Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila kršitve očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (da v določenem obdobju delavcem ni pravilno obračunala ur za plačevanje dodatkov za popoldansko delo, delo v nedeljo in dodatkov za delo na praznik ter o tem ni pravočasno seznanila tožene stranke; da določeni osebi ni pravilno obračunala in izplačala plače za posamezna meseca, saj ni izvedla odtegljajev za kolektivno nezgodno zavarovanje in za sindikalno članarino ter ni imela ustrezno urejene dokumentacije tožene strank), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v IV. a) točki izreka tako, da se znesek denarnega povračila zniža na 9.028,64 EUR bruto, v presežku za znesek 4.514,32 EUR bruto pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. a) in III. a) točka izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2014 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo tudi od 1. 12. 2014 do 7. 7. 2015, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je delovno razmerje trajalo tudi od 22. 7. 2014 do 30. 11. 2014, da še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (II. a) in II. b) točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku osmih dni za čas od 1. 12. 2014 do 7. 7. 2015 obračunati bruto plačo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi, to bruto plačo zmanjšati za bruto denarno nadomestilo, ki ga je tožnica v tem obdobju prejela s strani Zavoda RS za zaposlovanje, od dobljene bruto razlike obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu za plačilo preteklega meseca dalje do plačila (III. a) točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 12. 2014 do 7. 7. 2015 obračunati bruto plačo, ki ni zmanjšana za prejeto denarno nadomestilo, in da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 22. 6. 2014 do 30. 11. 2014 in od 8. 7. 2015 do ponovnega nastopa dela obračunati in izplačati razliko med izpadlimi plačami in drugimi prejemki iz delovnega razmerja ter med dejanskimi prejemki tožnice v tem obdobju z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, na to obračunati in vplačati pripadajoče davke in prispevke, razliko pa nakazati tožnici (III. b) točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku osmih dni obračunati denarno povračilo v višini 13.542,96 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti glavnice v plačilo do plačila; v presežku, za priznanje denarnega povračila v višini 10.915,08 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. a) in IV. b) točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v točkah I., II. a), III. a) in IV. a) se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi s prvim odpovednim razlogom navaja, da je bila tožnica v okviru svojih nalog v skladu s pogodbo o zaposlitvi odgovorna za ažurno in zakonito finančno-računovodsko poslovanje tožene stranke in za spremljanje sprememb zakonov. Tožničino ravnanje predstavlja kršitev odgovornosti za zakonito poslovanje, za kar je bila tožnica odgovorna v skladu s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tožnica je imela kot edina zaposlena pri toženi stranki v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno obračunavanje in izplačevanje plač. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožnica opravljala dela po navodilih direktorja in vodje upravno računovodske službe, po navodilih je namreč morala opravljati le druga dela in naloge, obračunavanja in izplačevanja plač pa ne (to je bila v pogodbi o zaposlitvi samostojna alineja). Opozarja na izpovedi prič A.A. in B.B., iz katerih izhaja, da tožnica nepravilnostim ni namenjala nikakršne pozornosti, čeprav je bila to njena samostojna naloga. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da bi bil odpovedni očitek, da tožnica ni pravočasno seznanila direktorice z nepravilnim obračunom, utemeljen le, če bi tožnica za nepravilen izračun vedela. Ni upoštevalo dejstva, da bi tožnica morala vedeti za nepravilen obračun, saj bi morala spremljati zakonodajo s svojega področja. Tožničina obveznost je bila, da izdela obrazec tako, da ji bo omogočal pravilen in zakonit obračun ur, česar pa ni storila, saj je ves čas trdila, da je s tabelo vse v redu.

V zvezi z drugim odpovednim razlogom navaja, da bi moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, da je poseben režim plačevanja kolektivnega nezgodnega zavarovanja in sindikalne članarine za C.C. obstajal le za čas njene porodniške odsotnosti. Napačno je zaključilo, da bi bilo razumno pričakovati, da bo tožnica prejela navodila B.B. tudi za čas po porodniški odsotnosti, saj bi ob potrebni skrbnosti pravilen način plačevanja pravočasno uredila sama. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti, saj huda malomarnost ni pogoj za obstoj krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje bi moralo bolj kritično oceniti izpoved priče B.B., saj sta si bili s tožnico blizu in je bila priči tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je bila seznanjena z vsebino dogovora med B.B. in C.C., do kršitve pa je prišlo zgolj zato, ker je na odtegnitev pri plači pozabila, kar izhaja tudi iz izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala tožnica odtegljaj od plače narediti samo v primeru navodila nadrejene oziroma ponovne pisne podlage delavke. Zmotno je tudi prepričanje, da neizvedba odtegljajev ne predstavlja ravnanja, zaradi katerega ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja in pri tem opozarja na stališče sodne prakse.

V zvezi s tretjim odpovednim razlogom navaja, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zamudila 60-dnevni rok za podajo odpovedi. Tožnica ni upoštevala navodil direktorice, ki jo je večkrat ustno opomnila na vzdrževanje reda in ji dala navodilo, da mora biti dokumentacija v celoti in v vsakem trenutku dostopna v pregled vodstvu zavoda. Tožnica dokumentacije ni uredila iz malomarnosti, pri čemer zadošča vsaka oblika malomarnosti. Pričanje B.B. je interesno obremenjeno in zato njena celotna izpoved ni verodostojna, in sicer tudi zato, ker ji sodišče prve stopnje ni verjelo glede tega, da na mizi ni bilo listin, ki niso bile vložene v mape. Na podlagi izpovedi tožnice in direktorice bi sodišče prve stopnje moralo priti do drugačnega zaključka. Očitek, ki se nanaša na dokumentacijo z zaupno vsebino, predstavlja trajajočo kršitev, zato šestmesečni rok ni zamujen. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da na podstrešju, kamor bi tožnica lahko pospravila registratorje, ni bilo dovolj prostora. Nepravilen pa je tudi zaključek, da okoliščina, da se je v tožničini pisarni nahajala hrana, ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti, zaradi katere ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

Pritožuje se tudi zoper višino prisojenega denarnega povračila, saj meni, da je glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ob upoštevanju sodne prakse previsoka.

3. Tožnica odgovarja na pritožbo tožene stranke. V njej prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Je pa sodišče prve stopnje pri odločitvi o denarnem povračilu zmotno uporabilo materialno pravo in zato tožnici odmerilo previsoko denarno povračilo.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 20. 6. 2014. Tožena stranka je tožnici v letu pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala več pisnih opozoril (prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), ki so po presoji sodišča prve stopnje podana pravočasno (v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve) in iz utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici omogočila zagovor in jo seznanila z očitanimi kršitvami pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Ker pa je presodilo, da v odpovedi očitane kršitve niso podane (v zvezi z eno pa odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni pravočasna – tretji odstavek 89. člena ZDR‑1), je ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in tožbenim zahtevkom v pretežnem delu ugodilo, pogodbo o zaposlitvi pa sodno razvezalo in toženi stranki naložilo plačilo denarnega povračila.

7. Ker se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje le tožena stranka, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo in utemeljenostjo pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter v zvezi z zakonitostjo izvedbe postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bile tožnici očitane tri kršitve (oziroma trije sklopi kršitev). Iz prvega očitka izhaja, da tožnica v obdobju od leta 2008 do februarja 2014 delavcem bivalne enote D. ni pravilno obračunala ur za plačevanje dodatkov za popoldansko delo, delo v nedeljo in dodatkov za delo na praznik ter da s tem ni pravočasno seznanila tožene stranke. Iz drugega očitka izhaja, da tožnica ni pravilno obračunala in izplačala plače C.C. za januar in februar 2014, saj ni izvedla odtegljajev za kolektivno nezgodno zavarovanje in za sindikalno članarino. Iz tretjega očitka pa izhaja, da tožnica ni imela ustrezno urejene dokumentacije tožene stranke, saj so posamezni dokumenti brez kakršnegakoli reda ležali razmetani na mizi in okenski polici, da je bila v pisarni hrana na mizi in v omari med papirji in dokumenti ter da zaradi neurejenosti dokumentacije ni bilo mogoče uporabljati in je dati v pregled revizorski službi. Delodajalec lahko v skladu z 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog) in če ta razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim odpovednim razlogom presodilo, da je v resnici prišlo do napačnega obračuna ur za plačevanje dodatkov za popoldansko in nočno delo (ne pa tudi za delo v nedeljo in na dela prost dan, ker tožena stranka v zvezi s tem ni podala ustrezne trditvene podlage), vendar tožnici ni mogoče očitati kršenja obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je namreč, da je tožnica ure obračunavala na podlagi podatkov o dejanskem delu delavcev, ki jih je pripravila vodja bivalne enote D. A.A., pri tem pa je ravnala po navodilu svoje nadrejene, vodje upravno računovodske službe, B.B.. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da je bila obveznost tožnice, da pozna veljavne predpise s področja obračunavanja ur, saj je bilo obračunavanje plač njena delovna obveznost, pri kateri je bila samostojna in nevezana na navodila nadrejenih. Tožena stranka pri tem neutemeljeno navaja, da je bila tožnica v skladu s pogodbo o zaposlitvi dolžna opravljati delo po navodilih nadrejenih le, kadar je opravljala „druga dela in naloge“, pri obračunavanju plač pa je bila povsem samostojna. Takšno stališče je zmotno, saj je delavec navodila delodajalca dolžan upoštevati pri opravljanju vseh del, za katera je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Določilo, na katerega se sklicuje pritožba, pa opredeljuje le vrsto del, ki jih je delavec dolžan opravljati po pogodbi o zaposlitvi, med ta dela pa poleg tistih, ki so izrecno navedena v pogodbi o zaposlitvi (in pri katerih je prav tako dolžan upoštevati navodila nadrejenih), sodijo tudi druga dela in naloge po navodilu delodajalca. Vendar to še ne pomeni, da je le pri teh slednjih delavec dolžan slediti navodilom nadrejenih.

9. Tožnici tako ni mogoče očitati, da je kršila svoje delovnopravne obveznosti, ker je upoštevala navodilo svoje nadrejene, B.B., še posebej ne, ker je navedena nadrejena izpovedala, da naj bi se o načinu vodenja evidenc delovnega časa dogovorili direktorica tožene stranke E.E. in vodja bivalne enote D. A.A.. Na takšen zaključek pa ne more vplivati izpoved A.A., da naj bi računovodstvo večkrat opozarjala in spraševala v zvezi z vodenjem delovnega časa, saj se tožnici ne očita, da ni posredovala spornih podatkov. Glede na navodilo B.B. pa od tožnice tudi ni mogoče zahtevati, da bi bila zaradi poizvedovanja A.A. dolžna kakorkoli ukrepati. Tožnici je bilo obrazloženo, kot je izpovedala, da gre za različne ure dela, zato je te ure pri obračunu dodatka upoštevala dvakrat, kar je potrdila priča B.B.. Pri presoji očitane kršitve pa je nepomembno, kdo je sestavil tabelo, v katero je A.A. vpisovala opravljene ure delavcev bivalne enote D., saj se tožnici v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne očita nepravilne sestave tabele, poleg tega pa je iz izvedenih dokazov razvidno, da je napačno obračunavanje ur povezano s spremembo plačnega sistema v letu 2008, zaradi česar tabela ni bila več ustrezna. Da bi morala tožnica pridobiti podatke o dejansko opravljenem delu delavcev v zunanji bivalni enoti, kot navaja pritožba, pa niti ni bila njena delovna obveznost niti tega tožena stranka v postopku pred sodiščem ni navajala. Prav tako v postopku ni navajala, da je bilo računovodstvo seznanjeno z dejansko opravljenimi urami na podlagi druge evidence. Od tožnice se je zahtevalo le obračunavanje ur na podlagi tabele, ki jo je izpolnila A.A.. To je tožnica tudi storila, pri tem pa ji glede na navodilo B.B. ni mogoče očitati, da je vedela oziroma bi morala vedeti, da tak obračun ni pravilen. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da s tem ni kršila svojih delovnopravnih obveznosti.

10. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da očitek iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnica ni opozorila na napačno obračunavanje nadur, predpostavlja, da je tožnica za to dejstvo vedela. Ker je v postopku pravilno ugotovilo, da tožnica za to ni vedela, kot je že pojasnjeno, tudi očitek te kršitve v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

11. V zvezi z drugim odpovednim razlogom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je C.C. z vodjo upravno računovodske službe B.B., dogovorila, da ji v času porodniškega dopusta od plače ne odtegujejo premije za kolektivno nezgodno zavarovanje in sindikalne članarine, saj bo zavarovanje plačevala sama po položnicah, članarino pa ji bo plačeval Center za socialno delo. B.B. je o dogovoru povedala tožnici, kar je tožnica v času porodniškega dopusta upoštevala pri obračunu plače za zaposleno. Po vrnitvi s porodniškega dopusta zaposlene tožnica ni spremenila obračuna njene plače in ji torej ni (ponovno) odtegnila premije za zavarovanje in članarine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da s tem tožnica ni kršila svojih delovnopravnih obveznosti, saj je razumljivo, da je pričakovala, da ji bo B.B. dala nadaljnje navodilo. Tudi B.B. je pričakovala, kot izhaja iz njene izpovedi, da bo C.C. dala nov pisni zahtevek za odtegljaj. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica s svojim ravnanjem ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to, da se je z zaposleno o odtegljajih dogovarjala B.B., od tožnice tudi ni bilo mogoče zahtevati, da sama mimo svoje nadrejene z zaposleno uredi plačevanje premije in članarine za čas po vrnitvi s porodniške, kot neutemeljeno navaja pritožba. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je C.C. izpovedala, da so ji v računovodstvu sporočili, da so pozabili na odtegljaj pri plači. V resnici je izpovedala, da misli, da ji ni bilo odtegnjeno zato, ker so pozabili. Enako je izpovedala tudi B.B., zato na podlagi teh izpovedi še ni mogoče zaključiti, da so v računovodstvu v resnici vedeli, da naj bi dogovor veljal le za čas porodniške odsotnosti, še manj, da je za to vedela tožnica. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odpovednim očitkom še dodaja, da bi tožnica svoje obveznosti kršila prav v primeru, če bi delavki brez njenega pisnega soglasja oziroma vsaj brez izrecnega navodila nadrejene odtegnila del plače. Tožnica je zato ravnala pravilno, ker je čakala na izrecno navodilo B.B. oziroma na pisni zahtevek zaposlene.

12. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v zvezi z drugim odpovednim razlogov ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, sodišče pa se je opredelilo tudi to ključnih izpovedi prič C.C. in B.B.. Podana ni niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje izpoved priče B.B. ustrezno dokazno ocenilo. Ni mogoč slediti pritožbeni navedbi, da bi moralo biti pri dokazni oceni izpovedi te priče bolj kritično, ker je zaradi bližnjega odnosa s tožnico in dejstva, da je bila tudi njej podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, izpovedala v korist tožnici. Te okoliščine same po sebi še ne morejo vplivati na verodostojnost izpovedi priče, drugih okoliščin, zaradi katerih sodišče prve stopnje priči ne bi smelo verjeti (npr. da je izpovedala nejasno, da so v njenih izpovedih nasprotja itd.), pa v pritožbi tožena stranka niti ne navaja. Na pravilnost pravne presoje sodišče prve stopnje pa ne vpliva bistveno (sicer zmotno) stališče sodišča prve stopnje, da se za obstoj utemeljenosti odpovednega razloga zahteva naklep ali huda malomarnost. Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je kršitev res lahko storjena z vsakršno obliko krivde, torej tudi z lahko malomarnostjo (drugače kot pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca – 2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), vendar po presoji pritožbenega sodišča tožnici v zvezi s tem očitkom niti lahke malomarnosti ni mogoče očitati.

13. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila tožnici utemeljeno podana niti zaradi tretjega odpovednega razloga, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Glede na očitno stisko s prostorom in časom ter glede na to, da tožnici direktorica tožene stranke E.E. arhiviranja dokumentacije ni naložila kot prednostno nalogo (oziroma ji na elektronsko sporočilo sploh ni odgovorila), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni utemeljen očitek, da je bila na mizi nearhivirana dokumentacija. Glede nereda v pisarni (dokumenti so neurejeni ležali na mizi in na okenski polici) je bistveno ravno to, da si je tožnica pisarno delila z B.B. in da je slednja pisarno uporabljala zadnja pred ogledom direktorice 24. 4. 2014, ko je bilo zaznano v odpovedi očitano stanje (tožnica je 10. 3. 2014 nastopila bolniški stalež, B.B. pa je v pisarni delala do 7. 4. 2014), pri čemer je direktorica iskala ravno dokumentacijo, ki jo je zadnja prelagala prav B.B.. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je bil nered v pisarni posledica izključno ravnanj tožnice, upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da je bila pisarna očitno premajhna za vso shranjeno dokumentacijo in da sta tako tožnica kot B.B. vedeli, kje se nahaja kakšna dokumentacija, in sta jo po potrebi tudi znali poiskati. Tožnici kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni mogoče očitati niti zato, ker je v pisarni pustila odprto kuverto z zaupno dokumentacijo. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je v pisarno poleg tožnice in B.B. imela dostop le direktorica, zato do morebitne seznanitve z vsebino zaupne dokumentacije s strani nepooblaščene osebe niti ne bi moglo priti. Tudi ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v predalih in omarah imela nekaj hrane, ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga, saj je tožnica malicala v pisarni, tega pa ji ji nihče prepovedal. Ker tožnici v zvezi s temi očitki ni mogoče očitati niti lahke malomarnosti, ni bistveno, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za obstoj utemeljenosti odpovednega razloga zahteva naklep ali huda malomarnost. Do pritožbenih navedb, ki nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje, da je prepozna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi z očitkom, da je tožnica v pisarni pustila odprto kuverto z zaupno dokumentacijo in da ni imela urejene dokumentacije, pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj tudi morebitna utemeljenost teh pritožbenih navedb ne bi privedla do drugačne odločitve.

14. Ker torej v zvezi ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper odločitev v I., II. a) in III. a) točki izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev o višini denarnega povračila v IV. a) točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi dejanskih ugotovitev (ki jim pritožba ne nasprotuje) – da je bila pri toženi stranki zaposlena skoraj 17 let, da je brezposelna, da je bila vmes za določen čas zaposlena, da je po poklicu diplomirana ekonomistka, da je stara 49 let in da njena delovna zmožnost ni kakorkoli omejena (v smislu invalidnosti) – prisodilo denarno povračilo v višini 12 plač, tj. 13.542,96 EUR bruto. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki vplivajo na presojo višine denarnega povračila (drugi odstavek 118. člena ZDR-1), ocenjuje, da je primerno denarno povračilo v znesku osmih plač tožnice, tj. 9.028,64 EUR bruto. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da je k sprožitvi postopka izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi v določeni meri s svojim ravnanjem prispevala tudi tožnica sama, saj so bila vsa predhodna pisna opozorila po presoji sodišča prve stopnje utemeljena. Upoštevalo pa je tudi višino povračil, ki se v podobnih primerih delavcem prisojajo v sodni praksi(1). Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke zoper odločitev v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ugodilo in sodbo v tem delu delno spremenilo tako, da je znesek denarnega povračila znižalo s 13.542,96 EUR bruto na 9.028,64 EUR bruto, v presežku za znesek 4.514,32 EUR bruto (do zneska 13.542,96 EUR bruto) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

16. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Glej na primer odločitve pritožbenega sodišča v zadevah, opr. št. Pdp 939/2015, Pdp 455/2015 in druge.