Jedro

Izplačilo pokojnine za nazaj je omogočeno le tistim državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ (ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za pridobitev pokojnine po vojaških predpisih), ne pa državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ tako kot tožnik, ki mu je bila na tej podlagi s pravnomočno sodbo priznana pravica do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 3. 2007 in iste opr. št. z dne 13. 2. 2008 ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine za čas od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, očita pa tudi kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Meni, da je upravičen do pokojnine za nazaj, saj nikakor ni mogoče določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ) ozko presojati. Po presoji Ustavnega sodišča je v neskladju s 50. členom Ustave, da ZPIZVZ ne ureja pravic oseb iz 4. odstavka 2. člena tudi za čas pred uveljavitvijo tega zakona, kolikor so po 18. 10. 1991 pridobile državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in so izpolnile pogoje za katero od pravic iz pokojninskega zavarovanja, navedenih v ZPIZVZ. Ustavno sodišče je s tem uredilo zgolj pravice upravičencev iz 4. odstavka 2. člena, saj iz ustavne odločbe izhaja, da nobeden pobudnik ni izkazal pravnega interesa za ustavno presojo 4. alineje 1. odstavka 2. člena navedenega zakona, čeprav bi v primeru izkazanega pravnega interesa, odločilo enako tudi za te upravičence. Vztraja, da izpolnjuje vsa pravna upravičenja, ki jih vsebuje navedena ustavna odločba in da je izpolnil vse pogoje v smislu ustavne odločbe, na podlagi katere je bil zakonodajalec primoran sprejeti zakonsko dopolnilo iz 15. člena ZPIZVZ. Zaradi pravne varnosti je že vložil pobudo za presojo ustavnosti 1. odstavka 15. člena ZPIZVZ glede upravičencev iz 4. alineje 1. odstavka 2. člena, vendar je Ustavno sodišče pobudo zavrglo, ker še ni izčrpal pravnega sredstva zoper izpodbijani akt. Opozarja na 125. člen Ustave, ki določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ni prišlo do kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 20. 3. 2007 in z dne 13. 2. 2008. Tožnik je uveljavljal priznanje pravice do pokojnine po 2. odstavku 15. člena ZPIZVZ za nazaj od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998, to je od dneva, ko je pri vojaškem nosilcu zavarovanja pridobil pravico do vojaške invalidske pokojnine, pa do 18. 7. 1998, to je do dneva, ko mu je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1111/2000 z dne 20. 12. 2001, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 98/2002 z dne 22. 8. 2003, priznana pravica do invalidske pokojnine po ZPIZVZ, ker je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje po 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ.

V 2. odstavku 15. člena ZPIZVZ je določeno, da se upravičencu, ki je pridobil državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91 s spremembami) na njegovo zahtevo starostna, predčasna, invalidska oziroma vdovska ali družinska pokojnina, za katero je izpolnil pogoje iz 4. odstavka 2. člena tega zakona, prizna in izplača za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991. Teh pogojev pa tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje. Določba 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ omogoča izplačilo pokojnine za nazaj le tistim državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz 4. odstavka 2. člena tega zakona. Po tej določbi pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe pridobili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, le tisti državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogoja za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih. Na podlagi določb 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ je toženec prevzel obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja.

Tožnik je državljanstvo v Republiki Sloveniji pridobil na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu in je stalno prebivališče v Republiki Sloveniji imel od leta 1975 dalje, zavarovanje pri vojaškem nosilcu zavarovanja pa mu je prenehalo 31. 12. 1991. Tega, da bi tožnik izpolnjeval pogoje iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ tožnik niti ne zatrjuje, pač pa uveljavlja pravico do invalidske pokojnine za nazaj na podlagi 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, za kar pa v določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ ni podlage. Jasno je namreč v citirani določbi določeno, da je izplačilo pokojnine za nazaj omogočeno le tistim državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz 4. odstavka 2. člena tega zakona, ne pa za državljane Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ tako kot tožnik, ki mu je bila na tej podlagi s pravnomočno sodbo priznana pravica do invalidske pokojnine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.