Jedro

Izplačilo pokojnine za nazaj je omogočeno le tistim državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Tožniku pa je bila s pravnomočno sodbo priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, kar pomeni, da ni upravičen za izplačilo pokojnine za nazaj za vtoževano obdobje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb tožene stranke št. 9875170 z dne 20. 3. 2007 in št. 9875170 z dne 13. 2. 2008 in ugotovitev, da ima pravico priznanja in izplačila invalidske pokojnine za čas od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998 na podlagi določb Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998 in št. 118/2006) Tožnik je uveljavljal priznanje pravice do pokojnine za nazaj po drugem odstavku 15. člena ZPIZVZ. Navedena določba omogoča izplačilo pokojnine za nazaj le za tiste državljane Republike Slovenije s stalim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Glede na to, da je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil na podlagi četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, njegov zahtevek ni utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka navedenega člena ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po presoji Ustavnega sodišča je v neskladju s 50. členom Ustave, da ZPIZVZ ne ureja pravic oseb iz četrtega odstavka 2. člena tudi za čas pred uveljavitvijo tega zakona, kolikor so po 18. 10. 1991 pridobile državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in so izpolnile pogoje za katero od pravic iz pokojninskega zavarovanja, navedenih v ZPIZVZ. Ustavno sodišče je s tem uredilo zgolj pravice upravičencev iz četrtega odstavka 2. člena, saj iz ustavne odločbe izhaja, da nobeden pobudnik ni izkazal pravnega interesa za ustavno presojo četrte alineje prvega odstavka 2. člena navedenega zakona. Tožnik meni, da izpolnjuje vsa pravna upravičenja, ki jih vsebuje navedena ustavna odločba in da je izpolnil vse pogoje v smislu ustavne odločbe, na podlagi katere je bil zakonodajalec primoran sprejeti zakonsko dopolnilo iz 15. člena ZPIZVZ. Navaja, da je vložil pobudo za presojo ustavnosti prvega odstavka 15. člena ZPIZVZ, glede upravičencev iz četrte alineje prvega odstavka 2. člena navedenega zakona, vendar je Ustavno sodišče pobudo zavrglo, ker tožnik še ne izkazuje pravnega interesa. Meni, da mu je bila kršena pravica do socialne varnosti po 50. členu Ustave, ter da so sodniki v skladu s 125. členom Ustave pri opravljanju sodniške službe vezani na Ustavo in zakon.

4. Na podlagi 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Tožnik v reviziji le na splošno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tega revizijskega razloga v nadalje ne obrazloži in ne konkretizira. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v zvezi s tem razlogom ni moglo preizkusiti. Enako velja za očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožnik le uvodoma navede, v reviziji pa ne opredeli. Revizijsko sodišče glede na navedeno, tudi tega očitka ni moglo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določbe ZPIZVZ. Slednji ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic.

10. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, je pravilna pravna presoja, da tožnik ni upravičen do priznanja pravice do pokojnine po drugem odstavku 15. člena ZPIZVZ za nazaj od 1. 1. 1992 (ko je pri vojaškem nosilcu zavarovanja pridobil pravico do vojaške invalidske pokojnine) do 18. 7. 1998, ko mu je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1111/2000 z dne 20. 12. 2001, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 98/2002 z dne 22. 8. 2003, priznana pravica do invalidske pokojnine po ZPIZVZ, ker je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje po četrti alineji prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ.

11. Drugi odstavek 15. člena ZPIZVZ namreč določa, da se upravičencu, ki je pridobil državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/91 s spremembami) na njegovo zahtevo starostna, predčasna, invalidska oziroma vdovska ali družinska pokojnina, za katero je izpolnil pogoje iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona, prizna in izplača za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. oktobra 1991 dalje. Po določbi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ pridobijo pravico do pokojnine in pod pogoji in na način, določen v ZPIZ-1, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe pridobili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, le tisti državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogoja a pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravice na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih.

12. Glede na to, da je tožnik državljanstvo Republike Slovenije pridobil na podlagi 40. člena ZDRS in je v Republiki Sloveniji imel stalno prebivališče od 19975 dalje, zavarovanje pri vojaškem nosilcu zavarovanja pa mu je prenehalo 31. 12. 1991, ter ob dejstvu da uveljavlja pravico do invalidske pokojnine za nazaj na podlagi četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, je pravilna odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve, saj ni podlage za ugoditev glede na določbo drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ. Iz navedene določbe namreč izhaja, da je izplačilo pokojnine za nazaj omogočeno le tistim državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Tožniku pa je bila s pravnomočno sodbo priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, kar pomeni, da ni upravičen za izplačilo pokojnine za nazaj za vtoževano obdobje.

13. Glede na navedeno materialno pravno izhodišče je pravilna presoja sodišč nižje stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke zakoniti. Glede na navedeno je neutemeljeno revizijsko navajanje, da so bile tožniku kršene pravice iz 50. člena Ustave. Neutemeljeno je tudi splošno revizijsko sklicevanje na neustavnost določb ZPIZVZ, saj tožnik ni utemeljil v čem naj bi le-ta bila podana. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Ustavno sodišče tožnikovo pobudo za presojo ustavnosti 15. člena ZPIZVZ s sklepom št. U-I-232/07-4 z dne 6. 11. 2008 zavrglo.

14. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.