Jedro

Za obravnavano zadevo je relevantno, da je bila tožba vložena dne 12. 6. 2023, skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe, ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel, saj je tožena stranka od hrvaškega organa prejela odločitev, da sprejema pristojnost za obravnavo prošnje dne 2. 3. 2023. Z vložitvijo tožbe dne 12. 6. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji.

Tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi kazale na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi v primeru morebitnega verižnega vračanja.

Tožnik je v predmetni zadevi navajal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in ni izkazal nobene osebne okoliščine, zaradi katere bi spadal v skupino posebej ranljivih prosilcev. Njegove izkušnje z bivanjem na Hrvaškem očitno ne dosegajo ravni nečloveškega ravnanja, kot to izhaja iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU. Navedel tudi ni nič, da bi morebitno verižno vračanje v BiH ali Srbijo tožnika spravilo v situacijo realnega tveganja za kršitev pravice iz 4. člena oziroma člena 19(2) Listine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju: Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2. Tožnik je dne 10. 2. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožena stranka je na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe 17. 2. 2023 Republiki Hrvaški posredovala prošnji v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika kot prosilca. Od pristojnega hrvaškega organa je dne 2. 3. 2023 tožena stranka prejela odgovor, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske2 Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika s pojasnilom, da je ta državo zapustil še pred vložitvijo prošnje.

3. Tožnik je na razgovoru povedal, da je prispel na Hrvaško 1. 2. 2023, kjer ga je prijela policija in odpeljala na policijsko postajo. Zaplenili so mu vse imetje in ga zaprli za 10 ur v sobico brez hrane in vode. Moral je dati prstne odtise, nato so ga odpeljali v nek gozd, kjer je policist vrgel stran njegov telefon in mu dejal "pojdite", "izginite". Odšel je na železniško postajo, kjer je kupil vozovnico do Zagreba in do kraja Sotla na meji s Slovenijo. Na hrvaški strani ga je še enkrat prijela policija in ga napotila nazaj v Zagreb. Policist je na drugi postaji zapustil vlak, on pa za njim in je odšel peš proti Sloveniji, kjer ga je nato prijela slovenska policija. V Republiko Hrvaško je vstopil v prvem poskusu. Približno 6 km stran od mejne črte so ga prijeli policisti in ga čez približno 10 ur izpustili. S policisti ni komuniciral. Prijeli so jih v skupini petih in jih skupaj pripeljali na policijsko postajo, kjer so jih slikali v vrstnem redu, jim vzeli prstne odtise, niso pa jih spraševali ne po azilu, ne po ničemer. Dali so mu dokument, na katerem je v hrvaškem jeziku pisalo azil, čeprav ni prosil za mednarodno zaščito. Ta dokument je pokazal policiji, ko so bili na vlaku. Na Hrvaškem ni imel stika niti slabih izkušenj z drugimi uradnimi osebami, saj je imel stik samo s policijo. Od drugih je slišal, da so se vse osebe, ki so prej prispele na Hrvaško, soočale s hrvaškim rasizmom in bile pretepene s palicam, zato ga je bilo strah, da bi se s takim ravnanjem soočil tudi on. Na vprašanje pooblaščenca je odgovoril, da misli, da na Hrvaškem ne bi korektno obravnavali njegove prošnje, ker je bil prvi odnos s hrvaško policijo slab. Na vprašanje, če misli, da bi drugi hrvaški uradniki bolje ravnali z njim, kot je hrvaška policija, je prosilec odgovoril, da ne more lagati, saj ni imel opravka z drugimi uradniki ampak samo s policijo.

4. Tožena stranka je preučila vso dokumentacijo, vključno z vsemi informacijami, ki jih je predložil tožnik. Izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Organ pojasnjuje, da je dejstvo, da tožnik ni želel zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški za dublinski postopek brezpredmetno, saj mora po Dublinski uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, ki je glede na merila iz poglavja III. za to odgovorna. Prosilec si ne more sam izbirati, katera država članica bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Podatki, ki jih je pristojni organ pridobil iz evidence EURODAC, ne potrjujejo navedbe tožnika, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in skladno s četrtim odstavkom 24. člena Uredba (EU) št. 603/20133, je bil obravnavan kot oseba iz kategorije »1«. Prvi odstavek 9. člena te uredbe obvezuje vsako državo članico, da nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe (EU) št. 604/2013, posreduje centralnemu sistemu skupaj s podatki, ki so opredeljeni v členu 11(b) do (g) te uredbe. Organ se sklicuje na stališče v sodbi opr. št. I U 1811/2020-6, da z lastnim zaslišanjem tožnik ne more ovreči dejstva iz baze Eurodac. Splošno znano dejstvo namreč je, da so prstni odtisi vsakega človeka edinstveni. V Sloveniji je vpeljana sodna praksa, ki "zadetke" iz baze EURODAC priznava kot formalni dokaz, skladno z določbami dublinske uredbe. Dodaja, da bo tožnik v Republiko Hrvaško vrnjen na način, da mu bo omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v katerem je pravica do tolmača zagotovljena, poleg tega je tožnik v osebnem razgovoru navedel, da je razumel kretnje in besede policistov, kam mora oditi.

5. Pri presoji obstoja morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v postopku priznanja mednarodne zaščite ali na področju sprejema, je organ upošteval veljavno sodno prakso in pred odločitvijo skrbno preučil tožnikove izjave in informacije, ki jih je v postopek predložil tožnikov pooblaščenec. Ugotavlja, da tožnikove navedbe, zakaj se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa po oceni organa ne more biti dovolj prepričljiv razlog, da mu bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožnika ob predaji ne bo sprejela hrvaška policija ampak uslužbenci notranjega ministrstva, podaja prošnje za priznanje mednarodne zaščite pa mu bo omogočena, če bo to želel. Iz tožnikovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški.

6. Tožena stranka je s strani tožnikovega pooblaščenca prejela dokument „Informacije o stanju na Hrvaškem“ in ki se nanašajo na ravnanja z ilegalnimi prebežniki. Poročilo Amnesty International za Republiko Hrvaško se nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite, kar pa v tem konkretnem primeru ne velja, saj je sam izjavil, da mu je v Republiko Hrvaško uspelo vstopiti v prvem poskusu. V nadaljevanju organ meni, da tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo, ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic EU. Odločitve, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, pa se nanašajo na posamične konkretne primere, kar ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa drugih držav članic, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo.

7. T.i. »push-backi« v predloženenih sodbah pa se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Iz najnovejšega poročila Asylum Information Database - AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, potrjuje pravilnost odločitve. Pooblaščenec je pristojnemu organu posredoval tudi odgovor Hrvaškega pravnega centra iz katerega izhaja, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Hrvaški pravni center v sprejemnih centrih ni prisoten skoraj tri leta, zato ne more potrditi, ali te informacije še vedno držijo. Kolikor je znano iz prejšnjih let, so bile osebe, ki so bile vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemne centre. Iz odgovora navedenega centra torej ne izhaja, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.

8. Iz poročila AIDA izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav.

9. Glede na poročili AIDA in EUAA je jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do mednarodne zaščite. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Pristojni organ je v nekem drugem primeru prejel splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) oziroma v 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku.

10. Organ je od tožnikovih pooblaščencev naknadno prejel dodatne informacije. V komentarjih so izrazili mnenje, da splošno zagotovilo, ki ga je prejel pristojni organ v neki drugi zadevi, nima dokazne vrednosti, saj nobena država zase ne bi trdila, da ne ravna skladno z zakonodajo in mednarodnimi akti. Informacije, ki so jih že predložili, po njihovem mnenju namreč dokazujejo, da obstaja nevarnost kršitve 4. člena Listine in 3. člena ECHR. Organ glede na javno dostopna poročila o stanju na Hrvaškem meni, da ni razloga za dvom v splošno zagotovilo. Prosilci so predani v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega in ne policijskega postopka. Prav tako v konkretnem primeru hrvaški policisti tožnika niso vrnili v Bosno in Hercegovino ali Srbijo, saj je na Hrvaško prišel v prvem poskusu, prav tako pa mu ni bil onemogočen postopek mednarodne zaščite, čeprav prosilec trdi, da ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, kar pa evidenca EURODAC ne izkazuje. Glede na navedeno organ ocenjuje, da predložene informacije niso relevantne v tem postopku.

11. Po skrbni presoji je organ ugotovil, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo EU v konkretnem primeru ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica EU, spoštuje pravni red EU in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in utemeljenih razlogov, zaradi katerih ga Slovenija na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Pristojni organ je temeljito preučil vse informacije o položaju oseb, ki so v Republiko Hrvaško predane v dublinskem postopku in ugotovil, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

12. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov ( I Up 245/2022 z 11. 1. 2023). Pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) dokumentov, v katerih bi bil sistem mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

13. Organ dodaja, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, prav tako pa takšni razlogi niso znani organu. V skladu z vsemi navedbami je pristojni organ na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika zavrgel, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

_Bistvene navedbe v tožbi_

14. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da sodišče ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe ter zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

15. Na osebnem razgovoru je tožnik izpovedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj so tam z njim grdo ravnali. Dne 1. 2. 2023 je prispel na Hrvaško, kjer ga je prijela hrvaška policija. Na policijski postaji je bil od 6. ure zjutraj do 4. ure popoldne. Zaplenili so mu imetje (telefon, slušalke, ...). V majhni sobici je bil zaprt 10 ur, brez hrane in vode. Zahtevali so, da poda prstne odtise. Nato so ga skupaj z ostalimi migranti s policijskim vozilom odpeljali v gozd, vrli so mu stran telefon in zahtevali, da »izgine«. Tožnik je kupil vozovnico do Zagreba in nato do slovenske meje. Na poti ga je nato še enkrat prijela hrvaška policija. Ko je bil na policijski postaji, s policisti ni mogel komunicirati, niti ni bil prisoten tolmač v policijskem postopku. Azilnega postopka oz. policijskega postopka mu uradne osebe niso pojasnile. Policisti mu niso pojasnili, kam ga peljejo z marico. Niso mu pojasnili, da je v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem niti mu niso pojasnili njegovih dolžnosti v tem postopku. Glede na ravnanje hrvaške policije tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je slišal od drugih, da so se soočali s hrvaškim rasizmom, da so bili pretepeni s palicami. Strah ga je bilo, da bi bil takšnega ravnanja deležen tudi sam. Glede na navedeno, se tožnik na Hrvaško ne želi vrniti saj meni, da na Hrvaškem ne bi korektno obravnavali njegove prošnje za azil. 16. Pristojni organ Republike Hrvaške je v odgovoru z dne 2. 3. 2023 o pristojnosti Republike Hrvaške navedel, da je prosilec državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje. Tožnik sploh ni vedel, da je v azilnem postopku na Hrvaškem, saj mu to nihče ni pojasnil. Policisti so ga celo poslali nazaj v gozd in zahtevali, da izgine. Njihovo ravnanje nikakor ne izkazuje, da bi bil tožnik v azilnem postopku. V primeru vrnitve na Hrvaško bi se štelo, da je tožnik svojo vlogo za mednarodno zaščito umaknil, čeprav dejansko sploh ni bil obveščen, da je v azilnem postopku in ni bil nikoli v stiku z uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve, pristojnimi za mednarodno zaščito. Na policijski postaji je tožnik moral dati prstne odtise, ob tem pa mu ni bilo pojasnjeno, da se s tem šteje, da je že v postopku za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

17. V skladu 3. členom Dublinske uredbe predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 pojasnilo, da je obstoj te domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Ko je enkrat obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko4. Tudi iz prakse ESČP izhaja, da je ko so izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene.

18. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi pa ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje (»substantial grounds for believing«), da obstaja realna nevarnost (»real risk«), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito.

19. Tudi sodišče EU je v svoji dosedanji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti Dublinske uredbe, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. To izhaja tudi iz 32. točke uvodne izjave Dublinske uredbe. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Slovenija z dne 16. 2. 2017, kjer je sodišče zapisalo, da je treba 4. člen Listine razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe št. 604/2013 mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. V zadevi Jawo leta 2019 pa je Sodišče EU med drugim zapisalo: »Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N.S. in drugi (C-411/10 in C-493/10), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.

20. Tožnik meni, da iz njegovih izjav v postopku izhaja, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Hrvaški policisti so z njim grobo in nečloveško ravnali, ga zaprli v majhno sobico za 10 ur ter mu zaplenili njegovo imetje. Odrekli so mu vodo in hrano. Zaradi obravnave, ki jo je bil deležen na Hrvaškem, je tožnik še vedno zelo pretresen. Glede na dejstvo, da so hrvaške oblasti tožnika evidentirale kot prosilca za azil po tem, ko je moral oddati prstne odtise, da so ga za tem odpeljali v gozd in zahtevali, da izgine, gre vsekakor za sporno ravnanje hrvaških organov. Poniževalno ravnanje policije se je nadaljevalo tudi po tem, ko so hrvaški organi tožnika evidentirali kot prosilca za mednarodno zaščito - torej ko je bil formalno v azilnem postopku. V izpodbijanem sklepu poskuša tožena stranka narediti strogo ločnico med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite, kar je neprimerno in neutemeljeno, saj ker gre v obeh primerih za uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške.

21. Dokazov o sistemskih pomanjkljivostih azilnega postopka na Hrvaškem, mučenju in nečloveškem ravnanju migrantov s strani hrvaške policije, je vedno več. Tožeča stranka se v celoti sklicuje na »Informacije o stanju na Hrvaškem«. Sodne prakse tujih nacionalnih sodišč v konkretnih primerih zavračajo predajo migrantov oz. prosilcev Hrvaški, kar navaja tudi poročilo EUAA Asylum Report 2022. Meni, da predložene informacije potrjujejo verodostojnost njegovih navedb ter kažejo, da opisana ravnanja ustrezajo političnim odločitvam in konkretnim navodilom višjih organov enotam hrvaške mejne policije. Tožena stranka tudi ne zanika »neprimernega« ravnanja hrvaške policije s tožnikom in ostalimi migranti.

22. Iz informacij, ki so jih predložili v postopku med drugim izhaja, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni v dublinskem postopku ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do mednarodne zaščite. Tožena stranka bi morala raziskati specifične okoliščine vsakega konkretnega primera, ga individualno obravnavati. Tožena stranka mora preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici nečloveško ali ponižujoče obravnavana. Tožena stranka ni pridobila individualnega jamstva o pravicah konkretne predane osebe. Splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere in običajno ravnanje hrvaških organov pa v konkretnem primeru ne more zadoščati.

23. Meni tudi, da dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. Obstaja tudi verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH in bil podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave RS. Tožena stranka bi morala v postopku aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice.

24. Zaključuje, da tožena stranka v konkretnem primeru tožnikove izpovedi dejansko in vsebinsko ni dokazno ocenila, njene ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da v Republiki Hrvaški ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, pa so posledično brez podlage. Zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (sedma točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

25. V konkretnem primeru je bila tožniku kršena tudi pravica do obveščenosti5. Iz spisovne dokumentacije tožene stranke ne izhaja, da bi tožnik prejel brošuro z informacijami. Na osebnem razgovoru je bil tožnik sicer obveščen, da je Republika Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe, ni pa mu uradna oseba ob tem pojasnila, da pristojni organ Republike Hrvaške šteje, da je tožnik državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje.

26. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), s katero zahteva, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Čebi bil izpodbijani sklep izvršen prej, bi se tožnika izročilo Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožnik se v zvezi s tem v celoti sklicuje na gornje navedbe). To bi imelo tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi tožnik v tem upravnem sporu uspel. V kolikor se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju RS, bi to pomenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v zadevi, ker bi mu ta z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.6 _Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo_

27. V odgovoru na tožbo tožena stranka najprej izpostavlja sodbo naslovnega sodišča opr. št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022 iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Tožena stranka je pri odločanju v predmetni zadevi ugotovila, da iz izjav tožnika ne izhaja sporno ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko ima oseba status prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

28. Poudarja, da v Republiki Hrvaški, Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti (prečiščeni tekst zakona NN 70/15, 127/17, 33/23, ki velja od 01.04.2023)7ne ločuje med vlagatelji namere in prosilci za mednarodno zaščito, kot je to v Republiki Sloveniji navedeno v deseti in enajsti točki 2. člena ZMZ-1. Peta točka 4. člena Zakona o medunarodnoj i privremenoj zaštiti določa samo prosilca za mednarodno zaščito, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki izrazi namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito do izvršljivosti odločitve o prošnji. Tožena stranka na podlagi javno dostopnih poročil o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito nima podlage za sum, da bodo tožniku med ali po predaji Republiki Hrvaški na kakršenkoli način kršene človekove pravice oziroma, da mu bo kakorkoli onemogočen dostop do postopka mednarodne zaščite.

29. Tožena stranka izpostavlja, da tožnik "številnih pričevanj" ni podkrepil z zanesljivimi viri in drugič, da gre pri teh domnevnih številnih pričevanjih za tujce, ki naj bi bili iz Slovenije s strani slovenske policije vrnjeni v Republiko Hrvaško. Ne gre torej za prosilce za mednarodno zaščito, ki so bili v Republiko Hrvaško vrnjeni znotraj dublinskega postopka, ker bi Republika Hrvaška skladno z Dublinsko uredbo dejansko prevzela pristojnost za obravnavo njihovih prošenj za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je skrbno preučila številne informacije o obravnavi oseb, ki so v dublinskem postopku vrnjene v Republiko Hrvaško, in ugotovila, da ni utemeljenega razloga za sum, da bo tožeča stranka ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli ovirana pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljena nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju.

30. Tožnik je imel na osebnem razgovoru prisotnega pooblaščenca, ki tekom osebnega razgovora ni imel nikakršnih pripomb glede postopka, prav tako je bil tožnik v izpodbijanem sklepu obveščen, da pristojni organ Republike Hrvaške šteje, da je državo zapustil pred dejansko vložitvijo prošnje. Tožnik je bil pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji informiran tudi z osnovnimi pravili postopkov, ki jih ureja Dublinska uredba, kar je s podpisom izjave, ki je priloga prošnji za mednarodno zaščito, tudi potrdil. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

_Pripravljalna vloga tožnika_

31. V nadaljevanju postopka je tožnik vložil pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2023, v kateri trdi, da je rok šestih mesecev, v katerem bi moral biti tožnik predan Republiki Hrvaški potekel dne 2. 9. 2023. Poleg tega izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje časovne omejitve za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

32. Sodišče je vlogo tožnika z dne 6. 9. 2023 poslalo v vednost toženi stranki.

33. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožna stranka pravi, da v skladu z določbo člena 27(3) Dublinske uredbe v tem primeru obstaja odložilni učinek in zato omenjeni rok začne teči po končni odločitvi o (pri)ožbi in da je na to pravno okoliščino opozorilo že Upravno sodišče v obvestilu strankam o zastoju postopka z dne 3. 7. 2023, torej da ima vložen predlog za izdajo začasne odredbe suspenzivni učinek (sodba Vrhovnega sodišča I Up 63/2011 z dne 16. 12. 2023).

Obrazložitev k prvi točki izreka:

34. Tožba ni utemeljena.

Obravnava tožbenih ugovorov glede prekluzivnih rokov za predajo in izreka izpodbijanega akta:

35. Upravno sodišče je v nekaterih primerih sporov po Dublinski uredbi vzpostavilo prakso, da v tovrstnih primerih sodišče odloča o tožbi skupaj z začasno odredbo, četudi se pri tem rok 7 dni za odločanje o začasni odredbi izteče pred odločanjem sodišča o tožbi in začasni odredbi. To Upravnemu sodišču namreč omogoča ustaljena in nesporna praksa tožene stranke, ki je podprta s sodno prakso Vrhovnega sodišča,8 po kateri mora tožena stranka počakati z izvršitvijo izpodbijanega akta do odločitve sodišča o tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe vsaj na prvi stopnji sojenja. Tožena stranka se tega dosledno drži, zato četudi slovenski zakonodajalec tega ni izrecno predpisal, ni sporno, da brez izjeme tožena stranka ne izvršuje izpodbijanih aktov preden o tožbi oziroma o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne odloči Upravno sodišče. In to velja tudi za konkretni primer. Slovenija je s tem izpolnila to, kar je sicer določeno z drugim stavkom člena 27(3)(c) Dublinske uredbe in sicer, da „_države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo._“

36. To hkrati pomeni, da je z vložitvijo tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe rok za predajo iz člena 29(1) Dublinske uredbe še ni začel teči, ampak bo šest mesečni rok za predajo tekel od dneva končne odločitve o tožbi v upravnem sporu (člen 29(1) Dublinske uredbe).

37. V zvezi z razlago teka roka iz določila člena 29(1) Dublinske uredbe je Upravno sodišče že podalo interpretacijo v sodbi v zadevi opr. št. I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023 in jo v nadaljevanju tega razdelka ponavlja in dopolnjuje zaradi specifične interpretacije Vrhovnega sodišča, kot le-ta izhaja iz sodbe v zadevi opr. št. I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023. V tej zadevi se Vrhovno sodišče sicer ni v polnosti izreklo o interpretaciji zadržanja teka šestmesečnega roka iz člena 29(1) Dublinske uredbe v primeru sprožitve upravnega spora,9 ampak je to vprašanje v reševanje naložilo toženi stranki v ponovnem postopku; pritožbi tožeče stranke zoper prvostopenjsko sodbo pa je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi ugodilo in zadevo vrnilo toženi s stranki v ponovni postopek, ker izrek upravne odločbe ni vseboval nobene časovne omejitve za predajo tožnika Hrvaški.10

38. Ker po stališču Velikega senata Sodišča EU ni potrebno, da upravni organ celo v izreku odločbe o pridržanju ni dolžan natančno določiti najdaljše trajanje pridržanja iz razloga, ker tega Direktiva o sprejemu 2013/33/EU ne predpisuje,11 po mnenju Upravnega sodišča dejstvo, da v izreku obravnavanega izpodbijanega sklepa ni citirana določba prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe ali še kakšna druga določba iz Dublinske uredbe, ki bi lahko bila relevantna v odvisnosti od okoliščin primera (na primer prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe), ne more biti razlog za nezakonitost sklepa oziroma da bi sodišče iz tega razloga tožbi ugodilo.

39. V nadaljevanju pa Upravno sodišče prehaja na natančnejšo razlago teka oziroma prekinitve šestmesečnega roka iz prvega odstavka in tretjega odstavka 29. člena Dublinske uredbe, pri čemer ponavlja utemeljitev in interpretacijo iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023 (odst. 47-57).

40. Po določilu člena 29(1) Dublinske uredbe se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in „_najkasneje v šestih mesecih po_“ odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo „_ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek._“ Ključni del pravnega določila, ki ga je treba razložiti in uporabiti v tem konkretnem primeru, je zadnji del citiranega določila, ki govori „_o obstoju_“ odložilnega učinka.

41. Pojem „obstoj“ odložilnega učinka uporabljajo novejše sodbe Sodišča EU, kot sta E.N., S.S., J.Y.12 ter B, F in K,13 med tem ko je Sodišče EU v starejši zadevi A.S. uporabilo izraz, „_če je v skladu s členom 27(3) te uredbe odobren odložilni učinek_“.14 Tudi v starejši zadevi _Ghezelbash_ je Sodišče EU navedlo, da je zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na preučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.15 Vendar v obeh omenjenih starejših zadevah A.S. in _Ghezebash_ ni šlo za reševanje konkretnega pravnega vprašanja glede razlage teka roka za predajo v povezavi z odložilnim učinkom tožbe v upravnem sporu, ampak je Sodišče EU omenjene izraze uporabilo _obiter dictum_.

42. Tretji pod-odstavek člena 28(3) Dublinske uredbe, ki sicer velja za situacijo, ko je prosilcu odvzeta prostost, nič bolj ne pojasnjuje pojma „_obstoja_“ odločilnega učinka iz že omenjenega določila, kajti določilo tretjega pod-odstavka člena 28(3) Dublinske uredbe pravi, da kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, se njena predaja iz države članice, ki daje zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, „_ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3)_“.

43. Določilo člena 27(3) Dublinske uredbe namreč daje tri možnosti državam članicam v zvezi z nameni pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice in med temi je tudi možnost, da oseba v razumnem obdobju od sodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, kar bi lahko kazalo na to, da v takem primeru ni odložilnega učinka, če ga prosilec oziroma tožnik ne zahteva16 oziroma odložilnega učinka ni od trenutka dalje, ko sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče zavrne. Že v zadevi I Up 63/2011 z dne 16. 12. 2009 (odst. 10) je Vrhovno sodišče sprejelo interpretacijo na podlagi razlage takratnega zakona o mednarodni zaščiti v povezavi z ustavno-skladno razlago zakona, da če je vložena zahteva za izdajo začasne odredbe zoper sklep o zavrženju prošnje na podlagi uporabe koncepta varne tretje države, mora tožena stranka počakati z izvršitvijo akta vsaj do izdaje sodne odločbe o zahtevi za izdajo začasne odredbe, četudi je takratni prvi odstavek 63. člena ZMZ določal, da tožba zoper sklep o zavrženju prošnje zaradi uporabe koncepta varne tretje države ne zadrži izročitve prosilca tretji varni državi. To sicer izhaja tudi iz besedila drugega stavka člena 27(3)(c) Dublinske uredbe. Po tej določbi namreč „_države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo._“ Učinkovito pravno sredstvo pa je, če tožena stranka počaka z izvršitvijo vsaj, dokler ni odločeno s strani sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. V predmetni zadevi je tožnik s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

44. Vendar se je o konkretnem pravnem vprašanju v zvezi s potekom roka za predajo v povezavi z odložilnim učinkom tožbe oziroma pravnega sredstva v upravnem sporu Sodišče EU izrecno opredelilo v zadevi _Amayry_ iz septembra 2017. Sodišče EU je namreč v zadevi _Amayry_ izpeljalo povsem določno interpretacijo, pri čemer je najprej upoštevalo, da je treba dati pristojnemu organu dovolj dolg rok, da opravi predajo (razlaga po namenu);17 da pri tem vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno;18 da se zakonodajalec EU sklicuje na prenehanje odložilnega učinka, ne da bi razlikoval med državami, ki so se odločile, da bodo imele pritožbo v skladu s členom 27(3)(1) in (b) takojšnji odložilni učinek, in državami, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe;19 da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom pritožbe zoper odločitev o predaji ali njenega ponovnega pregleda, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega, do tega pa bi prišlo, če države članice ne bi imele na voljo dovolj dolgega roka za izvedbo predaje, kadar je zadevna oseba pridržana in se je odločila, da bo vložila pritožbo.20

45. Tej razlagi, ki temelji zgolj na interpretaciji sekundarnega prava EU, pa je treba dodati še razlago z vidika primarnega prava EU. Po stališču Sodišča EU pravica iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ustreza pravici iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). To pomeni, da sta vsebina in obseg pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine enaka vsebini in obsegu pravice iz 3. člena EKČP21 in to velja tudi z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja, ne glede na vedenje zadevne osebe.22 Ker pravica iz 4. člena Listine ustreza pravici iz 3. člena EKČP, je treba upoštevati tudi, da če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.23

46. Do jasne potrditve interpretacije glede razlage avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v zvezi z varstvom pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tudi po 4. členu Listine je prišlo s sodbo Sodišča EU v zadevi B iz septembra 2020.24 V zadevi B je namreč Sodišče EU standarde glede avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva na podlagi 47. člena Listine v zvezi z pravico iz 4. člena Listine povezalo oziroma izenačilo s standardi avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP. Iz zadeve B namreč izhaja, da če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, „_lahko_“ zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek;25 to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje,26 ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki „_očitno niso neutemeljene._“ Če je tako, mora navedeni organ ugotoviti, da se izvršitev odločbe o vrnitvi odloži po samem zakonu od vložitve tega pravnega sredstva, in iz tega izpeljati posledice, ki jih ima v okviru svoje pristojnosti.27

47. Ta razlaga z vidika primarnega prava EU po mnenju Upravnega sodišča odločilno utrjuje razlago Sodišča EU iz zadeve _Amayry_, kjer se je Sodišče oprlo zgolj na metode razlage sekundarnega prava EU, kajti po sodbi v zadevi B je povsem jasno, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati tudi načelo uporabe prava EU, po katerem morajo države ne samo razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom EU in z ustavljeno prakso Sodišča EU, temveč morajo tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki varujejo pravni red EU, ali z drugimi splošnimi načeli prava EU,28 kamor pa spada tudi element učinkovitosti oziroma avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v upravnem sporu, pod pogojem, da stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 4. členom Listine.

48. Posledično to pomeni, da je treba določbo zadnjega stavka v tretjem odstavku 70. člena ZMZ-1 razlagati tako, da v primeru vseh drugih odločitev, ki niso zajete s prvim stavkom tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1, tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta razen, če stranka v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka glede pravice iz 4. člena Listine. Upravnemu sodišče je poznana razlaga oziroma odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, vendar pa se ta sodba Vrhovnega sodišča opira na starejšo razlago Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 255/16 z dne 23. 11. 2016, ko sodbi Sodišča EU v zadevah _Amayry_ in B še nista bili izdani, zato teh sodb Vrhovnega sodišča29 Upravno sodišče v tej zadevi ni moglo upoštevati.30

49. Za obravnavano zadevo je tako relevantno, da je bila tožba vložena dne 12. 6. 2023, skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe, ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel, saj je tožena stranka od hrvaškega organa prejela odločitev, da sprejema pristojnost za obravnavo prošnje dne 2. 3. 2023. Z vložitvijo tožbe dne 12. 6. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji. To pomeni, da Upravno sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo zaradi poteka roka za predajo iz člena 29(1) in (2) Dublinske uredbe.

Obravnava preostalih tožbenih ugovorov:

50. Podobno kot na primer v zadevi I U 1074/2023 z dne 4. 9. 2023 ali v zadevi I U 779/2023, v kateri je bila sodba Upravnega sodišča izdana dne 6. 6. 2023, in je bila potrjena s strani Vrhovnega sodišča,31 tudi v tej zadevi tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi kazale na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi v primeru morebitnega verižnega vračanja. V tožbi namreč ne navaja drugih dejstev, kot jih je že v upravnem postopku in sicer v prošnji z dne 10. 2. 2023, da v kraljevini Maroko ni osnovnih stvari, kot so možnosti za pridobitev izobrazbe, zdravstvene storitve in delo. Na območju, kjer je živel, so bili marginalizirani s strani državne oblasti, pravne institucije pa so šibke. Povedal je, da ima narejeno maturo in da je nazadnje delal v tiskarni. V tem elementu je njegov zahtevek v času odločanja sodišča očitno neutemeljen.

51. Kar zadeva okoliščine bivanja, ki jih je že doživel na Hrvaškem z vidika standardov iz 4. člena Listine, je pomembno, da je tožnik na osebnem razgovoru sam pojasnil, da je dne dne 1. 2. 2023 je prispel na Hrvaško, kjer ga je prijela hrvaška policija. Na policijski postaji je bil od 6. ure zjutraj do 4. ure popoldne. Zaplenili so mu imetje (telefon, slušalke). V majhni sobici je bil zaprt 10 ur, brez hrane in vode. Zahtevali so, da poda prstne odtise. Nato so ga skupaj z ostalimi migranti s policijskim vozilom odpeljali v gozd, vrli so mu stran telefon in zahtevali, da »izgine«. Tožnik je kupil vozovnico do Zagreba in nato do slovenske meje. Na poti ga je nato še enkrat prijela hrvaška policija. Ko je bil na policijski postaji, s policisti ni mogel komunicirati niti ni bil prisoten tolmač v policijskem postopku. Azilnega postopka oziroma policijskega postopka mu uradne osebe niso pojasnile. Policisti mu niso pojasnili, kam ga peljejo z marico. Niso mu pojasnili, da je v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem niti mu niso pojasnili njegovih dolžnosti v tem postopku. Povedal je, da je slišal od drugih, da so se soočali s hrvaškim rasizmom, da so bili pretepeni s palicami. Strah ga je bilo, da bi bil takšnega ravnanja deležen tudi sam. Glede na navedeno, se tožnik na Hrvaško ne želi vrniti saj meni, da na Hrvaškem ne bi korektno obravnavali njegove prošnje za azil. 52. Tekom osebnega razgovora je bil prisoten tudi pooblaščenec iz A. Razgovor je potekal 65 minut, potem pa je 30 minut trajalo branje zapisnika. Iz tega osebnega razgovora, upoštevajoč tudi navedbe v tožbi, ki jih je povzelo sodišče v tej sodbi, izhaja, da niso izkazane pravno relevantne okoliščine nečloveškega ravnanja, katerim je bil tožnik podvržen tekom njegove obravnave na policiji na Hrvaškem, po standardih, ki jih je vzpostavilo ESČP in veljajo tudi za 4. člen Listine. Tudi v tožbi ne zatrjuje in ne utemeljuje, da ima v zvezi z morebitnim verižnim vračanjem preko BiH v izvorno državo zahtevek na podlagi 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Na osebnem razgovoru je namreč omenil, da je prišel iz BiH v skupni migrantov, a ni nič omenil razmere v BiH; tudi njegov pooblaščenec ga je na osebnem razgovoru vprašal samo, kakšne bivanjske razmere je doživel in kaj se je dogajalo na Hrvaškem in nič o morebitnem slabem ravnanju v BiH; tožnik v tožbi tudi ni navedel, da ima neko posebno okoliščino, zaradi katere bi bil pripadnik posebej ranljive skupine v kontekstu predaje po Dublinski uredbi. To pomeni, da ima tožnik v času odločanja sodišča zahtevek glede mednarodne zaščite in glede pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, ki je očitno neutemeljen.

53. Upravno sodišče je namreč v zvezi z izvajanjem Skupnega evropskega azilnega sistem že večkrat izpostavilo,32 da v okvir splošne opredelitve nečloveškega ravnanja spada tudi to, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 4. ali 19(2) Listine. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.33 Da bi organ (ali sodišče) lahko ocenila, da je bila takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;34 kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik je ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, čeprav odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, kar je posledica že same narave ukrepa odvzema prostosti, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.35

54. Bolj konkretno je opredelitev nečloveškega ravnanja, ko je šlo za vprašanje bivanjskih pogojev prosilcev za azil v okoliščinah nedelujočega azilnega sistema v Grčiji, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) opredelilo kot tiste okoliščine, ko so prosilci bili več mesecev povsem prepuščeni življenju na cesti, brez osnovnih sredstev za bivanje, brez dostopa do sanitarij, brez možnosti, da zadovoljijo najbolj osnovne potrebe (hrana, higiena, namestitev), v stanju skrajnega siromaštva in v stalnem strahu za osebno varnost in v kombinaciji s tem, da ni bilo nobenih izgledov, da bi se ta položaj lahko izboljšal.36 Sodišče EU je ta pristop oziroma standarde nečloveškega ravnanja v primeru uporabe Dublinske uredbe implicitno sprejelo in prevzelo v sodbi v zadevi N.S. in M.E..37

55. V zadevi Jawo je Sodišče EU, sklicujoč se na prakso ESČP, zavzelo interpretacijo, da je omenjeni „_posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom /.../ Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje /.../.38 Zgolj to, da so socialna varnost in/ali življenjske razmere v državi članici, ki poda zahtevo, boljše kot v državi članici, ki je običajno odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, nikakor ne potrjuje ugotovitve, da bi bila zadevna oseba, če bi bila predana v zadnjenavedeno državo članico, izpostavljena dejanski nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s členom 4 Listine.39_

56. Glede na vpogled v opravljen osebni razgovor v upravnem postopku, vsebino tožbe, ki navedbam na osebnem razgovoru ne dodaja nobene podrobnosti, sodišču ni bilo treba na zaslišanju na glavni obravnavi dodatno razčiščevati kakšnih dejstev o ravnanju s tožnikom tekom policijskega postopka na Hrvaškem, ali morebiti neka druga dejstva, ki jih tožnik ni omenil v upravnem postopku, in ki bi kazala na to, da je bil v času njegovega prečkanja in bivanja na Hrvaškem, preden je prišel v Slovenijo, že žrtev nečloveškega ravnanja v smislu standardov iz sodne prakse ESČP iz 3. člen EKČP oziroma sodne prakse Sodišča EU iz 4. člen Listine. Kot že rečeno: tožnik tudi neke posebne psiho-fizične ali psiho-socialne ranljivosti po podatkih v spisu ne izkazuje.

57. Zaradi tega, ker tožnik nima zahtevka za mednarodno zaščito, ki ne bi bil očitno neutemeljen, v zadevi tudi ni bistveno z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine v primeru vrnitve v izvorno državo, ali bo Hrvaška tožnika obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, ali kot tujca, ki je implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Nevarnost, da bi hrvaški organi po predaji tožnika na podlagi Dublinske uredbe s strani slovenskih organov brez kakršnega koli azilnega postopka ali postopka vračanja po sekundarnem pravu EU o skupnem evropskem azilnem sistemu, v povezavi s. 4. členom oziroma členom 19(2) Listine, odgnala v BiH, sicer hipotetično izhaja, vendar pa to ni domneva, na katero bi se sodišče lahko oprlo. Domneva je nasprotna, kajti sodišče in/ali tožena stranka se v teh primerih, v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, lahko opre na načelo medsebojnega zaupanja med dvema državam članicama EU iz 2. člena PEU oziroma iz določila člena 4(3) PEU, da bo Hrvaška po predaji uporabila domače pravo v skladu s pravom EU. V konkretnem primeru tožeča stranka v tožbi ni utemeljevala, da bi morebitno verižno vračanje v BiH ali morda v Srbijo tožnika izpostavilo bivanjskim pogojem, ki bi pomenili kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja. Nič v zvezi s tem tožeča stranka ni navedla.

58. Upravno sodišče je v sodni praksi40 že upoštevalo oziroma gre za splošno znano dejstvo, da so nekatera upravna sodišča v državah članicah EU, kot na primer iz Hannovra (maj in september 2022), iz Stutgarta (september 2022), iz Braunschweiga (maj in februar 2022), vrhovno upravno sodišče Nizozemske v dveh primerih (april 2022), specializirano sodišče v Belgiji, zvezno upravno sodišče Švicarske konfederacije (januar 2022), zaustavile predajo prosilcev Hrvaški po Dublinski uredbi v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnih postopkih na način, da so zahtevala pridobitev ustreznih zagotovil, da do kršitev pravic ne bo prišlo v primeru predaje. V določenih zadevah je tako odločilo tudi Upravno sodišče RS. Tožena stranka se tudi v tem primeru brani, da je šlo za posamične primere in da jih ne gre posploševati in da so sodišča držav članic v teh primerih zahtevala pridobitev individualnih zagotovil od Hrvaške. Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da ni znano, v kolikšni meri so te sodbe držav članic EU temeljile tudi na informacijah o stanju na Hrvaškem, ki so se neposredno nanašale tudi na razmere in ravnanje z vrnjenimi prosilci po Dublinski uredbi.41

59. V sodni praksi Upravnega sodišča42 je tudi splošno znano stališče, da tožena stranka ne more načela medsebojnega zaupanja opreti na strogo in popolno ločnico med t.i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, kot da se t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki „nezakonito“ vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil,43 in kot da v postopkih, ko tujec izrazi namero za azil na Hrvaškem, ni oziroma ne more biti nepravilnosti glede evidentiranja in učinkovitega dostopa tujcev do azilnega postopka. Zato je Upravno sodišče v nekaterih zadevah, zlasti, ko je šlo za prosilce, ki so izkazovali določeno posebno ranljivost, odločilo, da tožena stranka ne more brez nekih dodatnih zagotovil utemeljiti domneve, da bo Hrvaška v primeru predaje spoštovala tožničine pravice bodisi glede sprejema in dostopa do azilnega postopka, ali do prepovedi verižnega vračanja. Ločnica, ki jo v teh primerih dela tožena stranka, je »_načeloma lahko sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna_« v konkretnem primeru za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika.44

60. V tej smeri se je izrekel tudi Generalni pravobranilec Sodišča EU v zadevi X, ko je navedel, da praksa zavrnitve vstopa in vrnitve z meje države članice po hitrem postopku »vpliva« na pravilno delovanje evropskega skupnega azilnega sistema. Vendar pa praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku »samo po sebi« ni pomembno dejstvo za presojo zakonitosti odločbe o predaji po Dublinski uredbi. 45 Generalni pravobranilec pa je šel dlje od tega stališča, saj je nadaljeval v smeri zelo določne dokazne ocene, da omenjene podatke za postopke na meji »ni mogoče šteti za pomembne« za nevarnosti nečloveškega ravnanja na podlagi člena 3(2) Dublinske uredbe, ker ne gre za »objektivno primerljive okoliščine.« 46 S temi podatki po njegovem mnenju ni mogoče dokazati predvidljivih pogojev sprejema prosilca v primeru predaje v državo članico po Dublinski uredbi. 47 Šele če bi organ imel na razpolago objektivne, zanesljive, točne in ustrezno posodobljene elemente, ki bi se nanašale na objektivno določljive skupine oseb, na njihov sprejem in obravnavo, s katerimi »bi bilo mogoče dokazati«, da v odgovorni državi obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z predajo po Dublinski uredbi, se organ ne bi smel opreti na načelo medsebojnega zaupanja. Če pa takih informacij organ nima, potem po mnenju Generalnega pravobranilca organu ne more biti dopuščeno, da od odgovorne države članice zahteva dodatne informacije ali posamezna jamstva glede pogojev za sprejem in življenje prosilca med obravnavanjem njegove prošnje.48

61. Ali se bo v tej interpretaciji prava enako kot generalni pravobranilec tudi Sodišče EU spustilo tako daleč v samo dokazno oceno v konkretnem primeru, ko je tveganje za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja odvisno od vseh dejanskih okoliščin konkretnega primera, bo pokazala sodba Sodišča EU na podlagi predhodnega vprašanja, ki pa v času tega upravnega spora še ni izdana.

62. Ker je tožnik v predmetni zadevi navajal ekonomske razloge za odhod iz Maroka, ker ni izkazal nobene osebne okoliščine, zaradi katere bi spadal v skupino posebej ranljivih prosilcev in ker njegove izkušnje z bivanjem na Hrvaškem očitno ne dosegajo ravni nečloveškega ravnanja, kot to izhaja iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU, in ker ni navedel nič, da bi morebitno verižno vračanje v BiH ali Srbijo tožnika spravilo v situacijo realnega tveganja za kršitev pravice iz 4. člena oziroma člena 19(2) Listine, tožena stranka ni imela obveznosti, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja iz člena 2. in 4(3) pogodbe EU na drugačen način, kot je to storila v predmetni zadevi. V tej zvezi je relevantno tudi to, da se tožena stranka v izpodbijanem aktu ne sklicuje na pojem „sistemskih pomanjkljivosti“ na način, kot da gre za conditio sine qua non za preprečitev predaje prosilca Hrvaški, ampak je sistemske pomanjkljivosti upoštevala alternativno skupaj s standardom, da ne obstajajo kakšne druge okoliščine, ki bi lahko povzročile kršitev tožnikove pravice iz 4. člena oziroma člena 19(2) Listine v primeru predaje. V tem elementu sicer izpodbijani akt ni povsem izrecen in absolutno jasen že na prvi pogled,49 je pa dovolj nedvoumen.50

63. Zato v zgoraj opisanem okviru sodišče lahko sprejme, da izpodbijana odločitev ni nezakonita, četudi v konkretnem primeru s sprejemom odgovornosti Hrvaška ni dala konkretnega zagotovila, kako bo ravnala s tožnikom po predaji; v obdobju po izdaji izpodbijanega akta pa je tožena stranka začela dajati tovrstna zagotovila v aktu, s katerim obvesti slovenske organe o sprejemu odgovornosti po Dublinski uredbi.51

64. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je ob tem upoštevalo tudi določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1 glede na to, da dejansko stanje med strankama namreč ni sporno, ampak je sporno, ali neprerekane okoliščine, ki jih je tožnik doživel tekom policijskega postopka na Hrvaškem, v materialno-pravnem smislu dosegajo prag oziroma pomenijo nečloveško ravnanje iz 4. člena Listine.52 Poleg tega je sodišče upoštevalo tudi neposredni učinek pravice do učinkovitega sodnega varstva iz določbe člena 27 Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine, v povezavi s sodno prakso ESČP53, saj je lahko presojo opravilo zgolj na podlagi podatkov iz spisa.54 Obrazložitev k drugi točki izreka:

65. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

66. Sodišče je v povezavi s prvo točko izreka sodbe ugotovilo, da tožnik v primeru izvršene predaje Hrvaški nima zahtevka v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, ki ne bi bil očitno neutemeljen, tudi z vidika morebitnega vračanja v izvorno državo ali verižnega vračanja. Zato je to hkrati razlog, zaradi katerega je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 27(3)(c) Dublinske uredbe,55 saj tožeča stranka težko popravljivo škodo veže na argument, da mu na Hrvaškem grozi kršitev pravice iz 4. člena Listine in na to veže tudi argument, da mora imeti učinkovito pravno sredstvo oziroma sodno varstvo. To pa je izkoristil in tudi dobil s sodbo v prvi točki izreka, v povezavi s suspenzivnim učinkom tožbe.

67. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (člen 27(3)(c) Dublinske uredbe v zvezi z drugim in petim odstavkom 32. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev); 2 5. odstavek 20. člena Uredbe Dublin III: Prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ta obveznost preneha, kadar lahko država članica, ki je prejela zahtevo za dokončanje postopka določanja odgovorne države članice, ugotovi, da je prosilec medtem zapustil ozemlja držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ali je od druge države članice dobil dokument za prebivanje. Prošnja, vložena po takem obdobju odsotnosti iz drugega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26 junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno; 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014; 5 Prim, sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 439/2019 z dne 20. 3. 2019 in sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1483/2019 z dne 20. 9. 2019; 6 Prim, sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1807/2011 z dne 21.10.2011 in odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-155/11-13 z dne 18. 12. 2013; 7 Zakon o medunarodnoj I privremenoj zaštiti Republike Hrvaške, dostopen na: https://www.zakon.hr/z/798/Zakon-o-me%C4%91unarodnoi-i-privremenoi-za%C5%A1titi 8 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. I Up 63/2011 z dne 16. 12. 2009, odst. 10. 9 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023 (odst. 18-19). Vrhovno sodišče je zgolj pripomnilo, da iz podatkov v spisu izhaja možnost, da je šestmesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe za predajo pritožnika Hrvaški med trajanjem tega pritožbenega postopka tudi dejansko potekel. 10 Ibid. odst. 18. 11 FMS, C-924/19 in C-925/19 PPU, odst. 262-263. 12 E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 17, 20, 23, 24, 33. 13 B, F in K, C-323/21, C-324/21 in C-325/21, 12. 1. 2023, odst. 43. 14 A.S., C-490/16, 26. 7. 2017, odst. 19, 57-58. 15 Ghezelbash, C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 59. 16 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, odst. 15. 17 Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 62; glej tudi odst. 45 in Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 59; B , F in K, C- 323/21, C-324/21 in C-325/21 12. 1. 2023, odst. 63; MA, PB, LE, C-245/21 in C-248/21, 22. 9. 2022, odst. 48, 58. 18 Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 63. 19 Ibid. odst. 64. 20 Ibid. odst. 66. 21 C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 67; MP, C-353/16, odst. 37; Jawo, C-163/17, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89. 22 C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M and X.X, C- 391/16, C-77/17, odst. 94. 23 M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011, odst. 293. 24 Tudi sodba v zadevi Ghezelbash (Veliki senat) je bila izdana pred sodbo v zadevi B. 25 B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 46, 48-51, 57. 26 Ibid. odst. 64. 27 Sodišče EU namreč pojasnjuje, če bi bila namreč sprejeta taka rešitev, da bi moral organ ob tem tudi odločiti, ali bi izvršitev odločbe dejansko pomenila tveganje z vidika 4. člena Listine, bi se pogoji za uporabo odložilnega učinka pomešali s pogoji za uspeh pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo o vrnitvi. Iz tega bi sledilo, prvič, da se ne bi upošteval preventivni vidik odložilnega učinka pravnega sredstva, vloženega zoper to odločbo, in drugič, da bi moral vsak organ, ki bi moral izpeljati posledice iz tega odložilnega učinka, v praksi sam opraviti preizkus, ki ga mora opraviti sodišče, pristojno za odločanje o zakonitosti odločbe o vrnitvi (Ibid. odst. 65-66). 28 N.S. in M.E., , C-411/10 in C-493/10, odst. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 2012/08, 5. 3. 2009, odst. 9. 29 Gre zlasti za razlago v 15. odstavku sodbe I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, pri čemer je treba poudariti, da je v zadevi I Up 255/2016 šestmesečni rok za predajo potekel že pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu (I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, odst. 7, 10). 30 Eno od temeljnih načel učinkovite uporabe prava EU je, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda, upravna ali sodna praksa nezdružljiva z zahtevami narave prava EU, če bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava EU s tem, da bi se nacionalnemu sodišču odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov EU, ki imajo neposredni učinek, kot ga ima določba 47. člena listine. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditev ali sodne prakse ne uporabi (Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74, FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183). 31 I Up 210/2023, 17. 8. 2023. 32 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1686/2020, 7. 12. 2020, odst. 276 in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 443/2023 z dne 26. 4. 2023 (odst. 47-49), ki se nanaša na predajo prosilca po Dublinski uredbi. 33 Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 159; M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, odst. 219. 34 Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 160. 35 Ibid. odst. 160. 36 M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, odst. 254, 263. 37 C-411/10 in C-493/10, 21.12.2011. 38 Jawo, C-163/17, odst. 92-93. 39 Ibid. odst. 97. 40 Glej na primer sodbo v zadevi I U 1446/2023, 23. 10. 2023, odst. 37. 41 Ibid. odst. 37. 42 Ibid. odst. 40; sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 333/2023, 17. 3. 2023, odst. 71-72. 43 „Nezakonit vstop“ na ozemlje države podpisnice EKČP oziroma države članice EU v kontekstu migracij oziroma azila je pravni termin, ki ga je treba obravnavati ob upoštevanju sodne prakse ESČP (A. A and others v. North Macedonia, App. no. 55798/16, 5.4.2022, odst. 112, 114, 116, 121-123; A. B. and others v. Poland, App. no. 42907/17, 30.6.2022, odst. 52; A. I. and others v. Poland, App. no. 39028/17, 30.6.2022, odst. 41-42, 55; N.D. and N.T. v Spain, App. no. 8675/15 in 8697/15, odst. 180, 201; Shahzad v. Hungary, App. no. 12625/17, 8.6.2021, odst. 59, 62, 65; M. H. and others v. Croatia, App. no. 15670/18, 43115/18, 18.11. 2021, odst. 295-304) in sodišča EU (VL, C-36/20, odst. 52-83, 94; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 105, 219, 243, 282-283; M. A., C-72/22 PPU, odst. 60, 65). 44 Sodba Upravnega sodišča I U 1446/2023, 23. 10. 2023, odst. 40; glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 688/2023, 15. 5. 2023, odst. 33-34. 45 Sklepni predlogi Generalnega pravobranilca Jeana Richarda de la Toura, X, C-392/22, 13. 7. 2023, odst. 33. 46 Ibid. odst. 32-34. 47 Ibid. odst. 29. 48 Ibid. odst. 36-37. Predmetno predhodno vprašanje sodišča iz Nizozemske se je glasilo, ali je treba določbe Dublinske uredbe (med drugim člen 3(2)) in Listine (členi 4., 18., 19. in 47.) razlagati in uporabiti tako, da resne in sistematične kršitve prava EU, ki jih država stori pred predajo v odnosu do državljanov tretjih držav, »absolutno nasprotujejo predaji tej državi članici“ (ibid. odst. 15). 49 Glej na primer tretji odstavek na strani 4 do zadnjega stavka in tretji odstavek na strani 3 ter zadnji stavek v tretjem odstavku na strani 11, zadnji odstavek na strani 11 izpodbijanega akta. 50 Glej zadnji stavek v tretjem odstavku na strani 4, tretji odstavek do zadnjega stavka na strani 11, drugi odstavek na strani 12 izpodbijanega akta; 51 Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1704/2023, 4. 9. 2023, odst. 40; I u 1446/2023, 23. 10. 2023, odst. 45, 49. 52 Glej v tem smislu sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, odst. 13. 53 Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, odst. 190-191. 54 Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56. 55 Po tem določilu države članice EU za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji v svojem nacionalnem pravu določijo, da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.