Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Na podlagi ugotovitev, da tožnikov pravni prednik sporne poti ni uporabljal ves čas do prodaje nepremičnin tožniku, od leta 1982, ko je tožnik kupil nepremičnine, do katerih teče sporna pot, do leta 2000, ko se je toženka uprla uporabi poti, pa ni poteklo dvajset let, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja služnostne poti, pridobljena na podlagi priposestvovanja, pravilna.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke (1) za ugotovitev obstoja stvarne služnosti vožnje s kmetijsko mehanizacijo in avtomobili ter pešpoti prek toženkine nepremičnine parc. št. 5371 k.o. ... v korist tožnikovih nepremičnin parc. št. 5378, 5379, 5380, 5381 in 5382/1, vse k.o. ..., v širini cca 2,8 m in dolžini cca 90 m, prek toženkine parcele do tožnikovih parcel, (2) za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter (3) za odstranitev lesene ograje na prehodu na toženkino parcelo širine okrog 3 m in posajenih oljk ob robu poti in za prepoved oviranja in preprečevanja služnosti v bodoče. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.
2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati poteka dvajsetletne priposestvovalne dobe. Pritrdilo je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je pot za vožnjo s kmetijsko mehanizacijo uporabljala le v 70. letih, kasneje pa je bil ta namen uporabe poti opuščen in da je tožnikov pravni prednik po letu 1975 uporabo poti opustil, tako da tožnik ni dokazal, da bi bil bodisi njegov prednik bodisi sam sporno pot uporabljal dvajset let kot pešpot, z vožnjo kmetijske mehanizacije in z avtomobili za potrebe svojih nepremičnin.
3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je po tožbenih navedbah njegov pravni prednik uporabljal pot od njene ustanovitve okrog leta 1962 do 1986 in da so to pot takò sam kot njegovi predniki uživali po potrebi, kot je to običajno, in da je zato povsem zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati dvajsetletne priposestvovalne dobe. Izvedeni dokazi so z vso gotovostjo potrdili obstoj zatrjevane stvarne pravice in so zato razlogi sodišča o nasprotnem protispisni. Ker je pot uporabljal že njegov pravni prednik, ni bilo treba, da bi moral za priposestvovanje služnosti tudi sam uporabljati pot dvajset let. Od leta 1962 do leta 2000, ko se je toženka uprla uporabi poti, se je pot uporabljala po potrebi glede na namen zemljišč, do katerih vodi. Sam je tako pot uporabljal 18 let, njegov pravni prednik pa 20 let (in ne 14 let, kot je navedlo sodišče). Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.
4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev oprli na naslednje dejanske ugotovitve: - da je čez nepremičnino, ki je sedaj last toženke, potekala pot, ki je bila razširjena za vožnjo s kmetijsko mehanizacijo, - da se je pot za vožnjo s kmetijsko mehanizacijo uporabljala le v 70. letih, kasneje pa se je za ta namen opustila, - da so kasneje le še nekateri lastniki hodili po tej poti za dostop do svojih gozdov, da pa tožnikov pravni prednik poti ni uporabljal ves čas, - da je tožnik nepremičnine, ki so v tožbi navedene kot gospodujoče, kupil v letu 1982, - da sporne poti, ki teče prek toženkine nepremičnine, od leta 1982 do leta 1998 ni uporabljal za pešpot, za vožnjo z vozilom in s kmetijsko mehanizacijo, in da je do svojih nepremičnin dostopal po drugi poti, tj. prek drugih svojih nepremičnin.
7. Drugačne revizijske navedbe o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za odločitev o zahtevkih, so zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja v reviziji (tretji odstavek 370. člena ZPP) neupoštevne, očitkov protispisnosti in popolne zgrešenosti ugotovitve, da tožnik ni dokazal dvajsetletne priposestvovalne dobe, pa zaradi njihove pavšalnosti ni mogoče preizkusiti.
8. Na podlagi ugotovitev, da tožnikov pravni prednik sporne poti ni uporabljal ves čas do prodaje nepremičnin tožniku, od leta 1982, ko je tožnik kupil nepremičnine, do katerih teče sporna pot, do leta 2000, ko se je toženka uprla uporabi poti, pa ni poteklo dvajset let, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja služnostne poti, pridobljene na podlagi priposestvovanja, pravilna (prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR, ki se na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ – uporablja v obravnavani zadevi).
9. Revizijske navedbe, da med letoma 1962 in 1982 ni poteklo 14 let, kot je navedlo sodišče druge stopnje, marveč 20 let, so utemeljene, vendar pa iz drugih ugotovitev sodišča izhaja, da gre za očitno pomoto pri izračunu, ki ni bistvena. Odločilna je ugotovitev, da je tožnikov pravni prednik že pred prodajo nepremičnin tožniku sporno pot prenehal uporabljati. Ker bi se šele leta 1982, ko so bile tožniku prodane nepremičnine, iztekla dvajsetletna priposestvovalna doba, ni pomembno, koliko časa pred tem jo je prenehal uporabljati.
10. Iz povzetka dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga izpodbijani sodbi, izhaja tudi neutemeljenost revizijskih očitkov, da sodišči nista upoštevali priposestvovalne dobe tožnikovega pravnega prednika. Ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo SPZ in je bilo zato kot podlago za odločitev o zahtevku treba uporabiti ZTLR, je neutemeljen tudi očitek o neupoštevanju prvega odstavka 269. člena SPZ.
11. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).