Jedro

Presoja višine odškodnine za nematerialno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku, ki se je nadaljeval po pravnomočnosti vmesne sodbe, odločilo še o višini tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala odškodnino za nematerialno škodo v višini 6.700.000 SIT, vendar z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.5.1991 dalje. Za primer, da sodišče njegovemu obrestnemu zahtevku ne bi ugodilo, pa je postavila podredni tožbeni zahtevek v višini 9.150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 dalje. Prvo sodišče je tožniku prisodilo 4.700.000 SIT odškodnine, in sicer 1.800.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 800.000 SIT za strah, 1.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Obrestni zahtevek, ki se nanaša na čas do izdaje sodbe, je sodišče zavrnilo, od sodbe dalje pa je obrestnemu zahtevku ugodilo. Odškodnino so toženci dolžni plačati solidarno, pri čemer seže solidarna obveznost tožene zavarovalnice le do zneska 15.000 SIT. Prvo sodišče je odločilo še o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbe tožeče, prvotožene, tretjetožene in četrtotožene stranke glede odločitve o glavni stvari (višini odškodnine) zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Delno pa je ugodilo pritožbi tožnika glede obrestnega zahtevka ter mu priznalo zakonske zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. V preostalem delu (tj. v obrestnem delu, ki načelno mnenje časovno in količinsko presega) pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo. Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi pritožbi drugotožene stranke zoper odločitev prvega sodišča o stroških postopka ter odločitev v delu, ki se nanaša na razmerje med tožnikom in drugotoženo stranko spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti 121.384 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da prizna tožniku primerno zvišano odškodnino ter zamudne obresti tudi za čas od 5.5.1991 do 31.12.2001, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident sodišču očita, da mu je v dveh postavkah priznalo prenizko odškodnino. Sam meni, da bi znašala pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT, za strah pa 900.000 SIT.

Revident opozarja na dejanski obseg škode, kot izhaja iz izpovedi tožnika in iz izvedenskih mnenj, ki ju je sodišče povzelo med razloge sodbe. Revident je bolj dovzeten za glavobole, zlasti v neugodnih situacijah, pri aktivnostih v hrupu in vročini ter v slabem zraku, po pitju alkohola itd. Pri tožniku so poškodbe pustile trgajoče senzacije, slabo počutje, bolečine in motnje v občutljivosti kože na desni strani obraza, kar mu zvišuje nevarnost poškodb, ker nima občutka dotika, ki bi sprožil refleks odmika glave od ogrožujočega predmeta. Po oceni izvedencev je njegova življenjska aktivnost zmanjšana v 15 % obsegu. Tožnikovo stanje se je po poškodbi razvrednotilo na vseh življenjskih področjih. Pri opravljanju izrazito intelektualnega poklicnega dela mora vlagati bistveno več naporov, ne more se intenzivno ukvarjati s športom, negotov je v medčloveških odnosih. Vse to pa traja že od leta 1989, torej od njegovega 20. leta starosti. Tega vidika sodišči po njegovem mnenju nista upoštevali.

Prenizka je tudi odškodnina za strah. Napad na tožnika je bil brutalen, od več nasilnežev hkrati, strah pa intenziven. Zmerno intenziven je bil tudi sekundarni strah tako glede poteka zdravljenja kot glede tožnikovega prihodnjega izgleda.

Po revidentovem mnenju je stališče, da gredo oškodovancem zamudne obresti za nepremoženjsko škodo šele od 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, napačno. Nasprotovalo naj bi tedanjemu in sedanjemu pravnemu redu. Po veljavnem materialnem pravu za odškodninsko obveznost velja, da se šteje za zapadlo že od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), kar velja tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo. Tudi pri odškodnini za nematerialno škodo gre za denarno terjatev, za denarne obveznosti pa 277. člen ZOR predvideva plačilo zamudnih obresti ter pri tem ne dela nobenih izjem. Načelno pravno mnenje VS RS uvaja po revidentovem mnenju diskriminacijo glede na čas nastanka škode. Vrhovno sodišče je ob identični ureditvi in v identični ekonomski situaciji dopustilo različno obrestovanje imaterialne škode.

Tožnik se v zvezi s tem čuti prizadetega v ustavnih pravicah enakega pravnega varstva in enakosti (14. in 22. člen Ustave RS), z odločitvijo pa naj bi bila kršena tudi njegova pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja (125. člen Ustave RS). Listinska dokazila, ki se nahajajo v pravdnem spisu, izkazujejo, da je tožnik posredoval tožencem odškodninski zahtevek z vsemi prilogami dne 18.4.1991 ter so prišli v plačilno zamudo tako 5.5.1991 ali pa najkasneje ob vložitvi tožbe 9.12.1992. Revident tudi ne sprejema zaključka sodišč, da sta zaradi izrazito dolgotrajnega postopka pri odmeri odškodnine za imaterialno škodo upoštevali čas čakanja na odškodnino, kot za takšne primere predvideva načelno pravno mnenje, sprejeto na XXXIII. skupni seji Vrhovnih sodišč Jugoslavije dne 29.5.1987 v Bugojnu.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 do Uradni list RS, št. 90/2005; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident izpodbija odločitev o odškodnini za strah in odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Osrednji predmet revizijske presoje je odločitev, ali zneski, ki jih je kot pravično denarno odškodnino v razlogih odločitve navedlo pritožbeno sodišče, ustrezajo načelom za odmero odškodnine. Ti načeli sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije - URS).

Dejstva, ki sta jih nižji sodišči upoštevali pri odločanju o pravilnem denarnem zadoščenju, so razvidna iz obrazložitev obeh sodb. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP sme revizijsko sodišče presojati pravilnost materialnopravne odločitve le upoštevaje takšno dejansko podlago sodbe.

Tožnikov odškodninski primer se glede na tip poškodbe uvršča v skupino srednje hudih primerov (tretja skupina po Fischerjevi razvrstitvi)(1). Povprečna višina odškodnine v tej skupini je 24 povprečnih neto plač (2). Višina odškodnine, ki je bila prisojena tožniku v obravnavani zadevi, je dobrih 27 plač. Primerjava vrste in obsega tožnikovih posledic s podobnimi primeri iz sodne prakse(3) pokaže, da je prisojena odškodnina sorazmerna nastali škodi ter da sta bili tako obe načeli za odmero odškodnine pravilno upoštevani.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred letom 2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS), se pravi prav tiste ustavne kategorije, katerih kršitev očita revident nižjima sodiščema. Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da te izražajo poleg vseh drugih okoliščin tudi merila časovne razmaknjenosti med nastankom škode in trenutkom odločanja o njej. V višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravnorelevantne okoliščine, torej tudi tako imenovano čakanje na odškodnino. Do tega problema se je vrhovno sodišče že večkrat opredelilo (prim. odločbe VS RS, opr. št. II Ips 92/2003, II Ips 643/2003, II Ips 21/2001, II Ips 487/2003).

Tako na to vprašanje, kot na vprašanje teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa se navezuje pravna metoda priznavanja nečistih denarnih terjatev. Odmerijo se namreč po cenah na dan sojenja. Na ta način pa ni zagotovljena le njihova valorizacija, marveč le-to v obstoječih razmerah celo presega. Višina povprečne plače, ki je merilo za primerjavo raznih odškodninskih primerov, se ne spreminja le nominalno, marveč zaradi rasti družbenega bruto proizvoda tudi absolutno. Splošno znano je, da se vrednost ene povprečne mesečne plače iz leta 1989 (ko se je zgodil škodni primer) ter vrednost povprečne mesečne plače leta 2003 znatno razlikujeta, in sicer v konkretnem primeru v oškodovančevo korist. Tudi te družbene realnosti ni mogoče zanemariti, ko sodišče presoja vpliv čakanja na odškodnino na odmero njene višine.

Ker niso podani razlogi, iz katerih je bila vložena revizija, pa tudi ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim.: D. Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 16. Op. št. (2): Nav. delo, str. 763. Op. št. (3): Najboljšo oporo nudita primera iz zgoraj navedene zbirke, ki se nahajata, prvi pod številko 52, ki je sorazmerno težji, ter drugi pod številko 56, kjer so posledice zelo primerljive.