Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo in odmerilo: za telesne bolečine 2,600.000,00 SIT, za strah 450.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3,500.000,00 SIT odškodnine. Ugodilo je še zahtevku za plačilo denarne rente in materialne škode, ki pa nista predmet revizijske presoje. Sodišče je upoštevalo tudi tožničin prispevek v višini 60 odstotkov in ustrezno znižalo dosojeno odškodnino.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odmerjeno odškodnino za telesne bolečine na 1,500.000,00 SIT in strah na 250.000,00 SIT, v ostalem delu pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji piše, da se je v postopku ugotovilo, da je tožnica pretrpela hude in intenzivne telesne bolečine, globok strah, da so t.i. trajne posledice rezultirane v psihoorganskem sindromu, ki predstavlja neozdravljivo bolezen, zaradi katere se je oškodovanka spremenila iz visoko usposobljene prevajalke v invalida. Zato je nesprejemljivo, da je pritožbeno sodišče že itak skromno odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu še znižalo, kar je po mnenju revidentke bistveno odstopanje od pravične denarne odškodnine.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo opisane kriterije v izpodbijani sodbi, ko je znižalo odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in strah.

Iz dejanskih ugotovitev postopka, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)), je razvidno, da je tožničino bolečinsko obdobje trajalo sicer razmeroma dolgo: skupaj je pretrpela 10 dni hudih bolečin, tri tedne srednje hudih, dva meseca lahkih bolečin, z občasnimi blagimi bolečinami pa bo soočena tako rekoč celo življenje. Glavoboli so bili tri tedne hudi stalni, dva meseca srednje hudi in še štiri mesece občasni. Zdravljenje poškodb je potekalo najprej šest dni v bolnišnici, nato pa kar 18 mesecev ambulantno. Nevšečnosti med zdravljenjem (RTG snemanja, pregledi pri specialistih, fizioterapija) je sodišče tudi upoštevalo pri odmeri odškodnine. Skupna ocena opisanih bolečin in nevšečnosti pokaže, da je tožničine škoda v tem delu res precejšnja, vendar pa ne gre za tako obliko škode, ki bi zahtevala še bolj izraženo subjektivizacijo odmerjene odškodnine.

Enaka presoja velja za odškodnino za strah, saj tožnica niti ni doživela primarnega strahu in se dogodka ne spominja. Res pa je bilo obdobje, v katerem je bila utemeljeno zaskrbljena za izid zdravljenja, relativno dolgo (šest mesecev), kar je pravilno izraženo v nekoliko višji odškodnini iz tega naslova, kot jo je sicer zaslediti v sodni praksi v podobnih primerih.

Revizijska trditev, da se je tožnica zaradi posledic nesreče spremenila v invalida, prej pa je bila visoko usposobljena prevajalka, je bila predmet resne presoje izpodbijane sodbe.

Posledica take (pravilne) obravnave je, da je odškodnina, odmerjena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, relativno visoka v primerjivi sodni praksi. Revizijsko sodišče taki odmeri pritrjuje, ne more pa pritrditi reviziji, da bi morala biti odškodnina višja. To bi bilo namreč v nasprotju s kriteriji odmere pravične odškodnine. Ne gre prezreti, da je bil utemeljen tožničin zahtevek za plačilo rente, kar je tudi posledica njene invalidske upokojitve zaradi posledic nesreče. Izpodbijana sodba je pravilno upoštevala kriterije, ki jih predpisuje materialno pravo in ki jih je izoblikovala sodna praksa. Pokaže se, da je odmerjena odškodnina kot celota umeščena nekako v povprečje tistih odškodnin, ki jih sodišča odmerjajo v podobnih primerih. Ni mogoče govoriti o skromno odmerjeni odškodnini, kot to trdi revizija.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP (1977)), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Neutemeljeno revizijo je zato moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP (1977)).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP (1977)).