Jedro

Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih vsebuje določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehničen predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov in ne ureja povračila dejanskih stroškov prevoza. Upoštevaje, da temelji na konceptu najcenejšega prevoza, je tožena stranka tožnici pravilno povrnila stroške najcenejšega javnega prevoza in kilometrine in ji ni bila dolžna povrniti stroškov za kombinacijo javnega prevoza, ki bi bila dražja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama, znižajo na 749,07 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep prvotožene stranke z dne 19. 12. 2006 je nezakonit in se odpravi;

2. Sklep drugotožene stranke z dne 7. 3. 2007 je nezakonit in se odpravi;

3. Sklep drugotožene stranke z dne 13. 6. 2007 je nezakonit in se odpravi;

4. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati razliko med višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela za primestni avtobus na relaciji M. – Celje, medkrajevni avtobus na relaciji Celje – Ljubljana in dejansko izplačanim povračilom za čas od 1. 12. 2006 do 9. 3. 2007. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati razliko med višino povračila stroškov, prevoza na delo in z dela za primestni avtobus na relaciji M. – Celje, medkrajevni avtobus na relaciji Celje – Ljubljana, mestni avtobus Ljubljanskega potniškega prometa in dejansko izplačanim povračilom za čas od 10. 3. 2007 do 31. 10. 2009, vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, to je vsakega 5. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila, v roku 15-ih dni.“ Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 854,42 EUR v roku 15-ih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi. Podredno izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu. Glede na obrazložitev sodbe, navedbe strank in izvedene dokaze je po mnenju tožnice relevantno dejansko stanje sledeče: tožena stranka je za tožnico predvidela prevoz na delo in z dela M. – Celje: kilometrina za 4,4 km v obe smeri, Celje – železniška postaja Ljubljana: vlak v obe smeri in železniška postaja Ljubljana - T. ulica: LPP v obe smeri. Tožnica ima možnost uporabe javnega prevoza na celotni relaciji od doma do delovnega mesta in nazaj le na sledeči način; M. – Celje: avtobus v obe smeri, Celje – železniška postaja Ljubljana: avtobus v obe smeri in železniška postaja Ljubljana – T. ulica: LPP v obe smeri. V primeru iz 1. točke je razdalja od doma do prvega javnega prevoznega sredstva 2,2 km, saj tožnica na relaciji M. – Celje nima javnega prevoznega sredstva, da bi lahko uporabila vlak do Ljubljane. V primeru iz 2. točke je razdalja od doma do prvega javnega prevoznega sredstva manj kot 50 m, saj avtobus ustavi pred stanovanjskim blokom, kjer prebiva tožnica, pri čemer pa tožnica ne ujame vlaka iz Celja do Ljubljane, temveč mora pot na tej relaciji nadaljevati z avtobusom. S takimi ugotovitvami sodišča prve stopnje se tožnica strinja. Strinja se tudi, da je povračilo stroškov prevoza po 1. točki nižje kot po drugi 2. točki, vendar meni, da to v konkretni zadevi ni relevantno. Sodišče je svojo odločitev oprlo na materialnopravno stališče, da lahko tožena stranka pri določanju višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela uporabi kakršnokoli kombinacijo javnega prevoza in kilometrine, ki privede do najnižje možne višine povračila in to ne glede na to, ali ima zaposleni možnost uporabo javnega prevoza v razdalji enega kilometra od svojega doma oziroma delovnega mesta. Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov v 8. členu jasno določa, da se zaposlenemu prizna kilometrina, če nima možnosti javnega prevoza. Po 2. členu uredbe pa se javnemu uslužbencu povrnejo stroški najcenejšega javnega prevoza na celotni relaciji. Kdaj zaposleni nima možnosti prevoza do prvega prevoznega sredstva uredba natančneje ne določa. Jasno pa bi moralo biti, da ima tožnica prvo javno prevozno sredstvo tako rekoč pred pragom, saj s kombinacijo tega prevoznega sredstva z ostalimi javnimi prevoznimi sredstvi kot jih navaja v izjavi in tožbi pride od doma na delovno mesto in nazaj. Tožnica se strinja, da ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza in da dejanski način prihoda na delo in z dela ni relevanten. Tega tudi nikoli ni zatrjevala. Tako iz zakona kot uredbe pa je očitno, da je dejanska možnost prevoza relevantna okoliščina. Enako pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-444/06-18 z dne 9. 4. 2009. Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Identično določbo vsebuje tudi kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v 2. odstavku 42. člena. Stališče komisije za razlago KPND v zvezi z 2. točko 42. člena, ki ureja povračilo stroškov prevoza na delo pa je, da se delavcu povrnejo stroški prevoza na delo in z dela z najracionalnejšim prevoznim sredstvom. Ker je določba KPND identična določbi ZPSDP, je omenjena razlaga komisije uporabljiva kot interpretativni predpis in kaže na dosedanje stališče teorije in prakse, da so pri presoji možnosti javnega prevoza odločilne različne okoliščine. Ključno vprašanje v tej zadevi se torej glasi, ali lahko delodajalec v javnem sektorju kljub temu, da ima zaposleni možnost javnega prevoza na celotni razdalji od doma do delovnega mesta s toleranco do enega kilometra, zaposlenemu za del poti obračuna kilometrino, če je ta kombinacija cenejša. Sodišče je toženi stranki priznalo med drugim tudi stroške pripravljalne vloge z dne 21. 10. 2008 in pripravljalne vloge z dne 14. 12. 2009 za vsako v višini 225 točk. Iz vsebine obeh vlog izhaja, da sta popolnoma identični, zato je vsaj ena povsem nepotrebna. Glede na navedeno je sodišče toženi stranki priznalo za 225 točk in pripadajočih 2 % materialnih stroškov previsoke stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri dosedanjih navedbah ter navaja, da se je do vseh navedb tožnice v zvezi z napačno uporabo materialnega prava že opredelila in šteje, da dopolnitev obrazložitev in pojasnil, ki sta jih že podali tako komisija za pritožbe kot tožena stranka že v dosedanjem postopku ter da dodatni dokazni dokumenti niso potrebni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 46/2009 z dne 27. 8. 2009 pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku odpravilo pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo pritožbeno sodišče in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri preizkusu odločitve o stroških postopka pa je stroške postopka odmerilo previsoko.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala, da se sklep prvotožene stranke z dne 19. 12. 2006 odpravi kot nezakonit, da se odpravita kot nezakonita sklepa drugotožene stranke z dne 7. 3. 2007 in 13. 6. 2007 in da je prvotožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela za primestni avtobus na relaciji M. - Celje in medkrajevni avtobus na relaciji Celje - Ljubljana in dejansko izplačanim povračilom za čas od 1. 12. 2006 do 9. 3. 2007 ter razliko med višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela za primestni avtobus na relaciji M. - Celje, medkrajevni avtobus na relaciji Celje - Ljubljana in mestni avtobus LPP in dejansko izplačanim povračilom za čas od 10. 3. 2007 do 31. 10. 2009. Med strankama ni sporno, da se je tožnica vozila na delo v Ljubljano iz stalnega prebivališča na naslovu ..., Celje in da je prejemala povračilo stroškov prevoza na delo. Sporno pa je, ali je upravičena do povrnitve stroškov za primestni avtobus od prebivališča do avtobusne postaje in stroške medkrajevnega avtobusa na relaciji Celje - Ljubljana. S tožbo zahteva odpravo odločb prvo in drugotožene stranke in povračilo razlike stroškov prevoza.

Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP – Ur. l. RS št. 87/97 in naslednji). V 8. členu je določeno, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba – Ur. l. RS št. 95/2006 in naslednji). Ta ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena Uredbe). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini, je določeno v naslednjih odstavkih 2. člena. Tako se lahko povrnejo stroški za dražji javni prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela z najcenejšim javnim prevozom, neupoštevaje čas trajanja vožnje, več kot dve uri. Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku. V 7. členu Uredbe so določene pravice delavcev v primeru, da zaposleni v razdalji več kot en kilometer nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. V tem primeru se mu za razdaljo po najkrajši poti od bivališča do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega javnega prevoznega sredstva do delovnega mesta obračuna kilometrina. Uredba vsebuje tudi določbo, kako se obračuna stroške v primeru, da delavec ni prisoten cel mesec in da uporablja mesečno vozovnico. V teh primerih lahko delodajalec, če je delavec v mesecu prisoten manj kot 10 dni, obračuna ali stroške dejanskega prevoza ali stroške mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, kar je za delodajalca najcenejše. V vsakem primeru pa je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v višini mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, če predloži dokazilo o dejanskem nakupu take vozovnice. Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza.

Določbe Uredbe je torej potrebno upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-444/06 z dne 9. 4. 2009, na katero se sklicuje tožnica, izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemu ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju in sicer v okviru finančnih zmožnosti. Tako tudi Uredba sledi temu namenu. Kadar ima zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javno finančno sprejemljiva. Zato je zmotno stališče pritožbe, da tožena stranka ne bi smela tožnici za del poti (relacija M. – Celje) priznavati kilometrine v kombinaciji z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom (vlak - kot najcenejše javno prevozno sredstvo na relaciji Celje – Ljubljana), saj je bistveno zasledovati racionalno gospodarjenje z javnimi sredstvi. Določilo 8. člena ZPSDP, po katerem se praviloma stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, izhaja iz predpostavke, da so stroški javnega prevoza nižji od stroškov kilometrine, Uredba pa nadalje izhaja celo iz koncepta najcenejšega javnega prevoza. Kombinacija javnega prevoza (primestni avtobus in medkrajevni avtobus), po katerem bi tožnica dobila povrnjene višje stroške prevoza na delo in z dela (četudi v celoti le stroške javnega prevoza), zato ni ustrezna. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v skladu z določili ZPSDP in Uredbe.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka toženi stranki priznalo stroške pripravljalne vloge z dne 21. 10. 2008 in pripravljalne vloge z dne 4. 12. 2009, za vsako po 225 točk. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsebina obeh vlog identična, zato stroški ene pripravljalne vloge niso bili tisti, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je znesek 854,42 EUR znižalo na znesek 749,07 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke same krijejo svoje pritožbene stroške, tožnica iz razloga, ker je bil uspeh s pritožbo minimalen, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve.