Jedro

Morebitne ugotovljene razlike med vrednostjo vloženih in na novo dodeljenih zemljišč se poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Razlika se določi v cenilnih enotah, preračun odškodnine pa mora upoštevati tržno vrednost zemljišč.

Zemljišča, ki se vključijo v komasacijski sklad, se določijo z odločbo o uvedbi komasacije, zato tožniki v postopku nove razdelitve ne morejo več uspešno uveljavljati ugovorov v zvezi z njihovo vključitvijo v komasacijski sklad.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnikov in: odločbo Upravne enote Novo mesto št. 321-05/89-8, izkaz 412, z dne 20. 5. 1996, v 1. točki izreka spremenila tako, da se glasi: zemljišča na komasacijskem območju …, ki obsega del k.o. …, del k.o. …, del k.o. … in del k.o. … in so navedena v odločbi o uvedbi komasacijskega postopka Skupščine občine Novo mesto št. 321-05/89 z dne 5. 12. 1989, se razdelijo med komasacijske udeležence kot sledi: A.A., B.B. in C.C. se za v komasacijski sklad vložena zemljišča parc. št. 375 in parc. št. 623 k.o. …, v skupni površini 9237 m2 in vrednosti v c.e. 838.044, zmanjšani zaradi povečanja površin poti, melioracijskih jarkov, vodotokov in zarasti na 793.628, se iz komasacijskega sklada dodelijo zemljišča parc. št. 1764 in parc. št. 1919 k.o. …, v skupni površini 9127 m2 in vrednosti v c.e. 828.928. Razlika v vrednosti med vloženimi in dodeljenimi zemljišči znaša 35.300 cenilnih enot v korist A.A. in B.B. ter C.C., zaradi česar morajo, vsak v deležu 1/3, v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe vplačati denarno odškodnino v višini 543,62 EUR (1. točka izreka); v preostalem ostane odločbo Upravne enote Novo mesto št. 321-05/89-8, izkaz 412, z dne 20. 5. 1996, nespremenjena (2. točka izreka). V obrazložitvi upravni organ navaja, da odloča v ponovnem postopku, v zvezi s sodbo tega sodišča U 2108/2002 z dne 2. 3. 2004. V skladu z navodili sodišča je določil denarno odškodnino v višini tržne vrednosti odvzetega zemljišča, ki jo je izračunal izvedenec kmetijske stroke D.D.. Glede ugovora o oblikovanju dodeljenih parcel pa se je pri svoji odločitvi oprl na mnenje izvedenca E.E., ki je predlagal, da se del poti št. 1706 na severnem delu v dolžini 105 m in površini 276 m2 ukine in se zemljišče pripoji parc. št. 1764, s čemer se popravi oblika parcele.

Tožniki izpodbijajo navedeno odločbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. V tožbi navajajo, da je upravni organ nedosleden pri sklicevanju na predpise. Pri vrednotenju zemljišč se sklicuje na vse zakone o kmetijskih zemljiščih, pri izplačilu odškodnine pa le na ZKZ/86. Upoštevala tudi ni 72. člena tega zakona, saj ni odločil v enem letu. Navajajo, da je iz kopije katastrskega načrta razvidno, da je dodeljena parc. št. 375 k.o. … podaljšana v prostor izven komasacije, last A.A., parc. št. 374. Zato dodeljene parcele ne sprejmejo. Del poti, parc. št. 1706, ki naj bi se pripojil k parc. št. 385, je tudi v delu parcele, nezakonito odvzete A.A., izven območja komasacije. Po tej parceli je izvajalec komasacije dovolil izkopati jarek. Tožniki dodeljenih 276 m2 v naravi niso nikoli prevzeli. Ker ne sprejmejo pokazanega dela parcele 375 izven komasacijskega območja, ker je tam kanal in ker je oblika parcele slabša, zahtevajo, da se jim vrne stara parcela na istem mestu. Tožniki prerekajo tudi vrednotenje iz komasacije pridobljene parc. št. 375. Predlagajo, da sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, da dela parc. št. 1706, ki naj bi se pripojil k parc. št. 1764, niso prevzeli in ga ne uživajo ter razveljavi izpodbijano odločbo. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je izpodbijano odločbo izdal v zvezi s sodbo tega sodišča U 2108/2002-12 z dne 2. 3. 2004, s katero sta bili odpravljeni odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-04-0030/97-a z dne 19. 9. 2002 in št. 464-04-0030/97-b z dne 24. 9. 2002 ter zadeva vrnjena upravnemu organu v nov postopek. Če sodišče upravni akt odpravi, je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovnem postopku izdan upravni akt sodišče presoja glede na upoštevanje stališč sodbe, v izvrševanju katere je nov upravni akt izdan.

V sodbi U 2108/2002-12 je sodišče upravnemu organu naložilo, da pri vrednotenju nepremičnin upošteva, v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-26/97 z dne 13. 7. 2000, da se po drugem odstavku 115. člena ZKZ/96 morebitne ugotovljene razlike med vrednostjo vloženih in na novo dodeljenih zemljišč poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Sodišče je zavzelo stališče, da se razlika določi v cenilnih enotah, preračun odškodnine pa mora upoštevati tržno vrednost zemljišč. Upravni organ je napotilo, da v ponovnem postopku odškodnino določi s pomočjo izvedenca kmetijske stroke, ki bo pri ugotovitvi tržne vrednosti zemljišč upošteval razmere na trgu kmetijskih zemljišč na območju, kjer zemljišča ležijo, in čas odločitve.

Pri preizkusu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je upravni organ sodbenemu napotilu sledil; s sklepom z dne 29. 1. 2013 je imenoval izvedenca kmetijske stroke D.D., ki je v cenitvenem poročilu iz februarja 2013 izračunal tržne vrednosti kmetijskih zemljišč na komasacijskem območju …. Po njegovem izračunu znaša vrednosti ene cenilne enote 0,0154 EUR. Izvedenec je pojasnil, da je vrednost kmetijskega zemljišča izračunan na podlagi evidence trga nepremičnin, ki je večnamenska zbirka podatkov o kupoprodajnih in najemnih pravnih poslih z nepremičninami, ki jih vodi in vzdržuje Geodetska uprava RS. Model vrednotenja za kmetijska zemljišča je zasnovan na način primerljivih prodaj. Na podlagi velikega števila zbranih podatkov je področje Slovenije razdeljeno 15 vrednostnih ravni, ki se nanašajo na vrednost kmetijskih zemljišč. Tako so v celotnem območju Slovenije grafično določena območja-vrednostne cone, kjer na podlagi realiziranih kupoprodajnih pogodb veljajo približno enake tržne cene. Komasacijsko območje … se nahaja v občini … in zajema katastrske občine … in … ter spada v vrednostno raven 4. Nahaja se tik ob meji s kmetijskim območjem, ki spada v vrednostno raven 5. Po pregledu kupoprodajnih poslov za kmetijska zemljišča na območju komasacije v k.o. … in k.o. … je izvedenec ugotovil, da je vrednost kmetijskih zemljišč bolj primerljiva z vrednostno ravnijo 5. Referenčno nepremičnino za model vrednotenja predstavlja njiva, ki ima 70 bonitetnih točk in ima površino 10.000 m2. Iz podatkov proizvodnih sposobnosti tal na komasacijskem območju Radulja je ugotovil, da je A vrednostni-menjalni razred, ki ga predstavlja njiva 3. katastrskega razreda, primerljiv z referenčno nepremičnino iz modela vrednotenja, ki ima 70 bonitetnih točk. V vrednostni ravni 5 je vrednost njive, ki ima 70 bonitetnih točk in izmero 10.000 m2 15.400,00 EUR, kar predstavlja vrednost 1,54 EUR/m2. A vrednostni-menjalni razred-njiva 3 je bila v elaboratu vrednotenja izražena s 100 cenilnimi enotami/m2. Vrednost ene cenilne enote znaša 0,0154 EUR.

Iz navedene cenitve po presoji sodišča izhaja, da je izvedenec upošteval tržno vrednost zemljišč, zato je upravni organ, ki se je pri določitvi odškodnine oprl na izvedenčev izračun, le-to določilo tako, kot mu je v prejšnji sodbi naložilo sodišče. Pripombe tožnikov na izračun tržne vrednosti zemljišč je utemeljeno zavrnil, saj nimajo ustrezne strokovne podlage (merilo vrednosti ni vrsta rabe in katastrski razred vloženih oziroma dodeljenih zemljišč, temveč referenčna nepremičnina na komasacijskem območju). V upravnem postopku tožniki na ponovnem vrednotenju z drugim izvedencem niso vztrajali oziroma niso izpolnili pogojev za izvedbo cenitve z novim cenilcem. V upravnem sporu pa tudi niso navedli nobenega konkretnega in utemeljena razloga, zakaj naj bi vrednotenje, ki ga je opravil izvedenec D.D., ne bilo pravilno.

Glede ustreznosti dodeljenih parcel se je upravni organ že v prejšnji odločbi št. 464-04-0030/97-a z dne 19. 9. 2002 oprl na mnenje izvedenca E.E., ki je ugotovil, da se bo s pripojitvijo dela parc. št. 1706 k parc. št. 1764 oblika dodeljenih parcel približala zahtevani obliki, ni pa mogoče (pri)tožnikom ugoditi v celoti. To odločitev so tožniki napadali že v tožbi, o kateri je sodišče odločilo s sodbo U 2108/2012. Navedene ugovore je v tej sodbi kot neutemeljene zavrnilo, ker je presodilo, da je strokovno mnenje izvedenca prepričljivo in je lahko podlaga odločitvi, ob tem, da je preverilo, da so bila upoštevana zakonsko dovoljena odstopanja v skupni vrednosti (do 5 %) in površini (do 15 %) med vloženimi in dodeljenimi zemljišč (89. člen ZKZ/86). Zato so se sodišče do enakih ugovorov v predmetni tožbi v tej sodbi podrobno ne opredeljuje. Že v prejšnji odločbi upravnega organa je bilo tožnikom pojasnjeno, da se v primeru, če se na komasacijskem območju zaradi celovite ureditve zemljišča zgradijo poti, melioracijski jarki, vetrobranski pasovi ali drugi javni objekti, ki so potrebni za izvedbo komasacije in se zaradi tega zmanjša skupna površina zemljišč, ki naj se dodelijo med udeležence, dodeli vsakemu komasacijskemu udeležencu sorazmerno z vloženim zemljiščem manjša površina zemljišč (91. člen ZKZ/86). Zato tožniki ne morejo odkloniti dodeljene parcele, če je na njej jarek, kot navajajo v tožbi in zahtevati dodelitev parcele v stari obliki. Sodišče tožnikom še pojasnjuje, da so po izrecni zakonski določbi komasacijski udeleženci dolžni prevzeti njim dodeljena in pokazana zemljišča iz komasacijskega sklada v posest in obdelavo takoj po vročitvi odločbe o novi razdelitvi, razen če je v odločbi naveden poseben rok za prevzem (95. člen ZKZ/86). Neprevzem dodeljenega zemljišča ne more biti razlog za nezakonitost odločbe oziroma zahtevo po novi razdelitvi zemljišč. Kolikor pa tožniki ugovarjajo, da parcele, ki so predmet odločanja, ležijo v prostoru izven komasacije, jim sodišče odgovarja, da se zemljišča, ki se vključijo v komasacijski sklad, določijo z odločbo o uvedbi komasacije (83. člen ZKZ/86), zato tožniki v postopku nove razdelitve ne more več uspešno uveljavljati ugovorov v zvezi z njihovo vključitvijo v komasacijski sklad.

Glede uporabe oziroma sklicevanja na materialni predpis upravnemu organu ni mogoče očitati nedoslednosti, kot navajajo tožniki. Po prvem odstavku 115 člena ZKZ/11 se postopki o komasacijah, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah predpisov, ki so veljali ob njihovi uvedbi. Ne glede na določbo prejšnjega stavka, se v teh postopkih uporablja določba tretjega odstavka 72. člena tega zakona. Da bi upravni organ napačno uporabil katero določbo ZKZ/86 (veljaven v času uvedbe komasacije leta 1989), tožnik niti ne trdijo, rok iz 72. člena pa je po pravni naravi instrukcijski rok, zato njegova prekoračitev sama po sebi ne pomeni nepravilnosti odločbe.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.