Jedro

Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da v praksi toženka, kadar prosilec zoper sklep o predaji vloži tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, s predajo počaka do odločitve Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar pa hkrati opozarja, da takšno zadržanje izvršitve odločitve o predaji ne zadošča za obstoj odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) zavrnilo tožbo (I. točka izreka) zoper sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in odločila, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,1 za to odgovorna država članica. Upravno sodišče je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je med drugim presodilo, da se rok za predajo iz člena 29(1) Uredbe Dublin III še ni iztekel. 2. 3. 2023, ko je toženka od Republike Hrvaške prejela odobritev zahteve za sprejem, je sicer začel teči, a od vložitve tožbe dne 12. 6. 2023 ne teče več. Ponovno bo začel šele po končni odločitvi v tem upravnem sporu. Upravno sodišče je v tej zvezi pojasnilo, da toženka z izvršitvijo predaje vedno počaka vsaj do odločitve Upravnega sodišča o tožbi oziroma o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Takšna praksa je ustaljena, nesporna in podprta s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 63/2011 z dne 16. 12. 2009. To določa tudi člen 27(3)(c) Uredbe Dublin III, po katerem države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. S sklicevanjem (zlasti) na sodbi Sodišča EU v zadevah _Khir Amayry_2 in B3 je Upravno sodišče nadalje pojasnilo, da je treba tretji odstavek 70. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) razlagati tako, da tožba zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta tudi v primerih, ko ima stranka zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki ni očitno neutemeljen.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper I. točko navedene sodbe in sklepa vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Glede teka roka za predajo navaja, da stališče izpodbijane sodbe in sklepa odstopa od ustaljene sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča (I U 810/2023, I U 805/2023, I Up 68/2023, I Up 185/2023, I Up 255/2016). Rok za predajo je potekel 2. 9. 2023, pritožnik pa pred tem ni bil predan Republiki Hrvaški. Praksa toženke je, da tovrstne sklepe o predaji po poteku roka razveljavi in odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena, odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III ni. To izhaja tudi iz sodb Sodišča EU v zadevah _A. S_.4 in _Ghezelbash_5. Zadeva _Khir Amayry_ ni primerljiva, saj je šlo za pridržanje. Neprimerljive so tudi situacije, ko ima prosilec zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Upravno sodišče je v tem primeru namreč ugotovilo, da ga pritožnik nima. Stališče Upravnega sodišča glede teka roka za predajo tudi ni v skladu v namenom Uredbe Dublin III. Prosilce, ki vložijo pravno sredstvo, postavlja v neenakopraven položaj s tistimi, ki ga ne.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper I. točko izreka ni dovoljena.

6. Med strankama ni sporno, da je toženka Republiki Hrvaški predložila zahtevo za sprejem pritožnika, da je Republika Hrvaška to zahtevo odobrila 2. 3. 2023 in da toženka pritožnika pred 2. 9. 2023 (6 mesecev kasneje) še ni predala Republiki Hrvaški.

7. Po členu 29(1) in 29(2) Uredbe Dublin III se predaja prosilca iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.

8. Člen 27(3) nadalje določa, da za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice v svojem nacionalnem pravu določijo: (a) da ima prosilec na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe ali ponovnega pregleda, ali (b) da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče ali razsodišče po natančni preučitvi zahteve za odlog moralo odločiti, ali pritožbi ali ponovnemu pregleduzahteve odobri odložilni učinek, ali (c) da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.

9. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da v praksi toženka, kadar prosilec zoper sklep o predaji vloži tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, s predajo počaka do odločitve Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.6 Vendar pa hkrati opozarja, da takšno zadržanje izvršitve odločitve o predaji ne zadošča za obstoj odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III.

10. V sodbi I Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016 (10. in 11. točka obrazložitve) je v tej zvezi že pojasnilo, da je Sodišče EU v sodbi v zadevi Ghezelbash (59. točka obrazložitve) navedlo, da je zakonodajalec EU s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na preučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen. Ob tem je poudarilo, da ima glede na ureditev v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tak odložilni učinek izdana začasna odredba. To smiselno potrjuje tudi 57. točka obrazložitve sodbe Sodišča EU v zadevi A. S., iz katere izhaja, da začne rok za predajo teči od končne odločbe o pritožbi ali ponovnem pregledu, če je v skladu s členom 27(3) odobren odložilni učinek.

11. Da v primerih, ko Upravno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne ugodi, izvršitev sklepa o predaji ni odložena na podlagi člena 27(3) Uredbe Dublin III in rok za predajo začne teči z dnem odobritve zahteve, je v sklepu Up-689/23-11 z dne 14. 7. 2023 že presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče).

12. Drugačno stališče ne izhaja niti iz sodb Sodišča EU v zadevah Khir Amayry in B. Prva se nanaša na razlago člena 28 Uredbe Dublin III (pridržanje za namen predaje), del njene obrazložitve, ki ga citira Upravno sodišče,7 pa na vprašanje, ali je treba člen 28(3) razlagati tako, da se šesttedenski rok, ki teče od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda, uporablja tudi, kadar zadevna oseba ni posebej zahtevala odloga izvršitve odločitve o predaji (torej v primerih iz členov 27(3)(a) in 27(3)(b) Uredbe Dublin III). Upravno sodišče v tej zvezi ne spregleda samo, da Sodišče EU v njej ni zavzelo stališča, ki bi zgoraj navedenemu nasprotovalo, temveč tudi, da je zavzelo stališče, ki ga izrecno potrjuje, saj v 64. točki obrazložitve govori o državah članicah, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) navedene uredbe _odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe_ (in ne samo od vložitve takšne zahteve). Glede na to da znaša rok za predajo šest mesecev, rok za odločitev Upravnega sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa sedem dni (peti odstavek 32. člena ZUS-1), prav tako ni bojazni, da toženka zaradi zadržanja izvršitve predaje do odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne bi imela dovolj dolgega roka, da opravi predajo.

13. Sodba Sodišča EU v zadevi B se ne nanaša na predajo po Uredbi Dublin III, ampak obravnava spor s področja socialne pomoči, v zvezi z državljanom tretje države, ki ima hudo bolezen in ki je podal trditve, da bi bil zaradi izvršitve odločbe izpostavljen velikemu tveganju za resno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki očitno niso neutemeljene. Sodišče EU odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III v tej sodbi ne omenja, pritožnik pa utemeljeno opozarja tudi, da iz izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da pritožnik nima zahtevka v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen.

14. Po obrazloženem Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je šestmesečni rok za predajo iz člena 29(1) Uredbe Dublin III iztekel 2. 9. 2023 in da se predaja v tem roku ni opravila. Za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito je torej od 3. 9. 2023 odgovorna toženka.

15. To pa je končno tudi cilj oziroma korist, ki jo pritožnik zasleduje v tem upravnem sporu. Po tretjem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporablja, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. To pomeni, da mora vsakdo v upravnem sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo: tako mora verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si ob ugoditvi izboljšal pravni položaj.8

16. Drugi odstavek 51. člena ZMZ-1 določa, da če po izvršljivem sklepu, s katerim se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka torej, ne glede na izid tega upravnega spora, pritožnika Republiki Hrvaški na podlagi izpodbijanega upravnega akta ne more več predati, ampak mora ravnati na zgoraj opisani način.

17. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik pravnega interesa za pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ne izkazuje več.9 Zato jo je na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodba v zadevi C-60/16 z dne 13. 9. 2017. 3 Sodba v zadevi C-233/19 z dne 30. 9. 2020. 4 Sodba v zadevi C‑490/16 z dne 26. 7. 2017. 5 Sodba v zadevi C‑63/15 z dne 7. 6. 2016. 6 Kot pravilno ugotavlja Upravno sodišče, to izhaja zlasti iz citiranega člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III, po katerem države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. 7 Točke 62, 63, 64 in 66. 8 E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 416. 9 Da se pravni položaj pritožnika v takšnih primerih ne more več izboljšati in da pritožnik posledično nima več pravnega interesa, je sicer tudi stališče Ustavnega sodišča iz sklepa Up-689/23-11 z dne 14. 7. 2023.