Jedro

V skladu z določbami Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost sporni objekt že zaradi tlorisne površine ne more šteti za enostavni objekt, prav tako ga ni mogoče uvrstiti niti med zahtevne niti nezahtevne objekte, torej predstavlja v skladu s 3. členom navedene Uredbe tak objekt manj zahteven objekt, za tak objekt pa je potrebno gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ zavezancem A.A. s.p., ki jo zastopa B.B., naložil, da v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe odstranita leseni nadstrešek za gostinsko dejavnost tlorisne velikosti cca 27 m x 13 m, ki je zgrajen brez gradbenega dovoljenja na zemljišču s parc. št. 817 k.o. ..., katerega lastnik je C. d.d., in vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka). Zavezanca sta bila opozorjena, da bo odstranitev nelegalne gradnje in vzpostavitev objekta v prejšnje stanje opravljena v izvršilnem postopku po drugi osebi na njune stroške, če sama v odrejenem roku nelegalne gradnje ne odstranita (2. točka izreka). Izrečene so bile tudi prepovedi v skladu s 158. členom ZGO-1 (3. točka izreka). V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje na določi 152. člena ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje, ki po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez gradbenega dovoljenja, gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskih zavezancev odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta, oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega z inšpekcijskim pregledom dne 27. 8. 2008 in 14. 10. 2008 ter opravljenih foto posnetkov na kraju samem dne 8. 3. 2010, zaslišanja direktorja C. d.d. kot lastnika zemljišča, na katerem se objekt nahaja in zaslišanja zastopnika A.A. dne 29. 3. 2010 je bilo ugotovljeno, da sta inšpekcijska zavezanca na zemljišču s parc. št. 817. k.o. ... postavila leseni nadstrešek za gostinsko dejavnost, zgoraj navedenih dimenzij, vendar za objekt nista pridobila gradbenega dovoljenja, ki bi ga glede na določbo 3. člena ZGO-1 morala imeti. Gradnja predmetnega nadstreška se je izvajala v mesecu juliju in avgustu 2008, zato se je presojala tudi dovoljenost gradnje po predpisih, ki so veljali v času same gradnje. Vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba, Uradni list RS, št. 37/08), ki v točki 13.a določa, da je objekt za lastne potrebe, ki je enostavni objekt, tudi nadstrešek, vendar le, če je njegova tlorisna površina največ 30 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 m. Uredba pa med začasne objekte, ki so enostavni objekti v 17.a členu uvršča tudi odprti sezonski gostinski vrt kot del gostinskega obrata, če je njegova tlorisna površina največ 50 m2 in višina najvišje točke največ 4 m. Ker gre v predmetni zadevi za leseni nadstrešek tlorisnih dimenzij 27 m x 13 m, takšnega objekta že zaradi njegove tlorisne površine ni mogoče šteti za enostavni objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno pridobiti. Ker gre za objekt, ki po določilih Uredbe ni uvrščen niti med zahtevne, niti med nezahtevne, niti med enostavne objekte, predstavlja tak objekt manj zahteven objekt (3. člen Uredbe). Nobenega dvoma ni, da bi si inšpekcijska zavezanca za gradnjo predmetnega manj zahtevnega objekta morala pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje, kar pa nista storila. Gradnja brez predpisanega gradbenega dovoljenja pa je nedovoljena gradnja, sankcija za tako zgrajen objekt pa je, po že citirani določbi 152. člena ZGO-1, ustavitev gradnje in njena odstranitev.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku pritrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo št. 0612-4/2009-4 z dne 30. 8. 2010. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Prvotožnik navaja, da opravlja sejemsko dejavnost in da je bil sporen objekt zgrajen v 80 letih ter da je vso infrastrukturo in nepremičnine prevzel leta 1999 od D. kot prejšnjega lastnika. Ponavlja pritožbene ugovore, da ni podane pravne podlage glede začasnosti in enostavnosti objekta, sama navedba, da sporni nadstrešek sodi med manj zahtevne objekte po 2. členu ZGO-1 pa za utemeljitev ni dovolj. Tožniki namreč trdijo, da gre za enostaven objekt začasnega značaja, ki se uporablja zgolj 7 dni letno. Takšne trditve bi moral organ prve stopnje preveriti in uporabiti podzakonska predpisa, ki 2. člen ZGO-1 konkretizirajo in na katere ZGO-1 tudi napotuje. Tožnikom tudi ni jasna ugotovitev pritožbenega organa, da je v zadevi nesporno, da sta drugo in tretje tožnik zgradila leseni nadstrešek, ko pa sta ves čas postopka trdila, da sta prejšnji objekt zaradi poškodbe neurja zgolj obnovila. V ta namen sta dne 7. 6. 2010 predložila tudi prodajno pogodbo z dne 22. 1. 1996, iz katere izhaja, da sta kupila gostinski objekt z leseno konstrukcijo z dodatno nadstrešnico v skupni površini 450 m2 za ceno 50.000,00 takratnih DEM. Tako nikakor ne more držati, da sta zgradila nov objekt v letu 2008, ampak sta obstoječega zaradi poškodb zgolj obnovila. Slednje pa v skladu z določili Uredbe pomeni investicijsko vzdrževalna dela, za katera ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Drugo in tretje tožnik sta namreč kot gostinca odgovorna podjetnika, ki v času sejma Agra (ki se tradicionalno odvija zadnji teden v avgustu), nudita gostinske usluge obiskovalcem sejma. V kolikor že postavljenega in zaradi neurja poškodovanega objekta ne bi obnovila, bi tvegala, da se zaradi poškodb kupljeni objekt poruši na goste. Gostinska dejavnost pod istim paviljonom, ki je sedaj renoviran, pa je potekala že pred 22. leti, ko je nadstrešek varoval ljudi pred dežjem. Da je prejšnji objekt dejansko stal na spornem mestu dokazuje ne le navedena prodajna pogodba, temveč tudi izsek iz zazidalnega načrta iz avgusta leta 1999, ki ga je izdala družba C. d.o.o. in kjer je na parc. št. 827 takratni objekt že vrisan. Tudi ta dokument je bil gradbenemu inšpektorju dne 7. 6. 2010 pokazan, zato nikakor ne more držati dejstvo, da je bila gradnja izvršena v letu 2008. Pritožbeni organ se ob tem vprašanju sklicuje na zapisnik organa prve stopnje o inšpekcijskem zaslišanju zavezancev, pri tem pa ne upošteva zapisnika z dne 6. 7. 2010, kjer je zapisano drugače, da je šlo za investicijsko vzdrževalna dela na poškodovanem objektu, ki je bil zgrajen že leta 1988. Tako je popolnoma zmotna ugotovitev pritožbenega organa, da ne gre za investicijsko vzdrževalna dela, saj se le-ta lahko izvajajo le na obstoječem objektu, ne pa pri gradnji novega objekta. Za takšno trditev pritožbeni organ nima podlage. V kolikor bi se namreč prvemu tožniku omogočilo zastopanje po pooblaščencu (v prvotnem postopku) bi lahko predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil, ali je šlo za investicijsko vzdrževalna dela ali ne. Navaja tudi, da so že v pripombah na zapisnik zatrjevali, da za objekte zgrajene pred uveljavitvijo ZGO-1 velja poseben režim, saj je v skladu s prehodnimi določili ZGO-1 potrebno za obnovo že zgrajenega objekta uporabljati navodila o merilih zato, kaj se šteje za objekte oz. posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte. V skladu s tem relevantnim predpisom je bil leta 1988 popolnoma legalno zgrajen objekt, ki je bil zaradi višje sile prenovljen leta 2008. Prav tako bi bilo potrebno upoštevati 120. člen ZGO-1, ki določa, da se šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje že po samem zakonu. Ob vsem navedenem tako tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi 152. člena ZGO-1 drugo in tretje tožnikoma.

Po navedeni določbi gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja po točki 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Tudi po presoji sodišča iz popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da sta drugo in tretjetožnik sporno nadstrešnico v izmerah 27 m x 13 m postavila v letu 2008. Zato sodišče v zvezi s tem sledi utemeljitvi, ki sta jo glede tega vprašanja zavzela organa prve in druge stopnje in se v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanjo izrecno sklicuje. Prav tako sodišče soglaša tudi z odločitvijo tožene stranke, da tudi upoštevaje predpise, ki so veljali v času graditve navedenega objekta, sporni objekt predstavlja manj zahtevni objekt. V skladu z določbami Uredbe objekt že zaradi tlorisne površine ne more šteti za enostavni objekt, prav tako ga ni mogoče uvrstiti niti med zahtevne niti nezahtevne objekte, torej predstavlja v skladu s 3. členom Uredbe tak objekt manj zahteven objekt, za tak objekt pa je potrebno gradbeno dovoljenje.

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.