Jedro

Ker tožena stranka kljub tožnikovemu klicu ni zagotovila pomoči pri premikanju kopirnega stroja, ki ga je bilo treba premakniti zaradi dobave blaga v skladišče, tako da je tožnik kopirni stroj premikal sam, je za škodo, ki jo je pri tem utrpel, krivdno odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odškodnine v višini 11.693,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 5. 2008 dalje do plačila (točka I/1 izreka) in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 11.493,32 EUR (točka I/2 izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči izplačati odškodnino v višini 11.693,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2008 dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (točka I/3 izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 601,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in kar zahteva tožnik več iz naslova obresti od priznane glavnice, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 9.513,28 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka III izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da je tožeča stranka svojo terjatev temeljila na objektivni odgovornosti tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ni pa pojasnilo, na katerih okoliščinah temelji krivdno odgovornost tožene stranke. S tem, ko tožeča stranka ni navedla teh okoliščin, ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, sodišče prve stopnje pa bi moralo zaradi navedenega zavrniti tožbeni zahtevek, saj je v tem delu prekršilo načelo dispozitvnosti (7. člen ZPP). Meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da je podana protipravnost v ravnanju tožene stranke, saj naj ne bi omogočila takšnih pogojev dela, da bi bilo skladiščenje varno oziroma ustrezno organizirala delovnega procesa. Tožnik naj bi sam premikal fotografski stroj iz skladišča na rampo, ki naj bi bila celo nagnjena (po izpovedbi priče B.P.), s tem v zvezi pa tožena stranka opozarja, da je nesprejemljivo, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki bi toženo stranko razbremenil odgovornosti. Izpovedba priče B.P. glede nagnjenosti rampe je pavšalna, omenil je ni niti tožnik, ki je tam delal dalj časa, okoliščino pa bi lahko natančno ocenil prav izvedenec, ko bi razčistil ostala vprašanja v zvezi s premikanjem fotografskega stroja: ali se ga je tožnik lotil upravičeno in na ustrezen način in ali je bilo premikanje izvedeno in zaključeno na ustrezen način. Zato po oceni tožene stranke v njenem ravnanju ni protipravnosti. Priča B.S. je izpovedala, da tožniku ni nihče dal navodila za premikanje stroja, torej je šlo za njegovo samovoljo. Ne strinja se z ugotovijo sodišča, da je podana krivdna odgovornost, saj opozarja na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, ki velja zgolj za navadno malomarnost. Za nesrečo je bilo odločilno ravnanje tožnika, zato tudi ni vzročne zveze med poškodbo in ravnanjem tožene stranke. Glede ugovora o sokrivdi tožnika k nastanku škode se sodišče sploh ni opredelilo, s čemer je kršilo ustavno pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Poudarja, da je prisojena odškodnina previsoka, kar je nesprejemljivo in ni primerljivo s sodno prakso v takih primerih. Nepravilna je tudi odločitev, ki jo je uveljavljala tožena stranka v pobotnem ugovoru, saj meni, da je tožnik odgovoren za nastalo škodo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki se nanaša na očitek kršenja načela dispozitivnosti (7. člen ZPP), ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, čeprav naj bi tožeča stranka uveljavljala objektivno odškodninsko odgovornost. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že v tožbi toženi stranki očital, da je ravnala krivdno, ko ni poskrbela za varne delovne razmere, za ustrezno opremo in prostor za premikanje in postavitev fotografskega stroja, torej je poleg objektivne odgovornosti, ki jo je utemeljeval z opravljanjem nevarne dejavnosti (premikanje težkega stroja), uveljavljal tudi krivdno odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zaključilo, da objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za poškodbo, ki jo je 3. 3. 2003 utrpel tožnik, pri čemer je, kot je navedeno v nadaljevanju, svojo določitev ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki. V tem delu torej pritožba ni utemeljena.

V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR), ki v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). OZ v 149. členu določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Nadalje OZ v 1. odstavku 171. člena (deljena odgovornost) določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, po 2. odstavku 171. člena OZ pa prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja.

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je moral tožnik, ki je pri toženi stranki delal na delovnem mestu skladiščnika, poskrbeti za skladiščenje večje količine blaga (29 palet), ki je bilo pripeljano z Nizozemske, to pa je lahko storil tako, da je večji fotografski stroj AGFA (težkega med 500 in 800 kg) s pomočjo šoferja tovornjaka, ki je pripeljal blago, B.P., premaknil iz skladišča na rampo, pri čemer se je fotografski stroj med premikanjem po nekoliko viseči rampi prevrnil in pri padcu poškodoval tožnika. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo skladiščenje prispelega blaga predvideno v skladišču tožene stranke in ne morda v skladišču podjetja J. d.o.o., kot je to navajala tožena stranka, da je tožnik torej le izvrševal navodila tožene stranke in da ni ravnal samovoljno, ko je fotografski stroj premikal iz skladišča na rampo. Upoštevalo je prepričljivo izpoved tožnika, da so stroj pred tem dogodkom že premikali in prispelega blaga pred škodnim dogodkom nikoli niso pošiljali v skladišče podjetja J. d.o.o.. Njegovo izpoved je potrdila priča B.P., ki je izpovedala, da so mu pri I. naročili blago dostaviti v skladišče tožene stranke na naslovu ..., v bivše prostore G., in ne k J. d.o.o., da ji je tožnik povedal, da čaka na pomoč sodelavcev za umik fotografskega stroja, da je tožnik vmes klical, naj mu pridejo pomagat, vendar ni bilo nikogar. Zato mu je pri premikanju pomagala priča, pri tem pa je prišlo do padca stroja z rampe.

Ker je moral tožnik po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje premikati težak fotografski stroj po nekoliko nagnjenem terenu, česar niti s pomočjo B.P., glede na težo stroja in nagnjenost terena, ni mogel storiti varno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem tožena stranka ravnala protipravno, v nasprotju s 1. odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01; ZVZD), saj ni izvajala ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Ker sta tako tožnik kot priča B.P. pojasnila, da je bila podlaga, po kateri sta premikala stroj, nagnjena, ter da tožena stranka kljub tožnikovemu klicu ni zagotovila dodatne pomoči pri premikanju, tudi angažiranje izvedenca za področje varstva pri delu ne bi moglo vplivati na drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja tožene stranke.

Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, oziroma da tožniku ni mogoče pripisati sokrivde za nastalo škodo v smislu določbe 1. odstavka 171. člena OZ. Iz izpovedbe B.S., poslovne sekretarke pri toženi stranki v spornem obdobju, namreč izhaja, da je navedena priča dopuščala možnost, da je tožena stranka šele po škodnem dogodku blago skladiščila pri J. d.o.o., zato tožniku ni mogoče očitati samovolje, ko je blago hotel skladiščiti pri toženi stranki. Ker tožena stranka tožniku tudi ni zagotovila dodatne pomoči, torej delavcev, ki bi pomagali pri premikanju težkega fotografskega stroja in se je tožnik znašel pred dejstvom, ko je kot delavec, zadolžen za skladiščenje, fotografski stroj pač moral umakniti, saj je blago oziroma tovornjak že prispel ter čakal na rampi že več kot pol ure, tožniku ni mogoče očitati sokrivde. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu v zadostni meri obrazložena, saj iz nje jasno izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je za škodo odgovorna tožena stranka.

Po določilu 179. člena OZ (denarna odškodnina) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 5.424,80 EUR (prej 1.300.000,00 SIT), za strah 1.251,88 EUR (prej 300.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.172,93 EUR (prej 1.000.000,00 SIT).

Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in med zdravljenjem pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik 10 dni trpel hude bolečine, srednje intenzitete štiri tedne in majhne intenzitete en mesec. Štiri dni je bil hospitaliziran, štirinajst dni pa na terapiji v zdravilišču. Opravljati je moral fizioterapijo, pri čemer sta s terapevtom delala vaje do skrajne bolečine. Zaradi poškodbe je moral nositi elastični desault z mavcem, ki je bil okoli leve roke in celega zgornjega dela telesa, kar ga je oviralo pri ležanju in spanju, mavec je dobil tudi na levi gleženj.

V zvezi s prisojeno odškodnino za strah tožena stranka neutemeljeno navaja, da je ta previsoka. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku, ki je pojasnil, je velikokrat v mislih ponovno podoživljal dogodek ter razmišljal o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če ne bi stopil v drugo smer, kot je padel stroj. Dogodek je torej za dalj časa porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Tožnik je utrpel strah, ko je v bolnici izvedel, da bo potreben mavec ali pa operacija, strah pa ga je bilo tudi takrat, ko je odstranil mavec in je bila roka povsem trda, po enem tednu pa ni bilo nobenega napredka. Ogromno volje in trme je bilo potrebno, da je roka spet pričela funkcionirati. Glede na navedeno torej prisojeni znesek predstavlja pravično odškodnino za strah, ki ga je tožnik utrpel. Nadalje je pritožba neutemeljena tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnik je izpovedal, da je pred dogodkom igral hokej ter se ukvarjal z motorizmom, pri čemer je prepričljivo pojasnil, da po dogodku hokej igra le enkrat tedensko, prej štiri do petkrat tedensko, pri motorizmu pa se hitreje utrudi oziroma mora narediti več pavz, prevozi pa lahko polovico manj kilometrov kot prej. S tem v zvezi je predložil potrdili Hokejskega kluba ... in M.R.C kluba, iz obeh pa izhaja, da je bil zaradi poškodbe odsoten iz klubskih aktivnosti v letu 2003. Ker je izvedenec travmatolog dr. A.B., dr. med, ocenil, da so tožnikove življenjske aktivnosti po zlomu lopatice in udarnini levega gležnja zmanjšane za 5 %, tožnik pa se zaradi dogodka ne more več športno udejstvovati kot pred poškodbo, hitreje se utrudi, ne more dvigovati bremen, ter se hitreje utrudi tudi pri hoji, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju tožnikove starosti (ob nesreči je bil star 26 let) pravilno prisodilo odškodnino v znesku 4.172,93 EUR.

Celotna prisojena odškodnina iz naslova negmotne škode je v skladu z določbami OZ in veljavno sodno prakso, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je odškodnina pretirano visoka ter da odstopa od primerljive sodne prakse slovenskih sodišč.

Ker tožena stranka v celoti izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, torej tudi odločitev glede gmotne škode in sicer iz naslova pomoči pri prevozu na kontrole in fizioterapijo (skupaj 843,72 EUR za 158 ur tuje pomoči), pritožba pa glede tega dela ni obrazložena, je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v višini 12.130,31 EUR, ki predstavlja škodo zaradi uničenja fotografskega stroja. Po določbi 1. odstavka 182. člena ZDR mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo delodajalcu povrniti. Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prišlo do padca fotografskega stroja z rampe zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke in ne tožnika, zato ni podana odškodninska odgovornost tožnika za nastalo škodo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pazilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.