Jedro

Na nezakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, če je bila izredna odpoved v kratkem času po opravljenem zagovoru tožniku tudi že vročena in bi to lahko kazalo tudi na že v naprej pripravljeno odpoved. Gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, brez predvidenega posebnega formalnega postopka (razen zagotovitve predhodnega zagovora, pa še to ne v popolnoma vseh primerih). Nikjer ni določeno, da delodajalec že pred zagovorom ne more pripraviti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Še vedno je od delavčevega zagovora lahko odvisno, ali bo prepričal delodajalca, da očitanih kršitev delovnih obveznosti ni storil ali da obstajajo druge okoliščine, ki ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da se delodajalec s tem tudi odreče možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti v času stare pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12 2014, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo z istim datumom, temveč mu še traja, da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, da mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in izplačati neizplačane plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka. Sodišče je presodilo, da je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti z znani kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in kršitev po 2. alineji prvega odstavka iste zakonske določbe (1).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V reviziji navaja, da naj bi sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe postopka, ker niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagal. Sodišče naj bi nekritično sledilo izpovedi pacientke; v smislu neposrednih dokazov naj bi sodbi temeljili le na izjavi dveh vpletenih - pacientke in tožnika - ki si med seboj nasprotujeta, zaradi česar bi bilo treba tožniku onemogočiti dokazovanje zanesljivosti izjave pacientke z ?nekoliko bolj posrednimi in splošnejšim dokaznimi predlogi v smislu nasprotnega dokaza.? Navajajo, da naj njegovi predlagani dokazi, ki so bili zavrnjeni, niso bili nepotrebni, nepomembni ali neprimerni. V zvezi s kršitvijo materialnega prava izhaja iz tega, da naj bi bil zagovor z dne 3. 12. 2014 izveden le formalno, zaradi vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavcu bi morala biti zagotovljena vsebinska možnost zagovora in ne le formalni zagovor, v tej zadevi naj bi bila odpoved pripravljena, podpisana že pred samim zagovorom in mu je bila vročena kmalu po zagovoru, na katerem ni sodelovala oseba, ki je odpoved podpisala. To naj bi nasprotovalo delodajalčevim obveznostim iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Pri tem naj bi sodišče druge stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je navedlo, da naj bi bilo od tožnikovega zagovora odvisno, ali mu bo tožena stranka odpoved vročila ali ne (šlo naj bi za trditev mimo trditvene podlage toženke), sicer pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem ne bi imela pomembnih razlogov, kar naj bi predstavljalo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nezakonitost odpovedi naj bi bila podana tudi v tem, ker je toženka s tožnikom 1. 12. 2014, ko je že vedela za očitane kršitve in že vodila postopek izredne odpovedi, sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Ta okoliščina naj bi toženki onemogočala odpoved zadnje pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi v zvezi s tem veljala splošna načela pravila civilnega prava; tudi pogodba o zaposlitvi naj bi bila le pogodba civilnega prava.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Iz drugega odstavka 213. člena ZPP izhaja, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za zagotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Te določbe ni mogoče razumeti kot diskrecijske pravice sodišča, temveč jo je treba tolmačiti v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP, in sicer da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. 7. Obstaja torej načelna dolžnost sodišč, da izvede predlagane dokaze, razen v primeru, če za to obstajajo upravičeni razlogi. Med temi razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, dokazi za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev, za izvajanje dokazov glede dejstev, ki so že dokazana, dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev določenih dejstev, ipd.

8. V tej zadevi je sodišče prve stopnje jasno in natančno obrazložilo svoj sklep o zavrnitvi nekaterih predlaganih dokazov. Tudi pritožbeno sodišče je dovolj jasno odgovorilo na njegove pritožbene navedbe. Zato tožnik neutemeljeno očita sodiščema kršitev 287. člena ZPP oziroma kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnik v reviziji nasprotuje temu, da sodišče ni postavilo izvedenca zdravstvene stroke glede njegovih delovnih obveznosti v prebujevalnici, da ni pridobilo lista nadzora in predaje pacientke, predvsem v zvezi z njenimi bolečinami, da ni postavilo izvedenca medicinske stroke glede vpliva anestetikov in zdravil na dojemanje pacientov v času po operativnem posegu v prebujevalnici in da ni zaslišalo dveh prič, ki bi lahko izpovedali o dejanski naravi dela v prebujevalnici.

10. Revizijske navedbe, zakaj naj bi sodišči druge in prve stopnje glede zavrnitve teh dokaznih predlogov ravnali nezakonito oziroma bistveno kršili določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so več ali manj splošne, saj revident v glavnem ne pojasni dovolj konkretno, v čem obstajajo utemeljeni razlogi za to, da bi sodišče moralo izvesti te dokaze. Za utemeljitev teh navedb tudi ne zadošča le splošna ugotovitev revidenta, da sta bili izpovedi pacientke in tožnika nasprotujoči in da bi moralo prav zato sodišče izvesti tudi ?bolj posredne ali splošne dokaze?. V nekaterih primerih sodne presoje je glede na konkretno dogajanje seveda lahko pomembna le presoja dveh nasprotujočih se izpovedi, vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče pri ocenjevanju teh izpovedi izvajati tudi druge ?posredne ali splošnejše dokaze?, če so ti neprimerni za ugotovitev določenih dejstev, če ne gre za pravno odločilna dejstva, itd. 11. Tudi revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč o zavrnitvi tožnikovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca zdravstvene stroke glede ?delovnih obveznosti v prebujevalnici oziroma standardnih opravilih? ter o zaslišanju dveh prič o ?dejanski naravi dela v prebujevalnici.? Sodišči sta pravilno poudarili, da za presojo v tej zadevi ni pravno odločilno, kako naj bi sicer tehnično strokovno potekalo delo v prebujevalnici, saj se tožniku ne očita napačna izpeljava teh postopkov (razen neupravičenega pridobivanja osebnih podatkov pacientke, kar pa ni tako odločilno in o čemer je že izpovedala ena od prič) z vidika napačnih strokovnih odločitev ali postopanja v ožjem smislu, temveč njegovo ekscesno ravnanje v smislu spolne zlorabe slabotne osebe in poseg v spolno nedotakljivost pacientke. Očitno je, da med očitanim ekscesnim in nezakonitim ravnanjem, ki se ne nanaša in ne zajema tehnično strokovnih odločitev in postopkov zdravstvenega osebja in naravo teh postopkov ter dela v prebujevalnici, ni neposredne povezave. Seznanitev s temi postopki na splošno ne more dokazovati, da tožnik ni posegel v spolno nedotakljivost pacientke oz. jo je zlorabil. 12. Sodišče je upravičeno zavrnilo tudi dokazni predlog za pridobitev liste nadzora in predaje pacienta, kar tožnik v reviziji povezuje s hujšimi bolečinami pacientke, kot naj bi trdila toženka oziroma sama pacientka. V zvezi s tem tožnik v reviziji ne navede, zakaj naj bi bila izvedba tega dokaza pomembna. Obenem spregleda, da je pacientka, ko je bila zaslišana kot priča, na dveh mestih izpovedala, da je potem, ko se je zbudila iz narkoze, imela bolečine (torej tega ni zanikala) in izpovedala tudi, da so bolečine postale zmerne, ?da ni več sile? po tem, ko je dobila protibolečinsko terapijo. Tudi če je torej tožnik s pridobitvijo lista nadzora in predaje pacienta na ta način poskušal dokazati neprepričljivost izpovedi priče, o tem ni mogoče govoriti, saj je priča sama povedala, da je najprej bolečine imela.

13. Revizijsko sodišče se strinja tudi z zavrnitvijo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke glede vpliva anestetikov in zdravil na pacientko. Tožnik je predlagal izvedenca za to, da naj bi ta ?pojasnil vplive anestezije ob času neposredno po operativnem posegu in njihov možen vpliv na zavedanje in pravilno dojemanje pacienta?, pri čemer razen na splošno ni navedel, kako naj bi se to kazalo pri konkretni pacientki. Tudi v kasnejših navedbah in izpovedi ni povedal ali vsaj nakazal, da naj bi bila pacientka nezmožna dojemanja tega, kaj se je dogajalo. Na drugi strani je pacientka prepričljivo izpovedala in pojasnila potek dogodkov v prebujevalnici. Revizijske navedbe - da naj bi mu glede dvoma o prisebnosti pacientke ne bi bilo postavljeno nobeno vprašanje - niso utemeljene, saj razen splošnih navedb o stanju pacientov po anesteziji nikjer ni zatrjeval, da je bila prav navedena pacientka neprištevna, zmanjšano prištevna ipd., sicer pa tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu nihče ni odrekel možnosti, da te trditve postavi in da takšna vprašanja zastavi tako priči kot tožniku samemu.

14. Tožnik se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s tem, ker naj mu ne bi bila zagotovljena vsebinska možnost zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to pa naj bi dokazovala tudi dejstvo, da mu je bila izredna odpoved vročena kmalu po zagovoru, na katerem tudi ni bilo osebe, ki je odpoved podala. Ugovor ni utemeljen. Povsem jasno je, da je bil tožniku dne 3. 12. 2014 omogočen zagovor, da je bil pred tem poklican na zagovor in da je v prisotnosti pooblaščenca delodajalca podal pisni zagovor, ki ga je prebral. Neutemeljeno je njegovo zatrjevanje, da mu s tem ni bila dana možnost vsebinskega zagovora.

15. Na nezakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, če je bila izredna odpoved v kratkem času po opravljenem zagovoru tožniku tudi že vročena in bi to lahko kazalo tudi na že v naprej pripravljeno odpoved. Gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, brez predvidenega posebnega formalnega postopka (razen zagotovitve predhodnega zagovora, pa še to ne v popolnoma vseh primerih). Nikjer ni določeno, da delodajalec že pred zagovorom ne more pripraviti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Še vedno je od delavčevega zagovora lahko odvisno, ali bo prepričal delodajalca, da očitanih kršitev delovnih obveznosti ni storil ali da obstajajo druge okoliščine, ki ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav vsebina zagovora je lahko takšna, da delodajalcu ob dodatnem premisleku - po tem ko je slišal delavčev zagovor - omogoča, da že pripravljeno izredno odpoved umakne oziroma je ne poda, ali pa kljub zagovoru odloči uveljaviti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2). Navedeno ne pomeni, da delavcu ni bil omogočen vsebinski zagovor, saj se vprašanje takšnega zagovora nanaša na vprašanje seznanitve delavca z očitanimi kršitvami in na možnost, da dejansko poda zagovor in ne na vprašanje predhodne priprave izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3).

Tudi dejstvo, da je sodišče druge stopnje obrazložilo, da je ?bilo od tožnikovega zagovora odvisno, ali mu bo tožena stranka odpoved vročila ali ne?, ne pomeni, da gre za odločanje mimo trditvene podlage tožene stranke, temveč le za pojasnilo v smislu materialnopravne utemeljitve neutemeljenosti revidentovih navedb s tem v zvezi.

16. Revident se neutemeljeno sklicuje tudi na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s tem, da naj bi s toženko že takrat, ko je bila le-ta seznanjena z očitano kršitvijo, sklenil novo pogodbo o zaposlitvi (dne 1. 12. 2014), to pa naj bi po njegovi razlagi pomenilo, da naj bi bila odpoved dva dni kasneje nezakonita. Kljub temu, če je toženka 1. 12. 2014 - ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom (brez prekinitve s prejšnjo pogodbo) - vedela za očitane kršitve, to ne pomeni, da mu po ustrezno opravljenem zagovoru dva dni kasneje, dne 3. 12. 2014, te pogodbe ni mogla odpovedati. Zgolj sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da se delodajalec s tem tudi odreče možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti v času stare pogodbe. Sodišči sta ob tem tudi ustrezno pojasnili, da je imel že po prejšnji pogodbi tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na istem delovnem mestu, vendar je bila prejšnja pogodba vezana na veljavnost osebnega delovnega dovoljenja tožnika, nova pogodba pa je bila sklenjena le zaradi tega, ker je pridobil slovensko državljanstvo.

17. Revizijski razlogi torej niso utemeljeni. Glede na navedeno in v mejah revizijskih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

(1) Očitani kršitvi se nanaša na neupravičeno pridobivanje osebnih podatkov od pacientke v prebujevalnici in predvsem kršitev spolne zlorabe slabotne osebe.

(2) Tudi Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in Priporočilo št. 166 ne vsebujeta teh zahtev oziroma priporočil. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer treba izdati in delavcu vročiti čim prej, saj se obratno - če mine nekaj časa med zagovorom in izredno odpovedjo (ter njeno vročitvijo) - lahko zastavlja vprašanje utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi Protection Against Unjustified Dismissal, ILO Conference, 1995, ILO Office Geneva, str. 66.)

(3) Tožnik v zvezi s tem v sodbi omenja tudi odločitev VS RS v zadevi VIII Ips 28/2009, vendar citira nepravilno zadevo, saj v citirani zadevi ni šlo za vprašanje ?vsebinske možnosti zagovora,? temveč zgolj za vprašanje spremembe delodajalca in zaključek delovne knjižice brez izrecne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.