Jedro

Ravnanje v nasprotju s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja pomeni kršenje tistega, kar se je delavec v razmerju do delodajalca zavezal izpolnjevati. Vendar pa je mogoče delavcu zaradi kršitve odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Če v opredelitvi odpovednega razloga ni določena tudi oblika krivde, to ne pomeni, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča že objektivno kršenje pogodbenih in drugih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 20. 6. 2014 in da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo tudi od 1. 12. 2014 do 7. 7. 2015, razen v obdobju od 22. 7. 2014 do 30. 11. 2014 (čas zaposlitve pri drugem delodajalcu). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas priznanega delovnega razmerja obračuna bruto plačo, ki bi jo prejela, če bi delala ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Presodilo je, da tožnica ni kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker o nepravilnem obračunu dodatkov za popoldansko delo, delo v nedeljo in delo na praznik ni pravočasno seznanila direktorice, saj se nepravilnosti ni zavedala, ampak je štela, da je obračun pravilen in v skladu z navodili nadrejene. Glede očitka o nepravilnem obračunu plače za A. A. je ugotovilo, da je bil obračun v času porodniškega dopusta navedene delavke izveden v skladu z navodili tožničine nadrejene in da se ta navodila po delavkini vrnitvi niso spremenila. Tudi za očitek o neurejenosti dokumentacije in pisarne je presodilo, da ni utemeljen. Na predlog tožene stranke in ob soglasju tožnice je odločilo o prenehanju delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe (7. 7. 2014) in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini dvanajstih plač, to je 13.542,96 EUR. Pri odmeri je upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 17 let, da je bila ob odpovedi stara 49 let in da je bila po prenehanju delovnega razmerja kljub prijavam na delovna mesta, glede katerih izpolnjuje razpisne pogoje, neuspešna.

2. Sodišče druge stopnje je prisojeno denarno povračilo znižalo na osem plač, to je 9.028,64 EUR in v presežku zahtevek zavrnilo, v ostalem pa je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uvodoma uveljavlja razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da tožnice ni mogoče razbremeniti odgovornosti za nepravilen obračun dodatkov pri plačah, čeprav je postopala v skladu z navodili nadrejene. Po pogodbi o zaposlitvi je bila odgovorna za pravilno in zakonito obračunavanje plač in nadomestil plač za zaposlene. V okviru svojih delovnih obveznosti bi morala spremljati veljavne predpise in obračunavati plače v skladu z njimi. Tega sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ampak je presojo o neutemeljenosti odpovednega razloga v celoti oprlo na navodilo nadrejene vodje upravno računovodske službe (v nadaljevanju URS), ne da bi upoštevalo, da je bila tožnici nadrejena tudi direktorica, ki pa je od nje zahtevala pravilno obračunavanje ur in dodatkov. Navodilo, ki ga je tožnici izdala vodja URS, se je po vsebini nanašalo na način vodenja podatkov in ne na način obračunavanja plač. Tožnici je mogoče povsem utemeljeno očitati nevestno delo, ker je bila na način obračuna večkrat opozorjena. Če se tožnica nepravilnosti ni zavedala, to ne more biti odločilno. Dejstvo je, da je do nepravilnega obračuna dodatkov prišlo in da je te obračune delala tožnica. Glede kršitve v zvezi z obračunom plače za A. A. navaja, da je bila tožnica seznanjena s posebnim režimom plačevanja premije za kolektivno zavarovanje in sindikalne članarine za čas porodniškega dopusta, vendar bi morala glede na začasen dogovor po vrnitvi s porodniškega dopusta pričeti z obračunavanjem na prvoten način tako, da bi delavki premijo za zavarovanje in sindikalno članarino ponovno odtegnila od plače. Pri tem ni bila dolžna čakati na navodilo vodje URS. Tožnica je bila pri delu samostojna, zato njeno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne more biti odvisno od navodil nadrejene. Zahteva delodajalca je bila, da zakonito obračunava dodatke in plače, kar je v konkretnem primeru predstavljalo absolutno in hierarhično najvišje pravilo oziroma navodilo, ki ga je tožnica s svojim ravnanjem kršila. Pred tem je bila večkrat pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti, vendar svojega odnosa do dela ni spremenila. Zato tožena stranka meni, da je materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je odpoved nezakonita, napačna.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Uvodoma revizija sicer uveljavlja razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, vendar v nadaljevanju sodbi sodišča druge stopnje ne očita bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pač pa le zmotno uporabo materialnega prava.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Po prvem odstavku 33. člena ZDR-1 mora delavec med drugim vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, po prvem odstavku 34. člena ZDR-1 pa mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Predmet revizijske presoje sta glede na revizijske razloge dve od treh očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Prva kršitev naj bi bila podana, ker je tožnica v obdobju od leta 2008 do februarja 2014 delavcem bivalne enote D. napačno obračunavala dodatke na popoldansko in nočno delo (posamezne dodatke je nekaterim delavcem obračunala dvakrat), o tem pa ni pravočasno seznanila direktorice tožene stranke ter je prekršila dolžnost zakonitega poslovanja. Drugi očitek se nanaša na obračun in izplačilo plače A. A. za januar in februar 2014, ko po vrnitvi s porodniškega dopusta tej delavki od plače ni odtegnila premije za kolektivno nezgodno zavarovanje in sindikalne članarine.

10. Presoja sodišč nižjih stopenj, da tožnica ni kršila delovnih obveznosti, ker ni pravočasno seznanila direktorice z nepravilnim obračunom dodatkov, je pravilna. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, se tožnica nepravilnosti sploh ni zavedala. Prepričana je bila, da je obračun pravilen, zlasti, ker je delala po navodilih nadrejene. Če se nepravilnosti ni zavedala, je obveščanje direktorice o tem že pojmovno nemogoče. 11. Tožnica je bila zadolžena za obračun plač. Ni sporno, da je dodatke za popoldansko in nočno delo obračunavala napačno. Revizija utemeljeno poudarja, da mora delavec vestno opravljati svoje delo in skrbeti za zakonitost poslovanja, ki mu je zaupano in da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnanje v nasprotju s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja pomeni kršenje tistega, kar se je delavec v razmerju do delodajalca zavezal izpolnjevati. Vendar pa je mogoče delavcu zaradi kršitve odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren (1), torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. To izhaja že iz same opredelitve odpovednega razloga, saj ZDR-1 kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v 3. alineji prvega odstavka 89. člena opredeljuje kot krivdni razlog. Če v opredelitvi odpovednega razloga ni določena tudi oblika krivde, to ne pomeni, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča že objektivno kršenje pogodbenih in drugih obveznosti.

12. Odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ugotovljene krivde delavca ni zakonita. Kot je bilo ugotovljeno, je prehod v nov plačni sistem pri obračunavanju plač povzročil nejasnosti, saj naj bi se po novem dodatki obračunavali drugače, kot pred tem. Tožnica je sledila podatkom, ki jih je mesečno pripravljala vodja enote D., B. B. in navodilom nadrejene C. C. o načinu obračunavanja (navodila niso zajemala zgolj načina vodenja podatkov, kot se navaja v reviziji). Kot priča je C. C. izpovedala, da je tožnici naročila, kako mora obračunavati dodatke in še na zaslišanju zatrjevala, da je bil obračun po njenem mnenju pravilen. Da je obračun pravilen, je tedaj menila tudi B. B. Šele kasneje, ko so jo na to opozorili računovodje, ki so nasledili tožnico, je izvedela, da ni. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnica torej dodatke na sporen način obračunavala v prepričanju, da je tako pravilno. Ni ji mogoče očitati samovoljnosti in nevestnosti, saj je za navodila zaprosila nadrejeno in tem navodilom tudi sledila. Če pri delu ni bila samostojna in če se je (preveč) zanašala le na navodila nadrejene, ji nevestnega dela in krivde za nezakonito poslovanje ni mogoče očitati; kvečjemu ji je mogoče očitati nesposobnost. Ta pa ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

13. Podobno velja za drugo kršitev v zvezi z obračunavanjem plač delavke A. A. Z delavko je bilo dogovorjeno, da bo v času njenega porodniškega dopusta sama plačevala premije za kolektivno nezgodno zavarovanje s položnicami, sindikalno članarino pa ji bo plačeval Center za socialno delo. O tem sta se dogovorili delavka in C. C. Po vrnitvi s porodniškega dopusta tožnica ni spremenila načina obračunavanja tako, da bi delavki premije za kolektivno nezgodno zavarovanje in sindikalno članarino začela odtegovati od plače. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, v izvedenih dokazih ni bilo podlage za zaključek, da so v računovodstvu vedeli, da dogovor velja le za čas porodniškega dopusta in še manj, da je za to vedela tožnica. Glede na navedene dejanske okoliščine je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da tožnici ni mogoče očitati kršenja delovne obveznosti, če po vrnitvi delavke s porodniškega dopusta ni začela od njene plače samoiniciativno odtegovati premije za kolektivno nezgodno zavarovanje in sindikalne članarine, saj je upravičeno pričakovala navodilo nadrejene (ki pa ga ji ni dala, ker je, kot je izpovedala sama, pričakovala pisno zahtevo A. A.).

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

(1) Prim. sklep VIII Ips 134/2015 z dne 22. 12. 2015.