Jedro

Zavarovatelj odgovornosti vlečnega vozila mora kriti tudi škodo, ki jo povzroči priklopno vozilo, zavarovatelj slednjega pa to škodo skupaj z njim, torej solidarno (četrti odstavek 206. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede tožene stranke Z. T. d.d. L. delno spremeni tako, da je tožena stranka Z. T. d.d. L. nerazdelno z ostalimi toženci dolžna plačati tožniku I. S. 303.984,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 37,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 303.947,00 SIT pa od 6.2.1992 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženim strankam naložilo, da morajo nerazdelno plačati tožniku I. S. znesek 251.665,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 37,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 251.628,00 SIT pa od 6.2.1992 dalje do plačila. Naložilo jim je tudi, da morajo plačati tožnici A. S. 79.087,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki se računajo od zneska 37,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 79.050,00 SIT pa od 6.2.1992 dalje do plačila. Pritožbe toženih strank proti taki sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene, pritožbi tožnikov pa je delno ugodilo in toženim strankam naložilo, da so nerazdelno dolžne plačati tožniku I. S. 357.628,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 43,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 357.585,00 SIT pa od 6.2.1992 dalje, tožnici A. S. pa 93.043,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 43,00 SIT od 14.7.1989 dalje, od zneska 93.000,00 SIT pa od 6.2.1992 dalje do plačila. Spremenilo je tudi izrek o pravdnih stroških tako, da je tožencem naložilo, da so nerazdelno dolžni tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v znesku 79.679,90 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.2.1992 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka Z. T. d.d. L. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek proti njej zavrnjen. V času škodnega dogodka je toženi M. U. imel sklenjeno zavarovanje za tovorno vlečno vozilo pri toženi stranki ZOIL S., za priklopno vozilo pa pri Z. T. Zato za solidarno odgovornost obeh zavarovalnic ni zakonite podlage. Z zavarovanjem motornega vozila je namreč krita tudi škoda, ki jo povzroči priklopno vozilo. Poleg tega pa je tožnik za njemu nastalo škodo soodgovoren. Glede na slabe vremenske razmere je prekoračil primerno hitrost. K nastanku škode je prispeval v višini 30 odstotkov od celote. Nepravična je tudi odločitev o tem, da zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo od dneva sojenja na prvi stopnji, torej od 6.2.1992. Zaradi zamudnega poslovanja sodišča je tožena stranka tako plačala nesorazmerno velik znesek odškodnine.

Tožnika sta na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ostale tožene stranke se o njej niso izjavile, izjave pa tudi ni podalo Državno tožilstvo Republike Slovenije (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je deloma utemeljena.

Tožeči stranki je škoda nastala zaradi trčenja tožnikovega avta v priklopno vozilo tovorne kompozicije, ki se je delno nahajalo na tožnikovem voznem pasu. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je bilo za vlečno vozilo sklenjeno pri ZOIL S., za priklopnik pa pri Z. T. Ob teh dejanskih ugotovitvah je pravna razlaga, po kateri sta zavarovalnici za škodo (skupaj z voznikom tovornega vozila) solidarno odgovorni, pravilna. Revizijsko stališče, po katerem bi odgovarjala le zavarovalnica, ki je zavarovala odgovornost vlečnega vozila - ker po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti vlečno vozilo in priklopnik predstavljata celoto - bi bilo pravilno, če priklopno vozilo, zaradi katerega je škoda nastala, ne bi bilo za primer odgovornosti posebej zavarovano. Drugače povedano: zavarovatelj odgovornosti vlečnega vozila mora kriti tudi škodo, ki jo povzroči priklopno vozilo, zavarovatelj slednjega pa to škodo skupaj z njim, torej solidarno (četrti odstavek 206. člena ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). V nasprotnem primeru bi zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo povzroči priklopno vozilo, izgubilo svoj smisel. Revizija v tem delu torej ni utemeljena.

Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za spremembo začetka teka zamudnih obresti od dosojenega zneska. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), pri čemer pa se povračilo škode odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR). Odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti od dosojenega zneska od dneva sojenja na prvi stopnji (6.2.1992) je torej zakonita.

Utemeljeno pa revizija graja izpodbijano sodbo, kolikor ta v celoti zavrača soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je kritično situacijo povzročil prvi toženec, katerega priključno vozilo se je v trenutku zadetja z osebnim avtomobilom delno še vedno nahajalo na nasprotnem voznem pasu. Vendar pa je ugotovljeno, da je bila megla na cestišču tedaj tako gosta, da je vidljivost segala le do 18 m (tožnik sam jo ocenjuje še slabše). Izračun izvedenca je pokazal, da bi ob tako slabi vidljivosti voznik mogel pred oviro na cesti ustaviti le ob hitrosti do 31 km/h. Izpodbijana sodba je sicer ugotovila, da je hitrost vožnje osebnega avta bila prevelika (prvi odstavek 45. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - Ur. list SFRJ, št. 50/88), vendar je avtomobilistovo soodgovornost izključila zaradi "nevzdržne vožnje toženca, ki je v slabi vidljivosti vozilo obračal na cesti, namesto na parkirišču" in zato, ker "tožnik v danih razmerah ni mogel pričakovati, da bo na cesti obračalo vozilo". Taka pravna razlaga pa ni sprejemljiva. Ne glede na grob prometni prekršek, ki ga je storil voznik kamiona, ki je v megli na magistralni cesti obračal vozilo, je prišlo do zadetja v situaciji, ko se je priklopno vozilo nahajalo po končanem manevru še približno pol metra na voznem pasu za nasprotni promet. V zelo slabi vidljivosti pa je tako ali podobno oviro treba pričakovati, kar vozniku nalaga prilagojeno hitrost in previdnost. Pravna razlaga, po kateri tožnik ovire ni mogel pričakovati, zaradi česar mu tudi ni mogoče šteti v krivdo prekoračitve hitrosti, torej ne drži. Hitrost vožnje v mejah med 40 in 50 km/h, ki jo navaja sam tožnik (dejanska ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje), je bila gosti megli neprilagojena in je sopovzročila nastanek škode. Ob hitrosti do 31 km/h bi namreč po dejanskih ugotovitvah tožnik svoje vozilo mogel ustaviti pred oviro. Vendar pa ni sprejemljiva ugotovitev o 30 odstotni tožnikovi soodgovornosti, kakršno zahteva revizija. Stopnja krivde (drugi odstavek 178. člena ZOR) voznika kamiona, ki je v gosti megli na cesti obračal dolgo in težko vozilo, je bistveno večja. Zato revizijsko sodišče sprejema stališče sodbe sodišča prve stopnje in zaradi neprilagojene hitrosti ugotavlja tožnikovo sokrivdo le do višine 15 odstotkov od celotne nastale škode.

Sprememba izpodbijane sodbe (prvi odstavek 395. člena ZPP) se glede na obseg in subjekt revizijskega izpodbijanja nanaša le na toženo stranko Z. T. d.d. in tožnika. Tako je tožena Z. T. d.d. tožniku dolžna povrniti namesto zneska 357.628,00 SIT za 53.644,00 SIT manj, torej 303.984,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, od 6.2.1992 dalje namesto zneska 43,00 SIT pa znesek 37,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.7.1989 dalje. Ta obveznost je z ostalimi toženci nerazdelna, pri čemer pa njihova obveznost, ugotovljena v izpodbijani sodbi, glede višine ostaja nespremenjena. V ostalem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče moralo znova odločati tudi o pravdnih stroških (166. in 154. člen ZPP). Pri tem pa šteje, da sprememba sodbe tako neznatno vpliva na odmero pravdnih stroškov, da izreka o njih na prvi in drugi stopnji ni treba spreminjati. Izrek o stroških na revizijski stopnji pa je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.