Jedro

Če je vlečno vozilo zavarovano pri eni, priklopno vozilo pa pri drugi zavarovalnici, je njuna odgovornost solidarna. Za sokrivdo oškodovanca je treba ugotoviti vse elemente odškodninske obveznosti.

Izrek

I. Pritožba Zavarovalnice T. z dne 23.3.1992 se zavrže. II. Pritožbe toženih strank se zavrnejo.

III. Pritožbi tožnice se delno ugodi, pritožbi tožnika pa v celoti, in se izpodbijana sodba, razen v zadnjem odstavku, spremeni tako, da se glasi: "1.Toženci a) M.U., b) Za., Sarajevo, c) ZO., Sarajevo, č) ZO., B., d) Zavarovalnica T. so nerazdelno dolžni plačati - prvemu tožniku I.S. 357.628,00 SIT (tristosedeminpetdesettisoč šeststo osemindvajset 00/100) z zamudnimi obrestmi od zneska 43,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 357.585,00 SIT pa od 6.2.1992 dalje, - drugi tožnici A. S.93.043,00 SIT (triinndevetdesettisočtriinštirideset 00/100) z zamudnimi obrestmi od zneska 43,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 93.000,00 SIT pa od 6.2.1992 dalje, obema do plačila in po obrestni meri, kakršna je od 14.7.1989 do 6.10.1989 veljala za hranilne vloge, vezane brez določenega namena za več kot eno leto, od 7.10.1989 do 7.10.1991 po obrestni meri v višini eskontne stopnje NB Jugoslavije, povečane za 20%, od 8.10.1991 dalje do plačila pa po obrestni meri v skladu s predpisi Republike Slovenije, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Toženci so nerazdelno dolžni povrniti tožnikoma njune pravdne stroške v znesku 79.679,90 SIT (devetinsedemdesettisoč šeststo devetinsedemdeset 90/100) z zamudnimi obrestmi od 6.2.1992 dalje do plačila po obrestni meri v skladu s predpisi Republike Slovenije, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." IV. Sicer se pritožba tožnice zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

V. Toženci so nerazdelno dolžni tožnikoma povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 30.332,00 SIT (tridesettisoč tristodvaintrideset 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1995 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da so toženci dolžni nerazdelno plačati prvemu tožniku odškodnino v znesku 251.665,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 37,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 251.628,00 SIT pa od zadnje glavne obravnave dalje.

Odločilo je, da so toženci dolžni plačati drugi tožnici A. S. 79.087,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 37,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 79.050,00 SIT pa od zadnje glavne obravnave dalje, vse z zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi o tem, da morajo toženci povrniti tožnikoma pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da so toženci tožnikoma odgovorni za škodo v obsegu 85%, medtem ko naj bi 15% tožnika odgovarjala sama. Ob upoštevanju sokrivde je odločilo, da znaša tožnikova negmotna škoda na avtomobilu 81.628,00 SIT in na stroških izvedenskega mnenja 37,00 SIT. Glede negmotne škode je ugotovilo, da je primerna odškodnina za tožnikove telesne bolečine 70.000,00 SIT, za strah 10.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 120.000,00 SIT. Ob upoštevanju tožnikove sokrivde je to skupaj 170.000,00 SIT. Glede druge tožnice je ugotovilo, da je primerna odškodnina za negmotno škodo za fizične bolečine 30.000,00 SIT, za strah 8.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 55.000,00 SIT. Ob upoštevanju sokrivde je ugotovilo, da njena odškodnina znaša 79.050,00 SIT in da ji gre prav tako ob upoštevanju sokrivde znesek 37,00 SIT kot odškodnina za gmotno škodo.

Proti sklepu se pritožujejo vse stranke.

Zavarovalnica T. vlaga dve pritožbi in sicer eno dne 24.3.1992 in drugo dne 24.4.1992. Pritožbe, vložene 24.3.1992, pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Ta pritožba je bila vložena, še preden je Zavarovalnica T. prejela sodbo. Pritožba tako ni pravočasna. Po določilu člena 367. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - jo je pritožbeno sodišče zavrglo.

V pritožbi, vloženi dne 24.4.1992, se Zavarovalnica T. pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne.

Navaja, da zanjo ni podana odgovornost po pravilih obveznega zavarovanja niti ni podlage za plačilo škode v predpisih. Prikolica sama po sebi ni nevarna stvar. Nevarna stvar je motorno vozilo.

Priključno vozilo deli usodo vlečnega in tovornega vozila in v primeru odškodninskih zahtevkov odgovarja zavarovalnica, pri kateri je sklenjeno obvezno zavarovanje vlečnega vozila. Ugotovitev naslovnega sodišča, da prikolica z vlečnim vozilom predstavlja celovito motorno vozilo, drži. Odgovornost pa je treba presojati po vlečnem vozilu. Tožnik je soprispeval k nastanku nezgode najmanj 30%.

Vremenske razmere so bile take, da tem razmeram ni prilagodil vožnje.

Če bi vozil s primerno hitrostjo, bi lahko nezgodo preprečil. Druga, tretja in četrta tožena stranka se pritožujejo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je napačno ugotovljeno, da obstoji obveznost na strani ene od toženih strank. Sodišče bi moralo ugotoviti obstoj obveznega zavarovanja za motorno in priključno vozilo in potem ugotoviti obveznost le za to toženo stranko.

Priklopno vozilo, v katerega je tožnik trčil, je bil zavarovan pri peti toženi stranki. Ta je torej zavezanec. Deljena odgovornost v višini 15% ne odgovarja dejanskemu stanju. Previsoko je tudi določena višina odškodnine. Napačno je tudi, ker je odškodnina določena v slovenskih tolarjih. Toženim strankam, ki so iz druge republike, ni znana višina odškodnine, do katere so dolžni izpolniti obveznost. Ker se je tožbeni zahtevek glasil na dinarje, bi moralo sodišče odločati v dinarjih. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Prvi toženec se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je stopnja sokrivde tožnika za nastalo nezgodo znatno višja kot tista, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje. Po posameznih postavkah je nepravilna in previsoka tudi odškodnina. Tudi delež rešenih delov ni pravilno upoštevan.

Tožnika se pritožujeta zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in sicer zoper tisti del sodbe, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navajata, da ni razlogov za tožnikovo sokrivdo, pri čemer podrobno razlagata, zakaj menita, da je tako. Ker zadeva višino odškodnine, je zahtevek po posameznih elementih tako nizek, da bi mu moralo biti ugodeno, čeprav bi bil utemeljen očitek prvemu tožniku glede prispevka k nastanku prometne nesreče. Enako velja tudi za zahtevek druge tožnice iz tega naslova. Odškodnina je bila zahtevana z vso previdnostjo.

Prvostopno sodišče je nepravilno odštelo znesek 2.000,00 SIT od zneska tožnikove škode. Ta znesek je bil odštet v izvedenskem mnenju od vrednosti celotnega vozila, zato ne more biti ponovno upoštevan kot odbitna postavka.

Utemeljena pritožba tožnika in delno pritožba tožnice, medtem ko pritožbe tožencev niso utemeljene.

Tožnika sta odgovorila na pritožbo M.U. in na pritožbo Zavarovalnice T. in predlagala, da jo sodišče zavrne.

Vprašanja, ki jih je v zvezi s pritožbami treba obravnavati so: a) katera zavarovalnica odgovarja za škodo, glede na to, da je bilo vlečno vozilo zavarovano pri eni, priklopno vozilo pa pri drugi zavarovalnici? b) kakšen je delež odgovornosti prvega tožnika? c) ali je višina odškodnine za negmotno škodo primerna? d) ali je materialna škoda pravilno izračunana? e) ali je prav, da je določena odškodnina v SIT? K a) Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je odgovornost obeh zavarovalnic solidarna. To pomeni, da torej za škodo odgovarja tako zavarovalnica, pri kateri je bilo zavarovano vlečno vozilo, kot zavarovalnica, pri kateri je bilo zavarovano priklopno vozilo. Prav iz dejstva, ki ga v pritožbi Zavarovalnica T. izrecno potrjuje, da sta namreč vlečno vozilo in priklopno vozilo celota, ta odgovornost izhaja. Obe zavarovalnici imata v splošnih pogojih določilo, da je z zavarovanjem motornega vozila krita tudi škoda, ki jo povzroči priklopno vozilo. Iz te določbe izhaja, da je oboje celota. Če sta vlečno vozilo in priklopno vozilo zavarovani pri različnih zavarovalnicah, je torej pravilno, da je odgovornost obeh zavarovalnic solidarna. Drugačne pritožbene trditve vsake od zavarovalnic niso upoštevne. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu torej pravilna.

K b) V obravnavanem primeru je v zvezi z odgovornostjo treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Po 1. odstavku 178. člena se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Drugi odstavek istega člena pravi, da če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. To pa pomeni, da je za ugotovitev deleža odgovornosti tožnika treba ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za nastanek vsake odškodninske obveznosti, to je odgovornost, protipravnost ravnanja, škoda in vzročna zveza. V zvezi s tožnikovim deležem odgovornosti sodišče prve stopnje ugotavlja: da je vozil bližje sredinski črti, da pozna razmere in da je vozil prehitro glede na vidljivost. Zaradi tega naj bi bil do 15% tudi samo odgovoren za nesrečo. Po mnenju pritožbenega sodišča to, da tožnik pozna razmere na cesti, ne predstavlja elementa protipravnosti v smislu zgoraj povedanega. Kar zadeva vožnjo bliže sredinski črti, je v 2. odstavku 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l.SFRJ štev. 50-672/88) določeno, da mora voznik z vozilom voziti čim bližje desnemu robu vozišča in na tolikšni razdalji od njega, da glede na hitrost vozila, prometne razmere ter stanje in lastnosti ceste ne ogroža drugih udeležencev v prometu in se ne izpostavlja nevarnosti.

V 1. odstavku 45. člena istega zakona je določeno, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kritično situacijo in nevzdržno vožnjo povzročil toženec, ki je v slabi vidljivosti vozilo obračal na cesti, namesto na parkirišču. Iz celotnega dokaznega postopka, izvedenega na prvi stopnji, tudi ne izhaja, da bi tožnik v danih razmerah mogel pričakovati, da bo na cesti obračalo vozilo. Tega sodba prvemu tožniku tudi ne očita. Glede na povedano je torej šlo za oviro, ki je prvi tožnik ni mogel pričakovati. V zvezi s tem tudi vožnja bližje sredinskemu pasu ne pomeni, da je ogrožal druge udeležence ali da se je izpostavljal nevarnosti. Če torej voznik v danih razmerah ni mogel pričakovati omenjene ovire, mu tudi ni mogoče očitati, da hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, oziroma, da po cestišču ni vozil tako, kot zahteva 2.odstavek 41. člena že citiranega zakona. Tako torej v njegovem ravnanju ni protipravnosti, v zvezi s tem pa tudi ne krivde.

To pomeni, da gre za izključno krivdo prvega tožnika in da je torej treba uporabiti določilo 1. odstavka 178. člena ZOR.

K c) Kar zadeva višino odškodnine za negmotno škodo, kolikor zadeva tožnika, gre po mnenju pritožbenega sodišča tožniku vsa zahtevana odškodnina, torej za telesne bolečine 90.000,00 SIT, za strah 18.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 151.200,00 SIT. Kolikor toženci trdijo drugače, je njihova pritožba neutemeljena. Kar zadeva telesne bolečine, je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo elemente, potrebne za odmero te vrste odškodnine, premalo pa je upoštevalo bolečine, ki jih je v zvezi s prelomom obeh kosti zgornje čeljusti imel tožnik. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se tožniku čeljusti pozimi dva do trikrat zagnojijo in da ima tožnik bolečine pri uživanju trde hrane. Za bolečine, ki jih je v zvezi s tem pretrpel tožnik in za bodoče bolečine in ob upoštevanju tistega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, je primerna odškodnina 90.000,00 SIT.

Glede strahu sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je šlo za zelo intenziven strah, ki pa ni trajal zadosti dolgo, da bi upravičeval prisojo odškodnine v zahtevanem znesku. Ob upoštevanju tistega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, zlasti dejstva, da je šlo za sicer kratkotrajen, sicer pa intenziven strah, je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče za strah dosoditi ves zahtevani znesek, to je 18.000,00 SIT.

Tudi kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je po mnenju pritožbenega sodišča treba prvemu tožniku prisoditi ves zahtevani znesek. Glede na posledice ta znesek ni pretiran. Tudi tu je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo težave v zvezi s čeljustmi in dejstvo, da gre za stalno in vsakodnevno motnjo, saj kot pravilno trdi prvi tožnik v pritožbi, gre za najbolj osnovne življenjske dejavnosti, torej za prehranjevanje.

Sodišče prve stopnje pa samo ugotavlja, da prvi tožnik lahko je le narezano meso, skorje kruha pa ne more pregristi. Majejo se mu tudi zobje. Tako je torej tudi za to vrsto škode primerna odškodnina v celotnem zahtevanem znesku, to je 151.200,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je drugi tožnici po višini pravilno dosodilo odškodnino za posamezne vrste škode. Okoliščine primera je pravilno upoštevalo. Sodišče druge stopnje se s tem strinja in razlogov v zvezi s tem ne gre ponavljati. To velja tako glede pritožbenih trditev druge tožnice, da bi morala biti odškodnina višja kot glede pritožbenih trditev tožene stranke, da bi morala biti odškodnina nižja. Sodišče prve stopnje je tu pravilno upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Tudi če bi bila odločitev o tožnikovi sokrivdi do 15% pravilna, pa ni razlogov za zmanjševanje odškodnine drugi tožnici, ki je bila sopotnica v avtomobilu. O njeni sokrivdi tudi v sodbi ni govora. Njena odškodnina torej ne more biti odvisna od morebitne tožnikove sokrivde (gl. čl. 178/4 ZOR). Zato ji torej gre odškodnina za telesne bolečine v znesku 30.000,00 SIT, za strah 8.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 55.000,00 SIT, prav tako pa tudi ves znesek gmotne škode, t.j. 43,00 SIT. Celotna odškodnina za negmotno škodo je torej določena v skladu s čl. 200/1 ZOR.

K d) Kar zadeva višino gmotne škode, je sodišče prve stopnje res nepravilno odštelo tožniku znesek 2.000,00 SIT, kajti iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila pri cenitvi vrednost rešenih delov že upoštevana v znesku 19.249,00 SIT (glej red.štev. 58) in torej ni razlogov, da bi se znesek 2.000,00 SIT še dodatno odšteval. Za ta znesek je bilo torej treba zvišati višino gmotne škode, ki jo je prvi tožnik utrpel na avtomobilu. Gmotna škoda, vključno s stroški izvedenskega mnenja, mu gre torej v celoti.

K e) Od 8.10.1991 je denarna enota v Republiki Sloveniji tolar. Ime te denarne enote se uporablja za vsa plačila in za izkazovanje vseh denarnih vrednosti (člen 1 in 2. Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, Ur.l. RS štev. 17-598/91-I). Sklicevanje na to, da je med toženimi strankami tudi tuja pravna oseba ne more priti v poštev.

Nezgoda se je namreč zgodila v času, ko še ni šlo za spor z mednarodnim elementom. Poleg tega je tožnik po vložitvi tožbe zahteval plačilo v SIT (glej red.štev.60). Ugovor, da bi moralo biti odločeno v dinarjih, zato ne pride v poštev. To, da ena od toženih strank ne pozna razmerja tolar - dinar, pa ne more biti upoštevno.

Tako je bilo torej treba pritožbi tožnikov ugoditi in sodbo spremeniti, razen kolikor gre za delno zavrnitev tožbenega zahtevka druge tožnice. Pritožbo toženih strank je bilo glede na povedano v celoti treba zavrniti. Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu členov 373 točka 4 ZPP in člena 368 istega zakona.

Glede na določilo člena 166/2 ZPP je bilo treba odločiti tudi o stroških postopka. Odločilo je, da gredo tožnikoma vsi pravdni stroški, ki so bili odmerjeni na prvi stopnji, ker z zavrnitvijo dela zahtevka druge tožnice niso nastali posebni stroški (člen 154/3 ZPP).

Ti stroški tako znašajo 79.679,90 SIT. Po enakem načelu gredo tožnikoma tudi stroški za pritožbo, odmerjeni v znesku 30.332,00 SIT, pri čemer je specifikacija razvidna iz spisa na list.štev. 103. Tožnikoma pa ne gredo stroški odgovora na pritožbo, ker ta odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi stvari (člen 155/1 ZPP).