Jedro

Pri določanju pravične denarne odškodnine mora sodišče upoštevati odškodnine, kot jih sodišča v RS prisojajo za podobne škode.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbama prvotožene in drugotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu glede odškodnine spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine 3.386.253,90 SIT v prvi točki izreka zniža na znesek 2.866.253,90 SIT, znesek 2.695.193,70 SIT v 17. alinei 1. točke izreka pa se zniža na znesek 2.175.193,70 SIT.

3. Višji tožbeni zahtevek (nad 2.866.253,90 do 3.386.253,90 SIT) se kot neutemeljen zavrne.

4. V ostalem delu se pritožbi prvotožene in drugotožene stranke kot neutemeljeni zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjen delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1. in 2. točka izreka).

5. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžna tožeči stranki solidarno povrniti njene pravdne stroške na prvi stopnji v znesku 355.658,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1999 dalje.

6. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške na prvi in drugi stopnji v znesku 558.304,00 SIT.

7. Tožeča stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O temelju odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje odločilo z vmesno sodbo opr. št. III P 321/95 z dne 14.12.1995 tako, da je tožnica k nastali škodi prispevala 60%, prvotožena stranka pa 40%. Ta sodba je postala pravnomočna že dne 8.2.1996. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje odločalo le še o tožbenem zahtevku po višini in prvotoženi in drugotoženi stranki naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožnici znesek 9.684,00 SIT, ki predstavlajo izgubo na zaslužku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, odškodnino za nematerialno škodo v višini 2.620.000,00 SIT in odškodnino za materialno škodo v znesku 75.193,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, nadalje zapadlo rento v znesku 681.196,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega obroka in v bodoče dospevajočo mesečno rento od 1.1.1998 dalje v znesku 12.043,70 SIT do vsakega 5. v mesecu. Sodišče je nadalje odločilo, da mora tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti 144.185,80 SIT pravdnih stroškov, prvotožena pa mora tožeči povrniti 728.378,70 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožile tako tožeča, kot tudi prvotožena in drugotožena stranka.

Tožeča stranka v svoji pritožbi izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino primerno zviša. V obrazložitvi navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje prisojena odškodnina za nematerialno škodo prenizka. Prvo sodišče je sicer navedlo, ne pa upoštevalo dejstva, da je psihoorganski sindrom neozdravljiva bolezen, da gre pri oškodovanki za kronično stanje in da je bila tožnica pred nesrečo visoko usposobljena prevajalka, po nesreči pa je invalid. Prvotožena stranka v svoji pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v odločanje drugemu sodniku, saj je ta o zadevi že zavzel stališče. Navaja, da je prisojena odškodnina neprimerna. Primerna odškodnina za sekundarni strah bi bila okoli 300.000,00 SIT, maksimum glede telesnih bolečin 1.500.000,00 SIT, glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti največ 2.000.000,00 SIT, glede rente pa okoli 6.000,00 SIT. Sodišče je premalo upoštevalo pretežno krivdo tožeče stranke. Ne gre tudi spregledati dejstva, da vzročna zveza glede bolečin v zvezi s prometno nezgodo ni dokazana, to dejstvo se veže tudi na zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prvotoženka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka in meni, da bi moralo sodišče s stroški nerazdelno obremeniti obe stranki, pojavlja pa se tudi dvom v zvezi z odločanjem o stroških, saj sodišče tožeči stranki priznava dvakratno povrnitev stroškov.

Drugotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža za 1.440.598,00 SIT s pp, v bodoče dospevajočo mesečno rento od 1.1.1998 dalje na 6.021,85 SIT, izrek o pravdnih stroških pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V svoji pritožbi navaja, da je sodišče prisodilo tožnici iz naslova pretrpljenih in bodočih bolečin najmanj za 1.100.000,00 SIT previsoko odškodnino. Iz naslova strahu je prisojena odškodnina previsoka za 150.000,00 SIT, vsaj za 1.500.000,00 SIT previsok pa je tudi znesek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopno sodišče je s tem, ko je tožnici prisodilo tako visoko odškodnino, ki presega prisojene odškodnine v podobnih primerih, napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je bil delno vzrok za invalidsko upokojitev tožnice njeno prejšnje obolenje vratne hrbtenice. Drugotožena stranka ocenjuje, da je 50% vzrok za invalidsko upokojitev tožnice njeno prejšnje obolenje hrbtenice, 50% pa posledica kritične prometne nesreče. Zato je prisojena renta za čas od 1.10.1991 do 31.12.1997 previsoka za 340.598,10 SIT, prav taka pa tudi v bodoče prisojena renta za čas od 1.1.1998 dalje za znesek 6.021,85 SIT. Tudi drugotožena stranka se izrecno pritožuje zoper izrek o pravdnih stroških, ker iz obrazložitve ni mogoče razbrati, na kakšen način je sodišče obračunalo priznane stroške tožeče in drugotožene stranke, zlasti pa ne, kako je upoštevalo doseženi uspeh v pravdi. Drugotožena stranka vidi v tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke II. odst. 354. člena ZPP. Posebej opozarja, da je sodišče priznalo tožeči stranki stroške dvakrat, saj jih je naložilo v plačilo tako prvi kot drugotoženi stranki.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbi toženih strank pa sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v skladu z določbo II. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene procesne kršitve iz II.

odst. 354. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede na to, da je pritožbeno sodišče o pravdnih stroških ponovno odločalo v skladu z doseženim uspehom v pravdi, tudi ni upoštevalo ugovora drugotožene stranke, da izreka o stroških postopka ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb postopka.

Pritožbeno sodišče je pri nadaljnjem pritožbenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je raziskalo vsa bistvena dejstva, odločilna za uporabo materialnega prava in presojo te pravdne zadeve. Glede ugotovljenega dejanskega stanja torej pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov. Po oceni pritožbenega sodišča pa prvostopno sodišče ni povsem pravilno uporabilo materialnega prava pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu.

Prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 2.600.000,00 SIT je po oceni pritožbenega sodišča previsoka. Zdravljenje je potekalo 6 dni v bolnici in 18 mesecev ambulantno, tožnica pa je imela 10 dni hude, 3 tedne srednje hude in 2 meseca blage in stalne bolečine.

Občasne blage bolečine bo po mnenju izvedenca čutila tudi v bodoče in sicer ob dolgotrajnem sedenju, sunkovitih gibih glave, prevozih na daljše razdalje, pričakuje pa lahko tudi blage občasne glavobole.

Tožnica je glede bolečin povedala, da je imela močne bolečine v hrbtenici, ko je začela delati, sedaj pa ima še vedno občasne hude glavobole in bolečine v vratu. V tožbi zahtevana odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin je pretirana, prav tako pa je prvostopno sodišče prsodilo bistveno več, kot bi bila pravična denarna odškodnina v smislu 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbeno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo, da prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zniža na 1.500.000,00 SIT (ob upoštevanju temelja 600.000,00 SIT), ki zajema tudi bodoče bolečine in po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Enako je stališče pritožbenega sodišča glede prisojene odškodnine zaradi strahu v znesku 450.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je v sodbi ugotovilo, da tožnica primarnega strahu ni doživela, saj se škodnega dogodka ne spominja. Sekundarni strah za izid zdravljenja je bil pri tožnici v večji intenzivnosti prisoten šest mesecev, tožnica pa se še vedno boji vožnje z avtomobilom. Pritožbeno sodišče tudi v tem primeru meni, da je prvostopno sodišče za sekundarni strah takšne intenzitete in v takšnem trajanju prisodilo previsoko odškodnino, zato je znesek znižalo na 250.000,00 SIT (ob upoštevanju temelja 100.000,00 SIT), kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično odškodnino v skladu z 200. členom ZOR.

Glede prisojene odškodnine 3.500.000,00 SIT za duševne bolečine tožnice zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev pravilna in skladna z določbo 200. in 203. člena ZOR. Izvedenec je podal mnenje, da je tožnica invalidsko upokojena zaradi psihičnih težav, ki so posledica psihoorganskega sindroma. Če psihoorganskega sindroma s postravmatično demenco ne bi bilo, tožnica zaradi ostalih poškodb ne bi bila predčasno upokojena.

Sodišče prve stopnje se je v tem delu povsem oprlo na menje izvedenca in to tudi obrazložilo. Drugotožena stranka, ki je imela pomisleke glede mnenja, da je invalidska upokojitev tožnice posledica psihoorganskega sindroma že v postopku pred sodiščem prve stopnje, na to ponovno opozarja v pritožbi. Takšen ugovor je z obrazložitvijo zavrnilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se s tem v celoti strinja in se pri tem sklicuje na mnenje izvedenca, da je večji del tožničinih težav posledica pretresa možganov, ki ga v svoji odločbi o invalidski upokojitvi med drugimi vzroki navaja tudi ZPIZ.

Sicer pa je drugotožena stranka izvedeniškemu mnenju ugovarjala povsem pavšalno in ni niti predlagala dodatnega zaslišanja tega ali novega izvedenca. Pritožbeno sodišča se v celoti strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da so pri tožnici ohranjene vitalne življenjske funkcije, medtem ko se zmanjšanje sposobnosti nanaša na višje intelektualne sposobnosti in zato višja odškodnina ne bi bila pravična. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je prisojena odškodnina iz tega naslova povsem primerna, kar ob upoštevanju temelja pomeni 1.400.000,00 SIT.

Po mnenju pritožbenega sodišča je torej pravična denarna odškodnina za vso tožničino negmotno škodo skupno 5.250.000,00 SIT oziroma ob upoštevanju temelja torej 2.100.000,00 SIT. Takšna odškodnina je v sorazmerju s siceršnjimi odškodninami, ki jih za podobne posledice prisojajo sodišča v naši državi.

Prvotoženka pavšalno ugovarja tudi višini rente, vendar je pritožbeni preizkus pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno in natančno ugotovilo plačo, ki bi jo tožnica prejemala na delovnem mestu prevajalke in višino invalidske pokojnine in natej podlagi izračunalo mesečno rento. Pritožbeno sodišče je že zgoraj navedlo, da zavrača pritožbene navedbe drugotožene stranke, da naj bi bila toženkina invalidska upokojitev 50% posledica težav z vratno hrbtenico, zato tudi ni upoštevalo zahtevka, da se prisojena renta za toliko zniža. Tožnici izrecno ne izpodbijajo odločitve o izgubljenem zaslužku in prisojeni odškodnini za materialno škodo, ker pa se pritožujejo zoper sodbo v celoti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo II. odst. 365. člena ZPP v okviru pritožbene presoje po uradni dolžnosti ocenilo tudi ti dve odločitvi. Ta pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno prisodilo tožnici tudi izgubljeni zaslužek in odškodnino za materialno škodo, kar je v izpodbijani sodbi tudi natančno in materialno-pravno pravilno utemeljilo. K razlogom sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje nima kaj dodati.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 166. čl. ZPP, ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, torej na prvi kot tudi na drugi stopnji. Tožnica je uspela po temelju s 40%, po višini pa s 43%, torej v povprečju v pravdi z 41,5%, toženi stranki pa sta uspeli do 58,5%. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti pravdne stroške. Za pooblaščenca tožeče stranke je sodišče v skladu z Odvetniško tarifo priznalo tožeči stranki 8.137,00 točk, kar ob vrednosti 1. točke v času pritožbenega odločanja, to je 87,40 SIT, znese 711.174,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še stroške izvedenca prometne stroke v znesku 37.304,70 SIT in materialne stroške v znesku 6.300,00 SIT, kar skupno znese 754.787,70 SIT. Glede na uspeh v pravdi sta toženi stranki torej dolžni povrniti tožeči stranki 313.233,00 SIT, k temu znesku pa je potrebno še prišteti stroške iz izvedenca medicinske stroke v znesku 42.425,00 SIT, kar pomeni, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžna tožeči stranki solidarno povrniti njene pravdne stroške v znesku 355.658,00 SIT.

Prvotožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v sedanji pritožbi ni zahtevala povrnitev njenih pravdnih stroškov.

Za stroške pooblaščenca drugotožene stranke je sodišče priznalo skupno 9.910 točk, skladno z odvetniško tarifo, kar znese 866.134,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še materialne stroške v zneskih 28.284,00 SIT, 4.010,00 SIT in stroške za sodno takso v znesku 16.932,00 SIT, kar znese skupno 915.360,00 SIT. 58,5% od tega zneska pa predstavlja znesek 535.486,00 SIT. Tak znesek je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki za njene stroške na prvi stopnji.

Dolžna pa ji je povrniti tudi pritožbene stroške glede na pritožbeni uspeh drugotožene stranke. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 510 točk po odvetniški tarifi, kar znese 44.574,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še strošek za sodno takso v znesku 18.810,00 SIT, kar skupno znese 63.384,00 SIT. Pritožbeni uspeh drugotožene stranke pa je 36%, kar pomeni, da mora tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti 22.818,00 SIT njenih pritožbenih stroškov. Ob prej omenjenem znesku za stroške drugotožene stranke na prvi stopnji, to pomeni, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti skupno 558.304,00 SIT za njene stroške na prvi in drugi stopnji.

Tožeča stranka pa s svojo pritožbo ni uspela, zato mora po načelu uspeha v postopku (1. odst. 154. čl. ZPP), ki velja tudi v pritožbenem postopku, sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.