Jedro

Zgolj dejstvo, da o pravnem vprašanju vrhovno sodišče še ni odločalo, ne utemeljuje predloga za dopustitev revizije, zlasti ob ugotovitvi, da je glede tega vprašanja praksa višjega sodišča enotna. Pomen „enotnosti sodne prakse“ zato, ker je v Republiki Sloveniji le eno višje delovno in socialno sodišče, ni manjši, kot če bi na tem področju odločalo več višjih sodišč.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o povrnitvi stroškov prevoza na delo in za plačilo razlike v teh stroških med dejansko izplačanimi in stroški, odmerjenimi po cenah javnega prevoza na relaciji Medlog – Celje za primestni avtobus, na relaciji Celje – Ljubljana pa za medkrajevni avtobus in mestni avtobus LPP. Strinjalo se je s presojo, da ima delodajalec pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela pravico upoštevati tisti prevoz, ki je na določeni relaciji najcenejši, tudi če je to kilometrina in če na tej relaciji obstaja javni prevoz (ki je dražji).

2. V pravočasnem in obširnem predlogu za dopustitev revizije tožnica izpostavlja kot dve pomembni pravni vprašanji, do katerih naj se opredeli vrhovno sodišče: - ali veljavna zakonodaja (zlasti Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov, Ur. l. RS, št. 87/97 in naslednji) res omogoča delodajalcu, za katerega velja ZPSDP, da javnemu uslužbencu povrne stroške prevoza na delo in z dela z upoštevanjem kombinacije kilometrine in javnega prevoza, tudi če je na celotni razdalji od doma do delovnega mesta moč uporabiti javni prevoz; - ali je Uredba (o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, Ur. l. RS, št. 95/2006 in naslednji) glede na določilo 8. člena ZPSDP res zgolj tehnični predpis, pri uporabi katerega, razen pogojev iz same uredbe, ni potrebno upoštevati nobenih drugih okoliščin glede prihoda na delo in z dela (na primer čas trajanja vožnje, racionalnost, praktičnost, realne možnosti delavca).

Meni, da bi moral delodajalec upoštevati tudi dejanske možnosti prevoza in ne nujno najcenejše. Višje sodišče je v podobnih zadevah že razsodilo in sicer enako, kot v tej, ker pa gre le za eno višje sodišče te vrste v državi in ker sta bili prvi dve odločitvi sprejeti v roku dveh dni (Pdp 797/2008 z dne 9. 7. 2008 in Pdp 801/2008 z dne 10.7.2008), v vseh ostalih zadevah pa se sodišče sklicuje na ti dve zadevi, ni mogoče govoriti o enotni sodni praksi. Vsaj trikrat je bil poskus pridobitve stališča vrhovnega sodišča doslej že neuspešen (v okviru pritožb zoper sklep o nedopustitvi revizije v zadevah Dsp 15/2009, Dsp 17/2009 in Dsp 75/2009). Glede na veliko število tovrstnih sporov predlagatelj meni, da bi svoje stališče moralo podati tudi vrhovno sodišče. Posebej izpostavlja še odločitev v zadevi Pdp 826/2008, iz katere izhaja, da so pri povrnitvi stroškov prevoza vendarle pomembne tudi dejanske možnosti, pa tudi druge okoliščine (porabljen čas, razdalja med kraji), kar pri sporni zadevi in vseh ostalih citiranih, ni bilo upoštevano.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

5. Iz predloženih sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča izhaja, da je praksa tega sodišča glede vprašanja povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela enotna. V zadevi Pdp 826/2008 sodišče ni odločilo drugače, le okoliščine, ki jih sicer zajema tudi Uredba in ki so v zadevah Pdp 797/2008 in Pdp 801/2008 povzete iz Uredbe, je sodišče posebej poudarilo. Iz citiranih sodb ne izhaja, da bi bile okoliščine, kot so čas potovanja, razdalja med kraji in realne možnosti posameznega delavca, upoštevane različno. Iz sodbe sodišča druge stopnje, zoper katero se predlaga dopustitev revizije, pa niti ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala kakšne okoliščine, zaradi katerih bi bila bolj upravičena do povrnitve stroškov javnega prevoza, kot do kilometrine.

6. Zgolj dejstvo, da o pravnem vprašanju vrhovno sodišče še ni odločalo, ne utemeljuje predloga za dopustitev revizije, zlasti ob ugotovitvi, da je glede tega vprašanja praksa višjega sodišča enotna. Pomen „enotnosti sodne prakse“ zato, ker je v Republiki Sloveniji le eno višje delovno in socialno sodišče, ni manjši, kot če bi na tem področju odločalo več višjih sodišč. Sodišče ugotavlja, da v tej zadevi tudi ne gre za pravna vprašanja, ki bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Glede izpostavljenih vprašanj je s poenotesno sodno prakso višjega sodišča zagotovljena pravna varnost in enotna uporaba prava.

7. Ker iz navedenega izhaja, da razlogi za dopustitev revizije niso podani, je vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo (367. c člen ZPP).