarnopravne učinke vpisa. Pritožba v zvezi s tem tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja, da pogodbeno dogovorjena prepoved odtujitve lahko učinkuje proti drugim osebam le, če je vpisana v zemljiški knjigi (ta pogoj je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v konkretnem primeru izpolnjen) in ob nadaljnjem pogoju; da je ustanovljena med zakonci, roditelji in otroki, posvojenimi otroki in rejenci ali njihovimi zakonci (pravno pravilo iz paragrafa 364 c ODZ). To pravno pravilo je uporabljivo v konkretnem primeru, saj že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da pozitivno pravo materialnopravnih učinkov prepovedi razpolaganja, ki jo dogovorijo stranke, ne ureja (vsaj ne v času, ko je sodišče prve stopnje sodbo izdalo). Uporabljiva so bila zato pravna pravila ODZ, ki so ta institut urejala, saj niso nasprotovala našemu pravnemu redu, nenazadnje pa je to pravno praznino zapolnil novi Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki je začel veljati 1.1.2003 in ki v 38. čl. ureja prepoved odtujitve ali obremenitve praktično enako kot prej pravna pravila ODZ in izrecno določa, da prepoved odtujitve in obremenitve, ki se lahko vpiše v zemljiško knjigo, vendar samo, če je določena med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema, starši in otroci ter posvojenci in posvojitelji, le v takem primeru učinkuje tudi proti tretjim osebam (4. odst. 38. čl. SPZ). Glede časovne veljavnosti določene prepovedi odtujitve ali obremenitve po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno sklicevanje pritožbe na določbe ZOR, ki časovno omejuje trajanje ustanovljene pogodbene predkupne pravice na dobo petih let (čl. 531) ob uporabi splošnih razlagalnih pravil, ko pritožba ob tem še poudarja, da gre za omejitev lastninske pravice, kakršna je tudi predkupna pravica. Novi Obligacijski zakonik (OZ) v 511. čl. trajanje predkupne pravice ureja drugače kot prej ZOR in pravilo o največ petletnem trajanju predkupne pravice ni več kogentno in tudi SPZ ne omejuje časovne veljavnosti določene prepovedi odtujitve ali obremenitve. Ker je torej prvostopenjsko sodišče učinke pogodbeno dogovorjene prepovedi odtujitve in obremenitve presojalo le skozi določbe zemljiškoknjižnega prava, ni pa presodilo stvarnopravnih učinkov take vpisane prepovedi v zemljiško knjigo, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je dogovor, na podlagi katerega je prišlo do vpisa zaznambe te prepovedi v zemljiško knjigo, sklenjen med osebami, naštetimi v pravnem pravilu paragrafa 364 c ODZ (sedaj 38. čl. SPZ), na kar utemeljeno opozarja pritožba. Absolutni učinek proti drugim osebam, torej tudi tožeči stranki, bi taka vpisana prepoved imela le, če bi bila prepoved dogovorjena med že navedenimi osebami (zakonci, zunajzakonski partnerji ...). Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo prve stopnje razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v ponovni postopek (355. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek v nakazani smeri dopolniti, da bo lahko o zahtevku tožeče stranke pravilno odločilo. Ker je razveljavljena odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o zavrniti podrejenega tožbenega zahtevka, odločanje o eventuelno postavljenem zahtevku je mogoče šele, če je zavrnjen primarni zahtevek (3. odst. 182. čl. ZPP). Ker je prvostopenjska sodba razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločbo in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165. čl. ZPP).