Jedro

Če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljan druge bivše jugoslovanske republike, je odločilno, kakšno pravno razmerje daje državljanskemu statusu umrle osebe pravo Republike Slovenije oziroma pravo sedanje države naslednice bivše Republike SFRJ.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 27.5.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Upravne Enote Gornja Radgona z dne 25.4.2003, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ki se nanaša na vračilo 16/30 nepremičnin naštetih v 1. točki izreka odločbe upravnega organa prve stopnje. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo 3. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in ugotovitev, da je bil S.S. od 28.8.1945 dalje jugoslovanski in srbski državljan, A.A., C.C. in B.B. pa so bili od 4.11.1947 do smrti jugoslovanski državljani in državljani Republike Hrvaške.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke. Oba upravna organa sta pravilno upoštevala 3. odstavek 9. člena ZDen-B (izpolnjevanje pogoja vzajemnosti). Pri presoji tega pogoja je potrebno ugotoviti, ali je vračanje podržavljenega premoženja po vsebini enako urejeno v obeh državah za kateri se ugotavlja vzajemnost. Če se ugotovi vsebinska skladnost predpisov je potrebno dodatno ugotoviti, ali se v prvi državi priznavajo državljanom druge države enake pravice, kot jih ta druga država priznava državljanom prve države. Vzajemnost mora biti izkazana pravno in dejansko pri tem ne zadostuje, da se da z interpretacijo predpisov dokazovati, da predpisi tuje države vzajemnost dopuščajo, če ni dokazano, da tuja država tako vzajemnost tudi dejansko izvaja. Dokazno breme obstoja vzajemnosti je na strani upravičenca oziroma vlagatelja zahteve. Iz zakonodajnega gradiva za sprejem Zden-B je razvidno, da je bil namen zakonodajalca, da postavi pogoj vzajemnosti v tistih primerih, ko bi osebe sicer izpolnjevale pogoj za pridobitev statusa upravičenca po 1. odstavku 9. člena ZDen. Če je bila posamezna oseba ob podržavljanju jugoslovanski državljan, ob smrti pa državljan države, ki že ima z zakonom urejeno denacionalizacijo ali države, ki je po drugi svetovni vojni izvedla podržavljanje, ni pa še sprejela predpisa o vračanju oziroma ga šele pripravlja, je potrebno ugotoviti, kakšna so glede na državljanski status denacionalizacijska razmerja v tej državi. Zato je po mnenju prvostopnega sodišča pomembno republiško državljanstvo denacionalizacijskih upravičencev tudi v času njihove smrti. Iz potrdil državnih organov Republike Hrvaške izhaja, da so bili A.A., C.C. in B.B. državljani Republike Hrvaške, iz potrdila Občine Z. pa izhaja, da je bil S.S. državljan Republike Srbije. S.S. in pravni predniki tožnikov, ki so bili denacionalizacijski upravičenci niso bili državljani Republike Slovenije temveč so bili v času uvedbe denacionalizacije oziroma v času smrti državljani drugih držav oziroma so imeli drugo republiško državljanstvo. Ker vzajemnost glede denacionalizacije med Republiko Slovenijo in na drugi strani Republiko Srbijo ter Republiko Hrvaško ni podana, sta upravna organa po presoji prvostopnega sodišča utemeljeno zavrnila zahtevek tožnikov za denacionalizacijo premoženja.

Tožniki S.S., T.T., M.M. in G.G. v pritožbi navajajo, da sta imela S.S. in A.A. na dan 9.5.1945 slovensko in jugoslovansko državljanstvo, ker se slovenskemu državljanstvu nikoli nista odpovedala. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je po mnenju tožnikov podana vzajemnost, med Republiko Slovenijo in Srbijo pa je sklenjena meddržavna pogodba o priznanju pravice do denacionalizacije. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

L.L. v pritožbi navaja, da je presoja, ali je neka oseba po 3. odstavku 9. člena ZDen tuj državljan, dopustna samo po predpisih, ki so urejali državljanstvo v času življenja te osebe. Državljani bivših republik SFRJ so postali tujci z osamosvojitvijo Republike Slovenije. B.B. je umrla leta 1974, zato njenega državljanstva ni mogoče urejati za nazaj. V času življenja in v času smrti ni bila in tudi ni mogla biti tuja državljanka, saj je bila državljanka SFRJ, po smrti pa ni mogla postati tujka, saj je s smrtjo prenehala biti subjekt pravic in obveznosti. Prvostopno sodišče ni navedlo na podlagi katerih zakonskih določil je ugotovilo, da je bila B.B. ob smrti državljanka Republike Hrvaške, zato je izpodbijana sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Potrdilo Mestnega sekretariata za upravo in pravosodje Mesta Z. z dne 14.7.1995, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pa ne more dokazovati, da je bila B.B. hrvaška državljanka. Predpisi, sprejeti po razpadu bivše SFRJ, ki so pripadnike drugih narodov in narodnosti opredelili kot tuje državljane, državljanstva za nazaj ne morejo spremeniti oziroma ga določiti v nasprotju z dejstvi, ki državljanstvo opredeljujejo. B.B. je bila rojena 1897 v Sloveniji, očetu in materi slovenske narodnosti, po osamosvojitvi Slovenije, pa bi si ob predpostavki, da bi bila še živa in da bi se tedaj štela za tujo državljanko, pridobila državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Temeljno pravilo, katere osebe so denacionalizacijski upravičenci, vzpostavljata skupaj 1. in 3. odstavek 9. člena ZDen. Po 1. odstavku so denacionalizacijski upravičenci fizične osebe, ki so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani (in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodb); 3. odstavek 9. člena pa krog upravičencev do denacionalizacije omeji in veže na vzajemnost oziroma pogoj, da je pravica do denacionalizacije priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Iz besedila 3. odstavka izhaja, da je kot tuje državljane mogoče razumeti le državljane, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od republik nekdanje Jugoslavije, vendar niso imeli slovenskega republiškega državljanstva. Do denacionalizacijskega zahtevka je torej upravičen le slovenski državljan, državljan katere od drugih jugoslovanskih republik pa le ob dodatnem pogoju vzajemnosti. Ustavno sodišče RS je v odločbi, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 presodilo, da je določba 1. člena (3. odstavka 9. člena ZDen) ZDen-B, v skladu z Ustavo in da s to določbo ni kršeno načelo do enakega obravnavanja upravičencev do denacionalizacije.

Pritožbeni ugovor, da tožena stranka in sodišče prve stopnje nepravilno tolmačita določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, je neutemeljen. Uporabe določbe 3. odstavka 9. člena ZDen ne izključuje dejstvo, da so A.A. (roj. 31.8.1877, umrla 16.12.1957), C.C. (roj. 10.2.1900, umrl 13.6.1969) in B.B. (roj. 5.10.1897, umrla 20.10.1974), (vsi s stalnim prebivališčem v Z. in hrvaškim državljanstvom), umrli že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. ZDen namreč ne preprečuje denacionalizacije, če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen in izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji; v tem primeru pa je tudi za umrlo osebo potrebno ugotoviti, ali je izpolnjen pogoj iz 1. člena ZDen-B. Če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljan druge bivše jugoslovanske republike, je odločilno, kakšno pravno razmerje daje državljanskemu statusu umrle osebe pravo Republike Slovenije oziroma pravo sedanje države naslednice bivše Republike SFRJ. Prav zato je pomembno, kakšno republiško državljanstvo so imeli ob svoji smrti A.A., C.C. in B.B., za katere je bilo ugotovljeno, da niso imeli državljanstva takratne Republike Slovenije; po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji, v nadaljevanju ZDRS), ki ureja pravno kontinuiteto s prej veljavnimi predpisi, pa jih tudi ne bi bilo mogoče šteti za državljane Republike Slovenije (glej odločbe opr. št. I Up 693/2001, I Up 1011/2001 in I Up 1087/2001). Glede na citirano določbo ZDRS ni pomembno, ali so se imenovani šteli za Slovence ali ne, odločilno je, da niso imeli državljanstva nekdanje Socialistične Republike Slovenije in zato tudi niso mogli imeti (pridobiti) državljanstva Republike Slovenije.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v smislu določbe 3. odstavka 9. člena ZDen A.A., C.C. in B.B. štelo za hrvaške državljane, S.S. pa za srbskega državljana. Imenovani bi bili denacionalizacijski upravičenci le ob pogoju, če bi Republika Hrvaška oziroma Republika Srbija, ki sta prav tako uvedli denacionalizacijo, priznavali položaj denacionalizacijskega upravičenca slovenskemu državljanu. Pri presoji določbe 3. odstavka 9. člena ZDen oziroma 1. člena ZDen-B je namreč potrebno izhajati iz namena zakonodajalca, ki je v besedilu predloga ZDen-B (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 10 z dne 28.1.1998) navedel, da se besedilo 1. člena ZDen-B nanaša na tiste osebe, ki so imele na dan 9.5.1945 državljanstvo ene od drugih republik bivše SFRJ in na osebe, ki so imele na ta dan jugoslovansko državljanstvo in so sedaj tujci, ker nimajo slovenskega državljanstva. Zato na presojo, ali so A.A., C.C., B.B. in S.S. denacionalizacijski upravičenci v smislu določbe 1. člena ZDen-B ne morejo vplivati okoliščine, na katere se sklicujejo tožniki v pritožbi, in sicer, da je država Jugoslavija razpadla in da to dejstvo ne more vplivati na upravičenost do denacionalizacije ter da zahteva po vzajemnosti ne more vplivati na državljanske razmere v času podržavljenja. Iz povzetka odločbe tožene stranke v izpodbijani sodbi izhaja, da je bilo za Jugoslavijo kot federalno državo značilno, da so bili državljani posameznih republik, ki so sestavljale federacijo, istočasno tudi državljani zvezne države. Kakšno republiško državljanstvo so imeli upravičenci, je določal Zakon o državljanstvu Federativne ljudske Republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 54/46), ki je v 37. členu določal, da so z dnem 28.8.1945 državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v katere območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pristojnost. V obravnavanem primeru so bili vsi denacionalizacijski upravičenci jugoslovanski državljani, A.A., C.C. in B.B. so ob tem imeli še hrvaško državljanstvo, S.S. pa srbsko državljanstvo.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je podana vzajemnost glede vračanja premoženja slovenskim upravičencem na Hrvaškem oziroma v Srbiji. Novela hrvaškega zakona o nadomestilu za premoženje, odvzeto v času jugoslovanske komunistične vladavine v Republiki Hrvaški (Narodne novine RH, št. 80/02), pogojuje vračanje premoženja slovenskim državljanom s sprejetjem mednarodnega sporazuma med državama. Ta sporazum ni bil sklenjen, zato je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da pogoj vzajemnosti ni izkazan. Enako velja tudi za Republiko Srbijo, saj med Republiko Slovenijo in Srbijo ni bila sklenjena meddržavna pogodba o priznavanju pravice do denacionalizacije. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi odgovorilo na vse relevantne tožbene ugovore.

Vrhovno sodišče je zato potrdilo sodbo prvostopnega sodišča, saj razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, niso podani, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).