Jedro

Na podlagi 1. odstavka 54. člena ZTLR se služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi obstoj stvarne služnosti vožnje s kmetijsko mehanizacijo in avtomobili ter pešpoti preko parcele tožene stranke št. 9294/3 k.o. I., sedaj parcele št. 5371 k.o. M. v korist parcel tožnika št. 5378, 5379, 5380, 5381 in 5382/1 k.o. M., v širini cca 2,8 m in dolžini cca 90 m, preko parcele toženke do parcel tožnika; da se toženki nalaga, da tožniku izda pravnoveljavno zemljiškoknjižno listino, da si pravico navedene stvarne služnosti vknjiži v zemljiško knjigo na svoje ime, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba, da se toženki nalaga, da odstrani postavljeno leseno ograjo na prehodu na njeno parcelo, širine okrog 3 m ter posajene oljke ob robu poti, ki se nadaljujejo preko njenih parcel in ki ovirajo normalen prehod in prevoz ter se ji v bodoče prepoveduje takšno ali podobno oviranje in preprečevanje izvrševanja služnosti tožniku. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 372.334,00 SIT stroškov v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uvodoma navaja, da izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP. Po oceni pritožnika je sodba nezakonita in nepravilna. Navaja, da je že v tožbi trdil, da je služnostno pot imel že njegov pravni prednik F., ki je pot od ustanovitve okrog leta 1962 do leta 1986 tudi uporabljal, kar potrjuje tudi priče. Nadalje se je navajalo, da je celo prejšnji lastnik parcele 9294/3 k.o. I., sedaj parcele 5371 k.o. M., dovolil izgradnjo poti po svoji parceli ter da so tako tožnik kot njegov pravni prednik pot uživali po potrebi kot je to običajno. Zaradi tega je po oceni pritožnika povsem zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni priposestvoval služnosti poti. Zahtevek se je tudi glasil na ugotovitev obstoja te stvarne služnosti, kar so izvedeni dokazi z vso gotovostjo tudi potrdili in so razlogovanja sodišča o nasprotnem celo protispisna. Tako je povsem netočno navajanje sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik dejansko izvrševati uporabo poti več kot 20 let, ker je to počel že njegov pravni prednik, ki mu ni nihče nasprotoval. Tožniku pa nihče ni prepovedal uporabo poti do posega toženke, ki pa jo je tožil. Nenazadnje pa obstoj poti potrjuje tudi dopis KS K. in izpoved njenega tajnika K.. Zaradi tega po oceni pritožnika zavrnitev zahtevka nima podlage v spisovnih podatkih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati poteka priposestvovalne dobe 20 let, ki je pogoj za pridobitev stvarne služnosti po 1. odstavku 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (ki se na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ uporablja v obravnavani zadevi). Kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, se na podlagi 1. odstavka 54. člena ZTLR služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Da bi pritožnik uspel izpodbiti dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi moral v pritožbi konkretizirano navesti razloge, ne pa le pavšalno zatrjevati, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni priposestvoval služnosti, povsem zgrešen, kar da so izvedeni dokazi z vso gotovostjo potrdili. Taka pritožbena navedba je dejansko pavšalna in je ni mogoče preizkusiti, nasprotno temu pa so razlogi izpodbijane sodbe glede pravno odločilnih dejstev prepričljivi in logični in temeljijo na dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje presodilo v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sta si izpovedbi pravdnih strank nasprotujoči, zato se je pri odločitvi pravilno oprlo predvsem na dejstva ogleda, dejstva, ki izhajajo iz listin, na dejstva, ki sledijo pričevanj prič zaslišanih v zadevi P , ter izpovedbo priče M.K.. Pritožnik ni uspel izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da priče niso potrdile, da je tožnik uporabljal sporno parcelo od nakupa zemljišč leta 1982 za pešpot, za vožnjo z vozilom in kmetijsko mehanizacijo. Povsem pravilno je svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče M.K., ki je izpovedal, da se je pot uporabljala le v 70 letih, kasneje pa se je opustila uporaba poti za namen vožnje s kmetijsko mehanizacijo. Ni točen očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je uporabljal pot že pravni prednik tožnika, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno in prepričljivo pojasnilo, da tožnik ni dokazal, da je 20 let brez upiranja lastnika parcele št. 5371 k.o. M. uporabljal pot na tej parceli v širini cca 2,8 m in v dolžini cca 90 m kot pešpot, z vožnjo kmetijske mehanizacije in avtomobili za potrebe svojih parcel in da tega dejstva ni dokazal niti za svojega predlastnika, pravnega prednika. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje jasno povedalo, da tožnik ni dokazal, da je njegov predlastnik izvrševal na spornem zemljišču stvarno služnost 20 let za namen in v obsegu in na način, ki ga vtožuje. Pravilno je zaključilo, da je tožnikov predlastnik uporabljal pot, vendar največ od leta 1962 do 1982, kar znaša 14 let in v manjšem obsegu in ne na način, ki ga vtožuje tožnik, saj se po poti ni vozil s traktorjem in ne z osebnim vozilom. V teh 14 letih pa tožnikov predlastnik vtoževane služnosti ni priposestvoval, zato tožnik ni kupil parcel s služnostno pravico na sporni parceli. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da pokojni P.F. dejansko ni uporabljal poti ves čas, zagotovo pa je ni uporabljal na vtoževani način, saj se je po letu 1975 opustila uporaba poti, torej tudi v predelu, ki gre čez sporno parcelo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povedalo, kakšne pravne posledice sledijo, če je izvrševanje uporabe poti prekinjeno. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpoved priče M.K., da je tožnik šele pred nekaj leti začel s ponovnim vzpostavljanjem funkcionalnosti poti za vožnjo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedeni dokazi kažejo, da je tožnik začel uporabljati pot šele okoli leta 1998, ko je prodal svojo parcelo, s katero je imel lasten dostop iz javne ceste, do leta 2000, ko se je toženka uprla tožniku, da sporno parcelo uporablja za vožnjo in sta pretekli komaj dve leti, zato je pravilno zaključilo, da je tožba preuranjena, saj toženka priznava in dovoljuje tožniku, da sporno parcelo uporablja za dostop, pešpot do njegovih parcel. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo leto, ko je tožnik kupil zemljiški kompleks na N., ter dejstvo, da uporablja pot in tudi pot v predelu, ki poteka čez sporno parcelo od leta 1982 do 2000, ko je toženka kot lastnica služečega zemljišča, to je sporne parcele, nasprotovala dejanskemu izvrševanju služnosti, nakar je pravilno zaključilo, da ni pretekla zakonska doba 20 let, temveč le 18 let. Tudi dejstvo, da je toženka nasprotovala tožniku, da izvršuje služnost na njenem zemljišču, na jasen in nedvoumen način, s postavitvijo ovire na poti marca 2000, govori za zaključek, da tožnik do trenutka nasprotovanja vtoževano služnost ni priposestvoval. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo dopis KS K. in ta ne potrjuje tožbenih trditev, kot to pavšalno navaja pritožnik v pritožbi.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).