Jedro

Upoštevaje določbo 1. odst. 337. člena ZPP, ki se glede na določbo

163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg premoženja ter za oporočno dedinjo razglasilo zapustnikovo ženo M.R. do 7/8 zapuščine ter kot nujno dedinjo mladoletno vnukinjo T.R. do 1/8 zapuščine.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dedinja M.R.. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da niso pravilno določeni deleži zapuščine. Zapuščinsko sodišče ni upoštevalo, da zapustnikovi ženi iz naslova skupnega premoženja pripada delež do 1/2 zapustnikovega premoženja. Predmet dedovanja je tako samo druga polovica premoženja zapustnika. Delež mladoletne vnukinje T.R. iz naslova nujnega deleža znaša tako 1/16, delež oporočne deinje pa 15/16 zapuščine. Pritožnica tako uveljavlja izločitev premoženja zapustnika do 1/2 iz naslova skupnega premoženja, saj je bilo premoženje, ki je predmet zapuščine, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom. Pritožnica predlaga, da sodišče predloži pritožbo v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj izpodbijani sklep spremeni tako, da proglasi pritožnico kot dedinjo na podlagi oporoke do 15/16 zapuščine, dedinjo R.T. pa do 1/16 zapuščine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica šele v pritožbenem postopku uveljavlja zahtevek, naj se izloči iz zapuščine 1/2 zapustnikovega premoženja, ker naj bi šlo za skupno premoženje zakoncev. S tem navaja tudi nova dejstva, ki se nanašajo na obseg zapustnikovega premoženja, ki naj bi predstavljalo le 1/2 v izpodbijanem sklepu ugotovljenega premoženja. Upoštevaje določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, ki se glede na določbo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožničin zahtevek oziroma navedba takšnih prvič zatrjevanih dejstev (ius novorum) v tem pritožbenem postopku uveljavljana prepozno. Pritožnica namreč tudi ne pojasni, zakaj ni takšne okoliščine oziroma takšnega zahtevka navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da ne izkazuje nobenega razloga, ki bi v smislu cit. procesne določbe omogačalo upoštevanje v pritožbi prvič navedenih dejstev. S svojimi pritožbenimi navedbami je pritožnica tako prekludirana in jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Sodišče prve stopnje je pravilno - na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo oziroma dejstev, katere je lahko ugotovilo upoštevaje navedbe in izjave dedičev ter predložene dokaze (člen 167 ZD) - ugotovilo obseg zapustnikovega premoženja in deleža oporočne in nujne dedinje na zapustnikovem premoženju. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih materialnopravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 163. členom ZD).