Jedro

Preganjanje je trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države.

Če organ na podlagi tehtanja vseh okoliščin in dokazov, tudi izjav tožnikov, in zlasti objektivnih in subjektivnih elementov ugotovi, da tožniki iz matične države niso pobegnili zaradi preganjanja zaradi vere, rase, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju in da jim tudi ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi preganjanje, potem niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila tožnikom po ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 29.7.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03 - UPB) zavrnila prošnjo tožnikov z dne 30.10. 2003 za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej povzelo določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Strinjalo se je z odločitvijo in razlogi tožene stranke, da v obravnavanem primeru tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila po navedenih določbah ZAzil. Prvotožnik D.I. je namreč kot glavni razlog za odhod iz Gruzije in za priznanje azila njemu in njegovi družini navedel strah pred preganjanjem, ker je bil v restavraciji priča umoru, ki ga je izvršil sedanji predsednik vlade G. Z.Z., zaradi česar so ga varnostniki te osebe pretepli in mu svetovali naj zapusti državo. Iz istega razloga se boji, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo življenjsko ogrožen on in njegova družina. Enake razloge je navedla tudi drugotožnica in oba za tretjetožnika, ki je njun sin. Sodišče prve stopnje se zato, ker tožniki niti v tožbi niso navedli ničesar novega in niso predložili nobenih dokazov za svoje navedbe, v utemeljitvi svoje sodbe sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, za kar je podana podlaga v 2. odstavku 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je zato, ker tožniki tudi v tožbi pavšalno in protispisno navajajo, da tožena stranka ni izkazala, da bi predsednik vlade ne bil zmožen izvršiti umora, presodilo, da tožniki s tožbo ne morejo uspeti. Ker iz informacij, ki jih ima na razpolago tožena stranka in ki so dostopne preko sredstev javnega obveščanja in interneta, ne izhaja, da bi bil Z.Z. vpleten v kakršnokoli nezakonito dejanje, tudi ni verjetno, da bi bile izpovedi tožnikov resnične. Ni namreč verjetno, da bi umor, kakršnega opisuje prvotožnik, storjen v javnem gostinskem lokalu, ostal neopažen in v javnosti neznan, če bi ga izvršil predsednik vlade ali njegovi varnostniki v njegovi navzočnosti. To pa še posebej zato, ker v G. delujejo poleg nekaterih neodvisnih medijev še številne mednarodne in domače nevlade organizacije za zaščito človekovih pravic, kar izhaja iz podatkov aktualnih poročil, ki jih je med postopkom pridobila tožena stranka in nanje oprla svoje sklepe. Glede na to je tudi prvostopno sodišče menilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožniki izpodbijajo navedeno prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da tožena stranka ni opravila dokazne ocene, temveč je le navedla njihove izjave in podatke, objavljene na internetu, zato ni z gotovostjo ugotovila, da v izvorni državi tožnikom ne grozi preganjanje. V nasprotju s 6. odstavkom 24. člena ZAzil je dokazno breme prevalila na njih, ko je navedla, da niso predložili nobenih dokazov, s katerimi bi potrdili svoje navedbe. Odločitev o priznanju azila v tem primeru ne temelji na celoviti presoji vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter njihovih pojasnil. Po 33. členu ZAzil bi morala torej tožena stranka sama ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen preskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Ker tega v obravnavanem primeru ni naredila, je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar pa jim lahko povzroči nepopravljive posledice. Odločujoči organi niso zavzeli stališč do člankov, ki so jih predložili tožniki. Sklicujejo se na neurejene razmere v G. kot celoti, še posebej pa opozarjajo na neutemeljene aretacije in stanje v zaporih, v katerih prihaja do kršenja človekovih pravic, mučenja in zlorab. Mediji so pod močnim vplivom države, njihova svoboda je omejena. Ob vrnitvi jim grozi resna nevarnost, da bodo ogroženi, preganjani ali likvidirani.

Navajanja organov odločanja so protislovna in tudi v nasprotju z dejanskimi razmerami. Sklep, da ob vrnitvi v matično državo ne bi bili ogroženi, je preuranjen, nepravilen in neutemeljen. Ker izpodbijana odločba tožene stranke ne vsebuje tehtanja vseh okoliščin in dokazov, predvsem pa ne subjektivnih in objektivnih elementov, je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Kljub nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju je tožena stranka odredila, da morajo v treh dneh zapustiti Republiko Slovenijo. Takšen ukrep pa ni v skladu z ZAzil, ZUP in temeljnimi načeli mednarodnega prava ter določili mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. To pa je v postopkih, v katerih se odloča o človeškem življenju in dostojanstvu, povsem nedopustno. Ob vsem tem bi morali upoštevati tudi, da morajo v primeru dvoma odločiti v korist stranke. S tem pa je kršeno tudi načelo o nevračanju. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče razsodi, da se izpodbijana sodba in odločba tožene stranke odpravita ter se njihovemu predlogu za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi oziroma da se zadeva vrne v ponovno odločanje.

Predlagajo tudi oprostitev sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Državno pravobranilstvo in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče, tudi s sklicevanjem na obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS), navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Azil je posebna oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v izvorni državi v smislu razlogov, ki jih določa ZAzil v 2. in 3. odstavku 1. člena oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o stausu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. V sodni praksi se je kot pravni standard za pojem preganjanja uveljavilo, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Torej je preganjanje trajna in sistematična nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pred kršenjem ene od bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti.

Tožniki ne navajajo, da bi bili v izvorni državi preganjani zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju, torej iz razlogov, zaradi katerih se lahko prizna azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Kot razlog za odhod iz izvorne države navajajo, da je bil prvotožnik dne 10.8.2003 v restavraciji R. v bližini T. poleg varnostnikov predstavnika vlade edina priča umoru, ki ga je storil ta predstavnik vlade; da so ga po tem dogodku varnostniki te osebe prijeli, odpeljali v neznano hišo, ga zaslišali oziroma spraševali o dogodku in ga, čeprav je zanikal, brutalno pretepli ter mu svetovali, da zapusti državo, ker ga bodo sicer ubili. Tudi če bi bil opisani dogodek resničen, v kar pa tudi pritožbeno sodišče dvomi, saj so izjave tožnikov med seboj nasprotujoče in zato neverodostojne, da bi bile lahko resnične, pa ne izhaja iz informacij in poročil, ki jih je v postopku pridobila tožena stranka, in tudi ne iz člankov, ki jih je z interneta pridobil prvotožnik, tožnikom iz tega razloga ni mogoče priznati azila. Prvotožnik ob podajanju vloge za azil in ob zaslišanju ni vedel povedati imena predstavnika vlade, ki naj bi storil umor, kateremu naj bi bil priča. Ime storilca je prinesel napisan na list papirja šele 13.4.2004. Izkazalo se je, da gre za sedanjega predsednika vlade G., za katerega pa v nobeni od dostopnih informacij (niti v tistih, ki jih je z interneta pridobil prvotožnik), ni bil podan niti namig, da bi bil vpleten v kakšno nezakonito dejanje. Prvotožnik je tudi navajal različne datume odhoda iz G., in sicer ob sprejemanju vloge datum 15.8.2003, ob zaslišanju pa datum 17.8.2003. Prvotožnik ni prijavil g. policiji, da so ga pretepli in da mu grozijo s smrtjo, zato ni mogoče govoriti, da ga država oziroma njeni pristojni organi ne morejo zaščititi pred morebitnim preganjanjem, ki pa bi imelo glede na navedene okoliščine lahko le kriminalni, ne pa politični, verski ali rasni značaj ali drug značaj, kakršnega ZAzil prizna kot podlago za azil. Glede na to se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča in tožene stranke, da v tem primeru niso izpolnjni pogoji za prizananje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem prvostopnega sodišča in tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Ta določa, da Republika Slovenija daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2, ter njenih Protokolov št. 1,4,6,7,9,10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94, v nadaljevanju EKČP), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno stanja v G., ki jo je napravila tožena stranka na podlagi poročil mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij, ki so navedena v izpodbijani odločbi tožene stranke. Po tej oceni je G. dovolj varna država za osebe, ki se vrnejo vanjo po tem, ko so zaprosile za azil v drugih državah. Glede na to, da tudi pritožbeno sodišče glede na podatke v upravnih spisih ne šteje niti za verjetno, da bi bil sedanji predsednik vlade G. vmešan v umor, ki ga navajajo tožniki, tudi meni, da strah tožnikov pred preganjanjem ob vrnitvi v G. ni utemeljen.

Ker torej tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnikom priznal azil v Sloveniji, je pravilna tudi odločitev tožene stranke, ki ji je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, da morajo tožniki v danem roku zapustiti Slovenijo. S tem pa ni kršeno načelo o nevračanju, ki ni samostojno in absolutno, temveč je vsebovano že v pogojih za priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Če je ugotovljeno, da ti pogoji niso izpolnjeni, kar je tudi v tem primeru, ni kršitev načela o nevračanju, če se prosilcem, ki pogojev za azil ne izpolnjujejo, odredi zapustitev države, v kateri so za azil zaprosili.

Članki z interneta, ki jih je predložil prvotožnik, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazujejo, da je storilec dejanj iz teh člankov oseba, ki jo navaja prvotožnik. Torej so ti članki za odločitev v tej stvari pravno nepomembni. Ne glede na to pa se je do njih opredelilo tudi prvostopno sodišče s tem, ko se je strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da iz razpoložljivih informacij ne izhaja, da bi bil predsednik vlade G. vmešan v nezakonito dejanje, in s tem, ko je ugotovilo, da prvotožnik o svojih izjavah ni predložil dokazil, čeprav je na zaslišanju napovedal, da jih bo poskušal pridobiti. S tem pa dokazno breme ni bilo preloženo na prvotožnika. Tožena stranka je namreč po različnih virih zbrala informacije o splošnem stanju v G. in o predsedniku njene vlade, ki pa izkazujejo drugačno stanje kot ga navajajo tožniki.

Pritožbeno sodišče meni, da odločitev tožene stranke in prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru temelji na celoviti presoji navedb tožnikov ter vseh okoliščin, dejstev ter razpoložljivih dokazov, ki jih je pridobila tožena stranka, ter pojasnil in člankov, ki jih je predložil prvotožnik. Zato pritožbeno sodišče meni, da je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, iz njega napravljen pravilen sklep in na to stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Kršena tudi niso bila pravila postopka, saj je bila tožnikom dana možnost aktivne udeležbe v postopku.

Odločba tožene stranke kot tudi sodba prvostopnega sodišča pa sta ustrezno obrazloženi, in je s tem tožnikom zagotovljena možnost do vsebinske pritožbe ter pritožbenemu sodišču dana možnost za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnike je plačila sodnih taks oprostilo že prvostopno sodišče. Ker ta oprostitev velja tudi za postopek na drugi stopnji, pritožbeno sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks ni odločalo.