Jedro

Tožnik, zaposlen na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v anesteziji, se je spornega dne pri opravljanju dela v prebujevalnici po nepotrebnem dotikal pacientke, ki je bila v prebujevalnico prepeljana po abdominalnem operativnem posegu in je bila pod vplivom zdravil ter v občutljivem psihofizičnem stanju, in sicer po telesu in po intimnih delih. Na njene prošnje, da naj z verbalnim in fizičnim spolnim nadlegovanjem preneha, pa ni reagiral. S tem ravnanjem je kršil svoje delovne obveznosti, njegovo ravnanje pa ima tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 in kaznivega dejanja kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 174. členu KZ-1. Glede na svojo dejavnost tožena stranka takega ravnanja ne more tolerirati, zato so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku nezakonita, da se ugotovi, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014 ni prenehalo 3. 12. 2014, temveč traja; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 3. 12. 2014 do poziva tožnika nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter mu obračunati mesečne bruto plače v višini 1.469,81 EUR, neto zneske plač pa mu je dolžna izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamezne plače, to je 18. dne v posameznem koledarskem mesecu, dalje do plačila. Obvezne dajatve socialnih zavarovanj, prispevke in davke pa je dolžna tožena stranka odvesti na ustrezne račune Davčne uprave RS in mu povrniti nastale pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku 8 dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bila odpoved pripravljena oziroma podpisana vnaprej, še ne pomeni, da je bil zagovor le formalnost in da samo zaradi tega ni mogoče ugotoviti, da je odpoved nezakonita. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno, saj 2. odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, v konkretnem primeru pa je bila izredna odpoved podana že pred izvedbo zagovora, saj podpis izredne odpovedi s strani v. d. direktorja tožene stranke pomeni resno namero naj odpoved učinkuje. Tako je bil tožnikov zagovor zgolj formalnost, saj je bila odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi že sprejeta in podana in sicer na podlagi sestanka z dne 27. 11. 2014, na katerega se tožena stranka v odpovedi tudi sklicuje. Ta sestanek ne ustreza zagovoru po 85. členu ZDR-1. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker je tožena stranka kršila svoje obveznosti pred odpovedjo. Tožena stranka je s tožnikom dne 1. 12. 2014 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi in to v času, ko je že bila seznanjena s tožnikovimi domnevnimi kršitvami, zato ob upoštevanju splošnih načel civilnega prava te pogodbe o zaposlitvi ne more odpovedati iz razlogov, ki so ji bili znani v času njene sklenitve. Po stališču pritožbe, je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožnikovo klicanje pacientke, ki mu je sama zaupala svojo telefonsko številko, ni takšna kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede očitanih kršitev, ki so bile podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v tem delu pa je tudi kršilo določbe pravdnega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pacientko nedopustno nadlegoval in zlorabil, temelji zgolj na precej skopo obrazloženi dokazni oceni sodišča, da pacientki verjame, ker je svoje videnje dogodka podala čustveno prizadeto in zelo prepričljivo. Ker je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da tožniku ne verjame, ker skuša s sklicevanjem na stroko upravičiti svoje dotikanje, ta pa je na zaslišanju izrecno zavrnil, da bi se pacientke dotikal, je to kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za zelo hude obtožbe tožnika, ki so takšne narave, da se tožnik zoper njih drugače kot z zanikanjem ne more braniti, bi moralo sodišče prve stopnje bistveno bolj kritično presojati obe izpovedbi, predvsem pacientkino. Sodišče se sklicuje na dejstva, ki iz zapisnika ne izhajajo, saj tožnik pacientke ni videl kot čustveno prizadete, ampak prej kot prestrašene zaradi postopka, spremstvo matere pa lahko nakazuje na vpliv njenega družinskega okolja. Pritožba opozarja, da gre za prvo pritožbo zoper tožnika po več letih dela v prebujevalnici. Tožena stranka je sicer navrgla neke trditve o pritožbah sodelavk, ki pa jih ni z ničemer konkretizirala. Gre za neresnične obtožbe, ki so podane izključno za potrebe postopka. Pritožba opozarja, da nekatera ravnanja pacientke jasno nakazujejo, da se dejanja niso zgodila, oziroma mečejo dvom na resničnost njene izpovedi. Nelogično je, da bi tožniku po dogajanju kot ga izpoveduje zaupala svojo telefonsko številko, pritožbo je podala v zgodnji jutranji uri iz nedelje na ponedeljek, naslovila jo je izredno in neformalno, elektronsko sporočilo njenega fanta, kot tudi prisotnost mame, pa lahko kažejo na veliko vpletenost okolja. Pacientka je bila v obravnavanem času pod vplivom zdravil splošne anestezije, ki lahko vplivajo na njeno pravilno dojemanje dogajanja. Prav tako je nelogična njena želja ob prvem srečanju s predstavniki tožene stranke, da naj se tožniku nič ne zgodi. V nasprotju z zapisnikom o zaslišanju pacientke, ki je izpovedala, da je celotna obravnava v prebujevalnici trajala cca pol ure, je ugotovitev sodišča, da ni vedela povedati, koliko časa je bila skupaj s tožnikom, kar je kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker sodba nima konkretnih razlogov, zakaj sodišče verjame pacientki, je to kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo vse s strani tožnika predlagane dokaze, prebralo je le listine v spisu, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem mu je dejansko onemogočilo sodno varstvo pred očitki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazi, katerih izvedbo je predlagal tožnik so povsem relevantni, saj je predlagal zaslišanje sodelavcev v zvezi z dejansko naravo dela v prebujevalnici, postavitev izvedenca zdravstvene stroke o delovnih obveznostih in standardnih opravilih v prebujevalnici, vpogled v zdravstveno dokumentacijo pacientke in postavitev izvedenca medicinske stroke glede vpliva anestetikov in zdravil na dojemanje pacienta v času neposredno po operativnem posegu v prebujevalnici. Te informacije so po stališču pritožbe ključne za presojo izpovedi in obtožb pacientke. S tem je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja nezanesljivosti izpovedi pacientke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 3. 12. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014 po 1. in 2. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), pri tem pa je spoštovala postopek podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 85. člena ZDR-1, saj je tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor. Izredna odpoved je zakonita, saj ima ravnanje tožnika, ki se je na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v anesteziji na Kliničnem oddelku za ... v UKC dne 5. 11. 2014 med 23.30 in 24.00 uro pri opravljanju dela v prebujevalnici A. bloka pacientke, ki je bila v prebujevalnico prepeljana po abdominalnem operativnem posegu in je bila pod vplivom zdravil ter v občutljivem psihofizičnem stanju, po nepotrebnem dotikal po telesu in tudi po intimnih delih, na njene prošnje, da naj z verbalnim in fizičnim spolnim nadlegovanjem preneha, pa ni reagiral. S tem ravnanjem je kršil svoje delovne obveznosti in sicer gre za kršitve 33., 34. in 37. člena ZDR-1 ter Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Ur. l. RS, št. 4/2002), njegovo ravnanje pa ima tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur, l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in kaznivega dejanja kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 174. členu KZ-1. Glede na svojo dejavnost, tožena stranka takega ravnanja ne more tolerirati, zato so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje, zato na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja:

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je, kljub temu, da je tožnik, zaslišan kot stranka, izrecno zanikal, da bi se pacientke dotikal, ugotovilo, da tožnik skuša s sklicevanjem na stroko opravičiti svoje dotikanje pacientke in ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju pacientke kot priče, ki je izpovedala, da je celotna obdelava v prebujevalnici trajala cca pol ure, ugotovilo, da ni vedela povedati, koliko časa je bila skupaj s tožnikom. Iz teh pritožbenih navedb vsekakor izhaja, da se tožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, nikakor pa ne gre za kršitvi 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj verjame pacientki, ti razlogi pa si med seboj tudi niso v nasprotju.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem tožniku odvzelo možnost dokazovanja nezanesljivosti izpovedi pacientke. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izvedba ostalih predlaganih dokazov ni bila potrebna in z razlogi, s katerimi je svojo odločitev obrazložilo v točki 3. S tem v zvezi le še dodaja, da iz tožnikove izpovedi ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času, npr. zmanjšano prištevna. Tožnik ni izpovedal npr. o tem, da se pacientka ne bi zavedela prostora ali časa, da bi bilo iz tega možno sklepati, da je bila pod vplivom anestetikov ter da iz tega razloga njena izpoved ne bi mogla biti verodostojna. Dokazi, na katere se v zvezi s tem sklicuje tožnik v pritožbi, so nepotrebni, saj niti niso bili podani v zvezi s vprašanjem zanesljivosti oz. verodostojnosti pacientkine izpovedi. Tudi dokazni predlogi v zvezi z delom in opravili v prebujevalnici, so splošni in kažejo le na pravila stroke, in niso v zvezi z obravnavanim primerom, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje. Za presojo zakonitosti odpovedi ni bistveno vprašanje upoštevanja pravil stroke, ampak dejstvo, da je tožnik ta opravila nedopustno presegel. 8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka spoštovala določila 85. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožniku dne 28. 11. 2014 vročila vabilo na zagovor s pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami. Tožnik je podal pisni zagovor, ki ga je prebral. Po zagovoru mu je tožena stranka vročila izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve pravilno ugotovilo, da dejstvo, da je bila tožniku odpoved vročena takoj po zagovoru, na katerem pa podpisnik izredne odpovedi ni bil prisoten, ne pomeni, da je odpoved nezakonita. Kljub temu, da je bila odpoved pripravljena in podpisana že pred zagovorom, je bila tožniku vročena po seznanitvi s tožnikovim zagovorom. Tako je bilo od tožnikovega zagovora odvisno, ali mu bo tožena stranka odpoved vročila ali ne. Ne glede kdaj je izredna odpoved izdana, učinkovati začne šele z vročitvijo, zato ji ni mogoče očitati nezakonitosti.

9. V kolikor bi tožnik temeljito prebral izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, bi ugotovil, da mu sodišče prve stopnje ne očita kršitve 143. člena KZ-1 (zloraba osebnih podatkov), kar je obrazložilo v točki 10 sodbe, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014, saj je v času sklepanja te pogodbe že vedela za tožnikove domnevne kršitve. Tožnik je svoj zagovor podal dne 3. 12. 2014. Šele po zagovoru, ko je tožnik podal svoje videnje spornega dogodka, je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014, tožena stranka še ni vedela, da je tožnik dejansko storil očitane mu kršitve. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, je bil tožnik tako po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2012, ki je prenehala veljati s podpisom nove, kot tudi po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014, zaposlen na istem delovnem mestu in je imel iste delovne obveznosti. Iz 1. točke zadnje pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da imata stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, ki je bilo vezano na veljavnost osebnih delovnih dovoljenj tožnika in da se ta pogodba sklepa zaradi pridobitve slovenskega državljanstva, kar potrjuje navedbe tožene stranke, da je bil to razlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o razlogih, zakaj je verjelo pacientki in ne tožniku. Res iz zapisnika ne izhaja, da je bila pacientka ob podajanju izpovedi čustveno prizadeta, vendar pa tudi pritožba navaja, da je bila prestrašena. Očitno je, da je kazala čustva, ki pa jih pritožba razlaga drugače kot sodišče. Pacientka zagotovo ni imela nobenega razloga, da bi si dogajanje v prebujevalnici izmislila ali da bi ga prikazala drugače kot se je dejansko odvijalo. Glede na to, da je tožnik več let delal v prebujevalnici (tako navaja pritožba) bi se moral zavedati tudi čustvene ranljivosti pacientov takoj po operativnem posegu, ko ležijo goli, prekriti z rjuho pred medicinskim osebjem, od katerega pričakujejo pomoč, predvsem pa spoštljivo in taktno obravnavo, saj so povsem nemočni. Zaradi tega je vsak nepotreben in nedovoljen poseg v njihovo intimo še posebej zavržno ravnanje. Pacientka je bila tožniku zaupana v varstvo in oskrbo, tožnik pa je ta njen položaj zlorabil. 12. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je dogajanje odvijalo na način, kot je izpovedala pacientka. Iz njene izpovedi med drugim izhaja tudi, da je tožniku dala telefonsko številko le zato, ker ji je bilo neprijetno, prav tako mu je za fanta povedala zato, da se zaščiti. Pravilna in logična je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi v primeru, če bi se pacientka zanimala zanj, kot to skuša prikazati tožnik, gotovo ona prosila za njegovo telefonsko številko. Prav tako je povsem logično, da je pacientka prijavo podala nekaj dni po dogodku. O dogodku je morala najprej razmisliti sama pri sebi in se posvetovati s svojimi najbližjimi. Posledica prijave je namreč tudi ta, da mora prijavitelj pred neznanimi ljudmi obnavljati podrobnosti dogodka, ki je bil skrajno neprijeten, glede na dogodek, ki se je pripetil pacientki, pa tudi ponižujoč.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.